Predzimska, predkretenska

Na današnji dan, turoben vremensko in sicer, si ne morem kaj, da ne bi objavila kolcajočih spominov z ene od oktobrskih tur. Ko v visokogorju še ni bilo zaresnega snega in ko je bilo zapiranje v take ali drugačne regije še meglena grožnja.

Za spremembo sva šli barve jeseni vdihavat v materinsko-hčerinski navezi. Izbrali sva pokljuško klasiko in ob vnetem klepetanju po normalki na Tosc prišli, ne da bi vedeli, kdaj in kako. Ob povratku sva si bili brez pretiranega izgubljanja besed enotni, da s Studorskega prevala skočiva še na Ablanco, če je že ravno pri roki. Ko sva bili na njej, sva bili pa ravno tako hitro složni, da če sva že tu in imava še kako urico časa, res ni razloga, zakaj ne bi sestopili po brezpotnem grebenu čez Močila. Tod sem v tej smeri hodila samo enkrat in moja glava je bila, kot običajno, nabita s podatki kot pri zlati ribici. A ne glede na luknjo v spominu sva srečno vdeli skrotasti obvoz strmega vršnega dela, nadaljevanje po stezički skozi ruševje je pa itak evidentno. Kratki skalnati vršič (ne upam si za gvišno trditi, ali so to Močila ali pa so Močila nemara močvarasti travniki na sedelcu pod njim) je bil sladko veselje, sestop skozi gozd na Konjščico pa popolnoma neproblematičen. Za nekaj metrov sva vdeli celo nekakšno potko, a gozd je tako neznačilno nezaraščen, da sva tudi brez nje prav elegantno padli na planino v najlepših jesenskih barvah.

Do nadaljnjega fotografij na mojem blogu ne bo. Ker kdo nas pa hoče gledati, kako se z maskami na gobčkih klatimo po šumah in brezpotjih osrednjeslovenske statistične regije?

Jutro na Studorskem prevalu.

Nad Bohinjem je še megla.

Pogled čez pokljuške vršace na Karavanke.

Na vršni planoti.

Brez mask!

Kras na Toscu.

Še ena, v soncu ...

Sestop z "najinim" grebenom, po katerem bova telovadili v nadaljevanju.

Ablanca, zadaj MDV.

Zdaj pa po svoje. Po jajcih okrog vogala ...

... a zaresnih težav ni.

Ptičji pogled na Konjščico in najin greben.

Še ena z Viševnikom.

Pa še klasična Konjščica.