četrtek, 8. september 2022

Tarok

Naš podmladek je postal še malo bolj kleno slovenski – začeli smo igrati tarok. Glede na to, da niti človek, ne jezi se ne moremo zares odigrati, ne da bi kdo od udeleženih doživel napad joka in/ali besnila, sem kar presenečena, da nam gre pri taroku tako gladko. Sprva je bilo sicer malo naporno, a ugotovila sem, da je vseeno lažje razložiti vsa kompleksna pravila slovenskemu otroku kot pa odraslemu Špancu. Če ne drugega, je otroku lažje prenesti kup žlahtno specifičnega besedišča, kot so štih, trula, mondfang, talon, rufati, šmirati, platelc, radelc, škis in tako naprej (kar poskusite to prevesti v španščino, angleščino ali kaj drugega in bo jasno, o čem govorim). Vsaj škisa sta hitro usvojila, to jima že moram priznati; samo to jima ni jasno, zakaj o telebanih, ki jih poznamo, rada rečem, da so škisi – a ni škis vendar največji frajer?

Drugače pa je bilo sprva naporno predvsem zaradi tega, ker sva se najprej s tarokom ubadali sami s Tastarejšo. Ker sva še vseeno igrali s štirimi »igralci«, je to pomenilo, da sem morala igrati zase in za dva fantomska soigralca (oba, Flaša in Popit, sta bila samo fizično prisotna na mizi), pa še za hčerko, se razume. Verjemite mi, igrati tarok z VSEMI kartami ni mačji kašelj, po dveh igrah kombiniranja sem imela možgane že čisto prekurjene. A razburjenje za jedilno mizo je v igro hitro pritegnilo še Malega, ki je, kot je pogosto pri drugorojencih, pravila zapopadel, ne da bi mu kdo govoril o njih, samo pri rimskih številkah ima včasih še težave. Potem se je pa sčasoma od svojih hišniških opravil, ki ga ponavadi okupirajo, kadar smo doma, prikazal še Najdražji.

Po mesecu dni tarokiranja nam gre že prav dobro. Tastarejša je svoje karte že prijela v roko, medtem ko jih ima sine še vedno odprte na mizi. To igri sicer jemlje nekaj čara, je pa, če vidiš več kart, toliko lažje narediti berača. Oni dan je Mali (kakopak pod starševskim tutorstvom) zablestel celo s pompoznim solo brez talona ... Brez incidentov seveda ne gre. Sem in tja predvsem najmlajši igralec še izvede kak dojenčkast manever – zjoka se, ker ni rufal Tastarejše, je užaljen, ker mu ne pustimo iti tri, ali kaj podobno otročjega. A vseeno je tarok postal naša najljubša igra. Igramo ga zjutraj, preden se odpravimo od doma (na račun ene dodatne igre smo danes skoraj zamudili in Tastarejša je bila čisto preč, a preveč se vendarle ne sme pritoževati, ker je pisala gor 40 točk), zvečer, preden gremo spat, pa še kdaj vmes se Mali spravi za mizo in začne mešati karte na najbolj nefotogenični možni način – česa drugega pač še ne zmore.

Kaj naj rečem? Glede na to, da po mojem mnenju ni nobene igre, ki bi bila bolj dinamična in raznolika, hkrati pa tako ekonomična, kar se tiče opreme (en špil kart, pa je), me naša kvartopirska strast grozno veseli! Samo ena stvar mi gre na jetra … Poglejte naš trenutni rezultat na fotografiji in vse vam bo jasno. Ampak ker smo s tarokiranjem šele začeli, ni hudič, da bom enkrat tudi jaz imela malo manj sreče v ljubezni!



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Pasja posodica

Posodica je kovinska, majhna, precej neapetitlih, z dvema nakazanima ročajema. V takšni bi brez težav dala jesti psu, zato sem ji tudi nadel...