sobota, 17. oktober 2020

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo, ko sta bila otroka povsem očarana nad kupi suhega listja. Zadevo smo zato šli ponovit ob blagem začetku druge zapore – saj veste, dokler se še lahko premaknemo iz domače občine, če nas že iz regije ne pustijo več. Za sveže kupe jesenskega listja je bilo še prezgodaj, kar je ostalo na tleh od pomladi, pa je na dobri poti do vlažnega humusa, tako da z valjanjem po tleh ni bilo nič. A veselja ni bilo zato nič manj. Drevesa so nam ustvarjala očarljivo pisan špalir, pod katerim smo, kot je pokazal kasnejši preračun, nabrali več kot 550 kosov kostanja oz. kake tri kilce in pol. Lepo smo napolnili tekstilno Mercatorjevo vrečko, s katero je Najdražji z vrha šibal nazaj po avto na preval Prosca. Mi trije smo medtem odmarširali po čisto prijetnem kolovozu na sever, v Dolenjo vas, a je bilo na tleh še toliko vabečih debelajsov, da se jim nismo mogli upirati in smo si dodobra napolnili večino žepov. Početje nas je tako okupiralo, da je celo Mali večino poti prehodil sam. Nazadnje sem morala kričati »Glejta gor! Glejta gor!«, da smo lahko brez ustavljanja korakali mimo bogatije na tleh.

Ob vsem tem imamo samo en problem: kostanja ne jemo. Mladiča požulita kos ali dva, Najdražji vneto zatrjuje, kako ga ima rad, in ostane pri tem – torej pri govorjenju (imam ga na sumu, da se mu ga samo ne ljubi lupiti, a seveda to vztrajno zanika), tako da sem edina kostanjejedka v familiji jaz, ki pa res nimam prav nobene potrebe po večernem basanju s škrobom. Naš izplen sem se namenila razdat po soseski, pa so si vsi v okolici bodisi sami napolnili vreče bodisi so ravno tako smotani kot mi in ga ne marajo. Kostanjevi pikniki v luči razmer itak odpadejo in potem so tu še možnosti za dolgotrajnejše shranjevanje plodov, ki pa so vse čisto prenaporne. Eno rundo sem se denimo spravila spreminjat v kostanjev pire, a me je stala vsega dopoldneva in kup živcev!

Torej: če se komu pocedijo sline, z veseljem podarim kostanj. Velikost vrečke je praktično poljubna. Svež, še čisto nečrviv in odlično ohranjen!

Sicer pa je bil glavna žrtev naše nabiralniške strasti naše Mali. Če bi bil par let starejši, bi me zaskrbelo, da je začel s samopoškodbami, tako pa sem se zvečer samo zdrznila, ko je pokazal čisto razpraskano zapestje. Za srhljivko dneva pa je poskrbela Tastarejša, ki je vso pot s Ključa govorila v izmišljenem jeziku. Pri tem je bila neverjetno elokventna in, vsaj tako se mi zdi, precej konsistentna, izkušnje zame je bila pa skoraj nezemeljska. Še toliko bolj, ker so nerazumljive besede vrele iz ust moje lastne hčerke. Novežive? Ove!

Strast.

Piknik na vrhu. Saj smo skoraj po vseh pravilih distanciranja!

Izplen. Z veseljem ga oddamo!


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Trikrat na Rašico

Drobna ilustracija jesenskega korona časa: Torek. Komaj dočakam kosilo, da potem pobegnemo iz ljubljanske megle na nam najbližjo Rašico. Tas...