sobota, 31. oktober 2020

Občinski očak

Ne bom trdila, da je zapora v drugo otroška igrica v primerjavi s prvo, spomladansko rundo. Še vedno je enako težko, če ne še težje, v isti hiši kombinirati dva polna šihta in dva pozornost zahtevajoča goliča – ne nazadnje je dan zdaj občutno krajši in je več čepenja v hiši. Poleg tega me je prejšnji teden do konca napsihiralo, ko sem se ufurala v »gotovo dejstvo«, da nas bojo za praznike, ki so bili itak brez vsakega haska, zaprli v stanovanja. Vsaka drama je za nekaj dobra – a si predstavljate, kako olajšana sem bila, ko se je izkazalo, da bomo vendarle ostali le pri občinah!?

So pa nekatere stvari drugič vseeno lažje, ker smo jih pač že navajeni. Za vikend nismo niti malo oklevali in smo oddrveli v ljubljanske Alpe. Ker smo zastavili razmeroma zgodaj, je bilo v Gostinci še kar samotno, ob poslavljajoči se megli in pisano padajočem listju pa tudi prav očarljivo. In zabavno – mladiča sta vreščala od navdušenja, ko sva si ju podajala prek potoka sem in tja. Najdražjemu je pri tem uspelo, da si je zmočil večino spodnjih okončin, nekaj sto metrov naprej se je pa izkazalo, da bi se z nekaj manevriranja večini preskakovanj lahko izognili. Glavnina vzpona na Seten brdo (če gre pri tem čudnem imenu verjeti zemljevidu) je zaraščeno lovska, ko smo se pretolkli do duhamornejšega dela poti po gozdnih cestah, pa je za animacijo poskrbel kostanj. V bistvu ga je bila večina že pobrana in prisežem, da ga sploh nismo hoteli nabirati, a nazadnje smo ga domov prinesli polno vrečo, na Janče pa smo prišli, ne da bi dobro vedeli kdaj.

Težko bi rekli, da je bilo na vrhu ljubljanske občine samotno. Tastarejši je šlo v nos, da je spet nismo pustili na igrišče pred zaprto kočo. Prostorček na čudovitih travnikih smo morali poiskati nekoliko nižje, kjer smo bili prikrajšani za glavnino razgledov. A kaj pa vem, mogoče je to dobro – zakaj bi mučila samo sebe s pogledi na prepovedan sad? Na sončku je bilo vseeno prijetno. Najdražji je pa komentiral, da se počuti kot na morju …

Ob spomladanskem obisku se nam je tura na Janče zdela tako dolga, da smo izkoristili kvizka in Najdražjega poslali v dolino po avto. Zdaj je naša ekipa že toliko vzdržljivejša, da smo junaško odkorakali nazaj v Gostinco. Sestop smo zaokrožili mimo taborniškega doma Breza. Zgornji del kolovozov do hecno postavljene kočice je itak še kar fleten, v samotnejši spodnji polovici pa nas je spet zamotil kostanj in tako smo po dobrih desetih kilometrih kot zadnji v dolini primarširali k avtu. Posebej ponosni smo bili na tri kilce kostanja, ki so se preselile z nami. Očitno je pred mano spet kar nekaj lupljenja in par rund kostanjevih kock.

Ob vseh lepih vrhovih, na katerih smo bili to jesen, se je Najdražji tokrat zvečer prvič pridušal, da kako je pa Gostinca fajn. Nekaj bo že na tem.

Kar nekaj skakanja čez potoke ... in večina je bila nepotrebna.

Jesen pod Jančami. In Mali z "metlo".

Zamaskirana vikend plaža.

Sem se kar raznežila, kako lepa in velika je naša občina ...

Breza.


petek, 30. oktober 2020

Pismenost

Pismenost moje Tastarejše je po nekajletnem počasnem nadgrajevanju v dneh po njenem rojstnem dnevu doživela znaten preskok. Ampak ne vem, ali je to nujno dobro. Na kartonasti škatli, ki ima začasno prebivališče v naši jedilnici, se je pojavila tale lumparija:

"TE STARI BABI JE IME DREK" + bonus, ki ga dešifrirajte sami.

Grafiti po šestletničino!

ponedeljek, 19. oktober 2020

Puristka!?

Zvečer s Tastarejšo loviva zadnje sekunde, dokler nam še dopuščajo na otroška igrišča. Tastarejša kot opica telovadi po plezalu, jaz pa jo vdano čakam z masko na obrazu.

»A se gremo skrivalno lovljenje?« kričita malo starejši punci, ki letata naokoli in hitro izgineta za vogalom.

Tastarejša pride k meni in mi zaupljivo pokaže, naj se sklonim. Aha, na vrsti bo šepetanje, se pravi opravljanje ljudi okoli naju.

»Mami, tisti punci sta rekli skrivalno [lovlenje].«

»Ja, očitno sta si izmislili eno tako igro …«

»Ne, ne, reči bi morali [LOULJENJE]!«

Ojoj. V familiji imamo puristko!


sobota, 17. oktober 2020

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo, ko sta bila otroka povsem očarana nad kupi suhega listja. Zadevo smo zato šli ponovit ob blagem začetku druge zapore – saj veste, dokler se še lahko premaknemo iz domače občine, če nas že iz regije ne pustijo več. Za sveže kupe jesenskega listja je bilo še prezgodaj, kar je ostalo na tleh od pomladi, pa je na dobri poti do vlažnega humusa, tako da z valjanjem po tleh ni bilo nič. A veselja ni bilo zato nič manj. Drevesa so nam ustvarjala očarljivo pisan špalir, pod katerim smo, kot je pokazal kasnejši preračun, nabrali več kot 550 kosov kostanja oz. kake tri kilce in pol. Lepo smo napolnili tekstilno Mercatorjevo vrečko, s katero je Najdražji z vrha šibal nazaj po avto na preval Prosca. Mi trije smo medtem odmarširali po čisto prijetnem kolovozu na sever, v Dolenjo vas, a je bilo na tleh še toliko vabečih debelajsov, da se jim nismo mogli upirati in smo si dodobra napolnili večino žepov. Početje nas je tako okupiralo, da je celo Mali večino poti prehodil sam. Nazadnje sem morala kričati »Glejta gor! Glejta gor!«, da smo lahko brez ustavljanja korakali mimo bogatije na tleh.

Ob vsem tem imamo samo en problem: kostanja ne jemo. Mladiča požulita kos ali dva, Najdražji vneto zatrjuje, kako ga ima rad, in ostane pri tem – torej pri govorjenju (imam ga na sumu, da se mu ga samo ne ljubi lupiti, a seveda to vztrajno zanika), tako da sem edina kostanjejedka v familiji jaz, ki pa res nimam prav nobene potrebe po večernem basanju s škrobom. Naš izplen sem se namenila razdat po soseski, pa so si vsi v okolici bodisi sami napolnili vreče bodisi so ravno tako smotani kot mi in ga ne marajo. Kostanjevi pikniki v luči razmer itak odpadejo in potem so tu še možnosti za dolgotrajnejše shranjevanje plodov, ki pa so vse čisto prenaporne. Eno rundo sem se denimo spravila spreminjat v kostanjev pire, a me je stala vsega dopoldneva in kup živcev!

Torej: če se komu pocedijo sline, z veseljem podarim kostanj. Velikost vrečke je praktično poljubna. Svež, še čisto nečrviv in odlično ohranjen!

Sicer pa je bil glavna žrtev naše nabiralniške strasti naše Mali. Če bi bil par let starejši, bi me zaskrbelo, da je začel s samopoškodbami, tako pa sem se zvečer samo zdrznila, ko je pokazal čisto razpraskano zapestje. Za srhljivko dneva pa je poskrbela Tastarejša, ki je vso pot s Ključa govorila v izmišljenem jeziku. Pri tem je bila neverjetno elokventna in, vsaj tako se mi zdi, precej konsistentna, izkušnje zame je bila pa skoraj nezemeljska. Še toliko bolj, ker so nerazumljive besede vrele iz ust moje lastne hčerke. Novežive? Ove!

Strast.

Piknik na vrhu. Saj smo skoraj po vseh pravilih distanciranja!

Izplen. Z veseljem ga oddamo!


četrtek, 15. oktober 2020

Predzimska, predkretenska

Na današnji dan, turoben vremensko in sicer, si ne morem kaj, da ne bi objavila kolcajočih spominov z ene od oktobrskih tur. Ko v visokogorju še ni bilo zaresnega snega in ko je bilo zapiranje v take ali drugačne regije še meglena grožnja.

Za spremembo sva šli barve jeseni vdihavat v materinsko-hčerinski navezi. Izbrali sva pokljuško klasiko in ob vnetem klepetanju po normalki na Tosc prišli, ne da bi vedeli, kdaj in kako. Ob povratku sva si bili brez pretiranega izgubljanja besed enotni, da s Studorskega prevala skočiva še na Ablanco, če je že ravno pri roki. Ko sva bili na njej, sva bili pa ravno tako hitro složni, da če sva že tu in imava še kako urico časa, res ni razloga, zakaj ne bi sestopili po brezpotnem grebenu čez Močila. Tod sem v tej smeri hodila samo enkrat in moja glava je bila, kot običajno, nabita s podatki kot pri zlati ribici. A ne glede na luknjo v spominu sva srečno vdeli skrotasti obvoz strmega vršnega dela, nadaljevanje po stezički skozi ruševje je pa itak evidentno. Kratki skalnati vršič (ne upam si za gvišno trditi, ali so to Močila ali pa so Močila nemara močvarasti travniki na sedelcu pod njim) je bil sladko veselje, sestop skozi gozd na Konjščico pa popolnoma neproblematičen. Za nekaj metrov sva vdeli celo nekakšno potko, a gozd je tako neznačilno nezaraščen, da sva tudi brez nje prav elegantno padli na planino v najlepših jesenskih barvah.

Do nadaljnjega fotografij na mojem blogu ne bo. Ker kdo nas pa hoče gledati, kako se z maskami na gobčkih klatimo po šumah in brezpotjih osrednjeslovenske statistične regije?

Jutro na Studorskem prevalu.

Nad Bohinjem je še megla.

Pogled čez pokljuške vršace na Karavanke.

Na vršni planoti.

Brez mask!

Kras na Toscu.

Še ena, v soncu ...

Sestop z "najinim" grebenom, po katerem bova telovadili v nadaljevanju.

Ablanca, zadaj MDV.

Zdaj pa po svoje. Po jajcih okrog vogala ...

... a zaresnih težav ni.

Ptičji pogled na Konjščico in najin greben.

Še ena z Viševnikom.

Pa še klasična Konjščica.



Trikrat na Rašico

Drobna ilustracija jesenskega korona časa: Torek. Komaj dočakam kosilo, da potem pobegnemo iz ljubljanske megle na nam najbližjo Rašico. Tas...