ponedeljek, 16. marec 2020

Zatišje

Koronadnevnik, 4. dan samoizolacije


Dan za polnjenje zalog. Seveda sem se najprej registrirala v Mercatorjevi spletni trgovini, prepričana, kako prebrisana da sem in kako bom opetnajstila zlobni covid, ki preži na nas z nakupovalnih polic. Kar nekaj minut sem izgubila pred zaslonom, preden se mi je posvetilo, da je to zdaj naredilo vsako slovensko gospodinjstvo in da se bom prej naučila peči kruh, kot pa mi ga sprocesirala Mercatorjeva spletna stran. V fizično nabavo se je torej pogumno odpravil Najdražji. Domov se je vrnil s polnim prtljažnikom zalog – razen mesa, ki je baje v zmrzovalnikih izropano. Še sreča, kajti tudi naša zamrzovalna predala se že komaj zapreta.

Najdražji je zjutraj začel z vzpostavljanjem t. i. dela na daljavo, a v trenutni družinski situaciji bo dejanska izvedba tega precejšen izziv. Zame je tako ali tako nemogoče. Tudi če se samoizoliram v podstrešno pisarno, najpozneje čez petnajst minut za mano pribluzi kak »Mami! Mami!«. Dopoldne sem raje preživela v packanju po kuhinji; pripraviti čufte v omaki je bolj zamudno, kot sem upala, so bile pa čisto okusne, kar je tudi nekaj. Medtem sta se mladiča igrala, kot da se že par tednov ne bi. Razmetati jima je uspelo vse, česar v preteklih dneh še nista – med drugim je na tleh končala polovica kinetičnega peska, ki se nam še valja v eni od vrečk. A sta na srečo že kar odzivna, ko začnem težiti s pospravljanjem.

Minute za rekreacijo smo porabili na Ključu nad Horjulom. Do sedaj sem bila tu vedno v dežju in blatu, danes pa je bilo v soncu in topli pomladi bistveno prijetneje. Hoste so zasute z jeseni odpadlim listjem. Tastarejša je najprej cvilila, ker je iz prvega kupa pred nami pobegnil martinček, in se ga je skušala izogibati v dolgem loku. A čim se je vklopil Mali, se mu je takojci pridružila in skupaj sta tekala, se dričala, valjala in norela po tistem listju. Večerna klopna analiza je k sreči pokazala, da se pomlad vsaj v tem smislu še ni začela. Kot je običajno v zadnjih dneh, smo se vpisni knjigi na vrhu izognili v širokem loku, mladičema pa tudi nisem dovolila skakati po klopeh pred zaprto kočo. 

Zabava v listju.

Ob vsakem brisanju nosu smo rahlo zaskrbljeni ...

Mali se je med sestopom zabaval po svoje.

Najdražji v najbolj tipični pozi teh dni.
Zvečer smo se z Babi in Dedatom podružili preko viberja. Medtem ko sem skušala slišati in vsaj približno razumeti, kaj mi pripovedujeta, se je mladičema uspelo s flomastrom popolnoma porisati po obrazu. Mali je bil ves črn, Tastarejša pa si je narisala klovnsko široka rdeča usta in me je veselo spraševala: »A sem lepa?« K sreči so se pralni flomastri izkazali kot res pralni, kajti v banji sta se očedila popolnoma sama, brez uporabe sirkove krtače. 

Večerna zabava!

Skratka, prijeten, miren dan s soncem, pomladjo in obiljem časa za povezovanje družine. Vseeno je občutek miru nekam srhljiv. Kot da gre za zatišje pred nevihto …

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Deus ex machina

Iz prve roke lahko potrdim, da deus ex machina – najbolj nerealistična, najbolj za lase privlečena, najbolj »a dejte no«, najbolj čudežna r...