sobota, 16. julij 2022

Nakupovalni seznam (želja)

Pred odhodom na dopust opismenjeni del mladine prevzame pisanje listka, kaj vse moramo kupiti v trgovini. Pridruži se še neopismenjeni del družine in tako nastane naslednji seznam nujno potrebnih jestvin in sorodnega:

- KEMP JUHICE
- ČIPS
- SMOKI
- AJSTI (= ledeni čaj)
- HARIBO
- ČOKOLADA
- PIŠKOTI
- KRAŠ (za kaj točno naj bi šlo, mi ne uspe razvozlati, upam pa si trditi, da ne pomaga lepšim zobem)
- IGRAČE (za vsak slučaj raje kar na splošno)
- SLADOLED

Zdaj se začne spektakularnejši del seznama: 
  
- KATAMARAN (vsaj tak velikan, kot smo jih gledali na Hvaru)
- BAZEN
- EROM (sinetov pripis, Tastarejša nato popravi: MORJE)
- BAJTE NA DRUGIH OTOKIH (???)
- TO KAR SI ŽELIVA (ziher je ziher, če sta slučajno kaj pozabila)

Na drugi strani listka napišeta raje še malo bolj na splošno:

- BONBONI
- OTOK (menda mislita kar dejanski kos zemlje)
- AVTODOM
- OTO (naš pokojni avto)
- GARAŽA Z DVEMA NADSTROPOMA (po zgledu nekoliko bizarne rešitve naših sosedov)
- 2 TELEFONA
- 2 RAČUNALNIKA
- 2 GUGLA (kot rečeta nekakšni tablici)
VSE KAR SI ŽELIVA (nikoli ne moreš biti dovolj prepričan!)

Starša sva seveda packa in imava za te skromne želje najine dece kaj malo razumevanja. Edino pri sladoledu, moram reči, nam pa kar gre! Ker se bomo menda pozimi lotili izdelave nekakšne novoletne dekoracije, že vse leto pridno zbiramo palčke od lučk – še malo, pa bomo pri stotki!





petek, 15. julij 2022

Medeni tedni

V naši hiši smo na medenih tednih. Smo, ne sva, kot bi lahko mislili tisti, ki veste, da je bila mladina kar nekaj časa s turbo starimi starši na morju in sva bila z Najdražjim sladko sama. Nič ne rečem, čas sva dobro izkoristila za hribovska norenja (predvsem jaz) in glasbene presežke (predvsem on), kot neromantična, že kar prekaljena zakonca sva si pa seveda privoščila tudi zmenek v kinu (kot pritiče najini generaciji, novi Top Gun pa te fore). Toda ko so se vse te sladkosti končale, življenje v hiši brez otrok sploh ni bilo tako fino in proti koncu je Najdražji taval naokoli kot ranjen, vedno bolj besneč lev. (Domišljam si, da sem – razumska oseba pa to – vse skupaj prestala bistveno bolje, ampak kdo sem jaz, da bom sodila samo sebe?)

Ne, medeni tedni so se začeli, ko se je po desetih dneh doma spet pojavil Mali. Njegova predčasna vrnitev je bila logistično nekoliko zapletena, se je pa splačala – ves prvi dan se je režal kot pečen maček, se vsakih deset minut crkljal pri enem ali drugem in dodobra izkoristil vsa drobna razvajanja, ki sva mu jih privoščila, ganjena od sreče, da smo spet skupaj. Za veliki finale smo vsi trije še švignili čez mejo preizkusit, ali v prtljažniku našega novega Mirota lahko spimo tudi trije. Odgovor je pritrdilen, avto je dovolj širok, če pa sine ne bi polovico noči škripal z zobmi in se premetaval, bi bilo še toliko bolje. Sam je zjutraj ocenil, da spanje ni bilo dobro, vseeno pa je izjavil, da bi to še kdaj počel.

Ampak v nedeljo dopoldne smo bili že zeloooo nervozni, kajti nestrpno smo pričakovali povratek Tastarejše. Na morju je brez težav zdržala dva tedna, in sodeč po pogovorih z njo, ji res ni bilo hudega. Od nje smo namreč v tem času slišali samo naslednje replike: "Živjo, mami!" – "Nič." – "Fajn!" – "Adijo, mami!" Zato je bilo še toliko lepše, ko je skočila iz Dedatovega avta, se nam vrgla v naročje in se nas vsa objokana oklepala. Malo nas je pa vseeno pogrešala, hehe ... Počitnice s starimi starši so bile tako intenzivne, da je preostanek prvega dneva doma preležala na tleh. Nekaj energije je zmogla šele, ko je na vrt prirohnel sosedov podmladek.

A presenetljivo, vsej izčrpanosti navkljub se punca odlično drži. Od našega ponovnega snidenja še nismo slišali kričanja, tuljenja, brcanja ali kakršne koli histerije. Vsi smo prijazni, potrpežljivi, vljudni, ljubeči in objemajoči se. Celo večerna umivanja preživimo brez glasnih izpadov. Prava idila! No, včeraj pred spanjem sta se mladiča že zbrcala in oni dan je Mali že zgrabil pručko, da bo z njo mahnil sestro (ki mu je sicer enakovredno težila), a zaenkrat življenje še cveti brez incidentov. Pa saj dobro vemo, da je prevelika bližina toksična za vsak, še tako ljubeč odnos!

Si pa ne delam utvar, da je medeno stanje trajno. Če nam bo (covidna) sreča mila, nas v kratkem čaka zelo intenzivna bližina družinskega dopusta. Ni hudič, da se ne bi stepli že prvi dan!

Miro, pripravljen na večer.
Prostora je dovolj!

Pa še ena bolj v alpskem duhu.
Moja zelenobučneža.


sobota, 2. julij 2022

Kompleksni pristop na Gamskofel

Gamskofel v stranskem, v celoti avstrijskem grebenu Karnijskih Alp mi je že pred leti padel v oči med pohajanji po Cogliansovi skupini. Po višini je mogočen (2526 m), po postavi spominja na naše vrhove v verigi Ponc, nanj ne vodi markirana pot, hkrati pa normalni pristop ne presega dvojke – mar ni to popolna kombinacija? Ko sva se torej z Najdražjim po nizu zasukov usode znašla na hribovskem vikendu brez otrok, se nama ni bilo treba prav dolgo pogajati in že navsezgodaj zjutraj sva jo zastavila po dolini Valentintal – Najdražji čezvse strumno, jaz pa (po solo nekajdnevnem trekingu čez Karnijce) majčkeno bolj leseno za njim.

Sodeč po dostopnih virih, Gamskofel ni deležen veliko obiska. Gledano nazaj lahko rečem, da ne razumem, zakaj je tako. Tura je kompleksna, prava pustolovščina, ki bi zadovoljila vsakogar, če ji je seveda kos. Midva sva jo – morda ne najbolj pametno glede na najino bolj švohotno psiho-fizično kondicijo – zastavila bolj na aufbiks. V Gaberscikovem špehastem vodniku po Karnijcih je sicer opisanih več pristopov na vrh, a kaj bi se lomila s toliko italijanščine, raje bova poskusila pot poiskati s pomočjo osem let stare Zlodejeve objave s Hribi.net, ki ni obetala nič posebej strašljivega.

Na razcepu dolin in osrednjem igrišču svizcev v Valentintalu sva se poslovila od markacij, ki gredo proti jezeru Wolayer See, in zavila desno na prelaz Wodner Törl. Nanj je včasih vodila markirana mulatjera. Visokogorsko goščavje jo je že precej prikrilo, a z nekaj navdiha se ji da slediti, še posebej zato, ker so stare markacije bolj šlampasto prebarvane s sivo barvo in se jih še vidi. Dobro uro kasneje sva imela zaraščeno strmino za sabo in strinjala sva se, da če ne nadaljuješ na Gamskofel, se tja gor nima smisla matrati. Na sedlu se stvari začnejo odpirati še bolj v višino in globino, na srečo pa se markacije nadaljujejo desno gor čez strme trave (ta del nama je bil v jutranji razmočenosti nemara še najbolj tečen) do skalne zapore, prek katere so naju povedle levo skozi nekakšni grapici, v katerih sva zasledila celo ostanke varoval.

Zdaj sva se znašla na osupljivi rami, s katere se opuščena markirana pot v PP-jevskem slogu nadaljuje prečno po širokih gredinah nad globokimi prepadi še do tretje rame oziroma na strma skrotasta severozahodna pobočja pod vrhom Gamskofla, kjer se, tako domneva Zlodej, markacije izgubijo oz. usmerijo navzdol, morda na naslednje sedlo Raimunda Törl. Tu sva torej morala navzgor, čez nepregledno, strmo skrotje. Brez jasnega orientirja sva se držala proti levi in bila na izpostavljeni nikogaršnji zemlji brez sledov prednamcev precej nesigurna, kako se bo vse skupaj izteklo. Nekoliko višje sva pod nekakšnimi ploščami na levi strani le našla prvega možica in malo bolj sproščeno nadaljevala desno do izrazite grape, v kateri sva se takoj počutila še boljše. Teren je precej krušljiv, a kjer je treba plezati, skala v glavnem drži. Grapa naju je z nekaj lažjimi skoki (nobeden od njih ni segel nad dvojko) pripeljala tik pod greben. Zarinila sva do nekakšne votlinice, od nje pa desno prek najbolj smotane, bolj izpostavljene in predvsem precej krušljive kratke stopnje na sedlo pod vrhom Gamskofla.

Zadnji vzpon je bil videti lažji, kot je v resnici bil, zato sva čisto zadovoljno obstala na prvem mestu, ki je dajalo občutek cilja, in se odrekla še kratkemu nadaljevanju po grebenu do točke, na kateri stoji križ in je verjetno najvišja. Glede na to, da je na »najinem« vrhu tudi možic s skrinjico (a brez vpisne knjige), se tako verjetno odloči tudi marsikateri drug obiskovalec. Prepadi na vse strani so občutni, skala pa ne najzanesljivejša. Kot po jajcih sva se spustila nazaj na sedlo in se v nadaljevanju sestopa po že znani smeri najprej malo varovala, tako da je šlo vse skupaj počasneje, a bistveno bolj sproščeno. Mulatjeri z Wodner Törla je bilo navzdol precej lažje slediti in sploh ni bila tako nogolomska, kot sva se bala, pa še svizci so bili živahnejši kot zjutraj in je bilo vse skupaj bolj veselo.

Po turi sem seveda prebrala Gaberscikov opis in vse skupaj mi je bilo še manj jasno kot prej. Očitno normalni pristop na Gamskofel pelje bolj z vzhoda, s sedla Raimunda Törl, medtem ko »najine« smeri, ki ji bom zavoljo razumljivosti nadela delovno ime Zlodejeva, v vodniku sploh ni, pa čeprav ne presega dvojke. Dodatno uganko nama je zastavil samozavesten možic, postavljen na izrazitem robu pod vršnim sedelcem. Ko sva šla pošnofat, kam vodi, sva videla, da se za vogalom odpre lahko prehodna zagruščena kotanja, da bi šla raziskovat, ali se da iz nje naprej pod severozahodnim grebenom, se nama pa preprosto ni ljubilo. Se priporočam morebitnim radovednim ponavljalcem, da zadevo pregledajo in poročajo o uspehu!

Začetek vzpona na Wodner Törl, desno Gamskofel.

Strmo in zaraščeno.

Nad sedlom proti prvi skalni pregradi. Fora se skriva v grapici na levi (osvetljeni del skal).

Na meji med svetlobo in senco je težko slikati,
ampak tale grapica ...

... pripelje na prvo ramo. Morda bi obstajal kak prehod tudi po nagnjenih gredinah tik pod grebenom?

Ampak stara markirana pot vodi prečno ...

... čez več robov in melišč ...

... skozi ne prav lepo rdečo grapico ...

... na ramo, s katere se že vidi "nikogaršnja zemlja",
prek katere naju je vodil pristop.

Negotovo navzgor.

Pod najbolj smotanim, krušljivim delom tik pod grebenom.

Sedlo pod vrhom. Levo se vidi vršno pobočje, ki je bolj sitno, kot se zdi.

Križ, ki ga nisva in nikoli ne bova dosegla. Očitno še marsikdo drug tudi ne!

Previdno navzdol. Na levi se vidi ledenik Eiskar, kolikor ga še je.

Uganka: na robu pod sedlom stoji možic, za njim pa se pokaže tole.
Ali obstaja lažji prehod ...?

Smotani teren tik pred staro potjo.

Slikovito nazaj, zadaj Rauchkofel.

Šefe naju je samo tiho gledal.

Še enkrat zeleni Rauchkofel.

Goščavje z Wodner Törla.

In še pogled na Gamskofel. Menda vodi prek južnih ostenij tudi nekaj plezalnih smeri.

Slika ni uspela, bili so pa!

Pa še sled.


petek, 1. julij 2022

Solo čez Karnijce

Nekaj dni odvečnega dopusta sem nameravala skuriti na klasičnih lokacijah s kombiniranjem medgeneracijskega ujčkanja dece na obali in krajšim soliranjem po velebitskih vukojebinah, na lepem pa me je prešinilo – kdaj, če ne zdaj, mi bo pa uspelo uresničiti že nekaj let sanjani odklop od familije in daljše, trekinško navdahnjeno pohajanje po visokogorju? Od tako obetavnega zametka ideje pri meni ponavadi ni daleč do konkretnejših načrtov, in prav kmalu je bil podmladek uspešno odpravljen s starimi starši na morje, Najdražji je bil z lastnimi načrti zadovoljen doma, jaz pa sem bila z debelo Berto (če ne veste, je to moj ta res ogromni nahrbtnik) udobno nameščena v vagonu vlaka tja daleč na Južno Tirolsko. Če že ne ravno hitro, sem bila pa vsaj ugodno in v skladu s trajnostnimi standardi dostavljena na vrh smučišča Monte Elmo nad Sextenom, kjer je bil štart mojega pohoda po poti Traversata Carnica oz. Karnischer Höhenweg čez severozahodni del Karnijskih Alp, ves čas po glavnem grebenu na meji med Avstrijo in Italijo. Cilj ni bil tako jasno opredeljen, do kamor mi bo pač uspelo priti v štirih dneh hoje, a optimistično sem se videla na prelazu Plöckenpass, torej z opravljenimi najbolj visokogorskimi etapami v žepu.

Račun sem seveda delala brez glavnega neznanca v enačbi – vremena. Da v teh visokih gorah misli resno, mi je pokazalo že takoj prvi dan. V skladu z urniki javnega prevoza iz rodne grude sem bila na izhodišču razmeroma pozno, a Sekstenski Dolomiti v ozadju so se mi še fascinantno nastavljali, oblaki nad mano pa so se zdeli še dovolj pobalinsko razigrani, da sem se jadrno namenila vzdolž grebena mimo koče Sillianer Hütte in še naprej proti (jugo)vzhodu. Teren je bil granitno razgiban in silno razgleden, žal pa je v trenutku, ko so bile pred mano samo še tri ure strogo grebenskega pohajanja med 2400 in 2500 metri do koče Obstansersee Hütte, začelo resno deževati. Par gromov je poskrbelo, da sem bliskovito spremenila načrte in na vrat na nos sestopila globoko na južnotirolsko stran, na planino Nemes, kjer sem prenočila v nekoliko bizarnem družinskem ozračju.

Začetek tako rekoč na domačem pragu!

Žičnica na Monte Elmo je še vlivala nekaj upanja.

Pogled nazaj proti začetku in na Sekstenske Dolomite.

Sillianer Hütte. "Ah, saj bo zdržalo," sem na tej točki še ocenjevala vreme.

Greben je razgiban in prepreden z variantami poti. Vreden greha!

Umik na južno stran med nevihtami prvega dne.

Planina Nemes. Z uau kuliso, kakopak.

Skupna ležišča na planini. Ni tako hudo, kot izgleda - ne nazadnje sem bila v sobi sama.
 
Če me je zvečer šef planine Otti še hrabril, da bo vreme naslednji dan kar v redu, je drugo jutro zmogel le šokirano komentirati: »Scheisswetter!« Slovenski strokovni izraz za to stvar je menda popolni vremenski zajeb. Ob šestih zjutraj je začelo liti in grmeti in ni nehalo … Po nekajurnem ždenju v neudobni jedilnici sem nase navlekla vso protidežno zaščito, kar sem je premogla, in se namenila proti glavnemu grebenu z optimistično mislijo: »Toliko časa pa že ne more trajati, slej ko prej se bo končalo!« Res se je – ob treh popoldne, jaz pa sem se v prvih desetih minutah na prostem tako zmočila in posledično namrazila, da sem se sušila do večera, ki sem ga preživela v vsega pol ure hoje oddaljeni planinski koči Rinfreddo.

V vremenskem obupu drugega dne sem popoldne kar v sandalih odpešačila na (ne tako bližnji) prelaz. Tam pa niti sladoleda nisem mogla kupiti ...

Tako sem šele tretji dan svojega solo dopusta lahko zastavila, kot se šika, in po skromni samooceni sem to naredila v slogu. Dan je bil dovolj očiščen, da mi je dovolil vzpon skozi svižčev raj na glavni karnijski greben, s katerega sem končno uzrla Obstansersee Hütte, kamor bi morala priti že prvi dan … Tokrat sem koči pomahala z vrha, namesto bližnjega stika raje splezala na kar postavni vrh Pfannspitze/Cima Vanscuro (2678 m) in po slikovitem grebenu nadaljevala na Große Kinigat/Monte Cavallino (2689 m). Ta je menda eden od najbolj znanih vrhov v tem delu Karnijcev, ampak po moji oceni po krivem. Saj od daleč je lep, ne rečem, ves apnenčasto bleščeč, od blizu pa je precejšnja podrtija. S Kinigata me je mikalo nadaljevanje po grebenu, po baje eni najlepših karnijskih ferat Ambros, a kaj, ko so se ravno nad tistim delom začeli gostiti črni oblaki. Traversata Carnica ima k sreči večkrat različne variante, po grebenu ali pod njim na tej ali oni strani. Po krajšem tehtanju, s katerim od najslabših možnih scenarijev bi lažje živela – z bežanjem pred nevihto na zavarovanem grebenu ali s korakanjem po spodnji, lažji poti v vročem soncu – sem se odločila, da sem dan prej slišala čisto dovolj grmenja za nekaj časa, in etapo zaključila po obvozu prek nižjega, avstrijskega nadstropja, ki pa je bil prijetno zelen in z jezerci in prelaziči v čisto trekinškem duhu. Po osmih urah, 1400 višinskih metrih in 20 kilometrih pešačenja sem torej odložila Berto v obnovljeni, okusno udobni koči Porzehütte. Sam vrh Cime Palombine/Porze pa bo moral počakati na samo sebi namenjen obisk …

Končno! Tja čez sicer ne grem.

Proti glavnemu karnijskemu grebenu, zadaj Sekstenski Dolomiti.

Družba ob poti.

Stranski vrh Knieberg sem izpustila, pot me je vodila pod njim.

Jezero Obstanser na avstrijski strani z meni nesojeno kočo.

Na grebenu ni dolgčas.

Proti Pfannspitze.

Pa še pogled nazaj. Še se vidi Knieberg.

Pred mano Kinigat. Na vrh ni lahke poti, sta pa dve ferati zelo zelo lahki.

Razbiti vršni plato.

Pogled nazaj s Kinigata.

Melišča, prek katerih sem sestopila, povedo veliko o kakovosti skale.

Pogled naprej. Oblaki se zgoščajo, greben pa ostri.

Kinigat še od zadaj.

Greben bo počakal, raje sem se spustila do jezerca Stuchensee,
nato pa me je čakal vzpon prek prelaza  Heretriegel na desni.

Cima Palombina/Porze.

Končno se vidi tudi Porzehütte ...

... ki ima res domiselno ločene spalne niše.

Porzehütte.
  
Da do petka zvečer ne bom prišla do Plöckenpassa, mi je bilo seveda jasno, vseeno pa sem za zadnji dan upala, da bom prikorakala pod Monte Peralbo. Vremenske napovedi so bile spet bolj kumrne in vse do jutra nisem vedela, ali se bom sploh upala podati na glavni greben. A navsezgodaj je kazalo kar obetavno, zato sem se odločila za grebensko varianto. Ni mi bilo žal, kajti ta odsek prek Crode Negre/Bärenbadegg (2438 m), Reiterkarspitza in Monte Antole/Steinkarspitza (2573 m) je preprosto prekrasen. Če ste seveda ljubitelji dinamičnih, samotnih granitnih grebenov z nenehnimi vzponi in spusti, nekaj zahtevnimi mesti, zelenimi travami in rajskim vrtom gorskega cvetja. Obirala se pa nisem, tako da sem s tem delom poti, na katerem si res ne bi želela biti v čemer koli drugem kot soncu, opravila v šestih urah in bila ob enih popoldne že globoko v dolini Frohntal, na severni strani Peralbe. Kot so napovedali, je malo pred drugo začelo deževati. Ker se še nisem nadejala skorajšnjega prihoda svojega taksista iz Slovenije, sem imela dovolj časa, da sem po makadamski cesti skozi Frohntal odpešačila vse do vasi St. Lorenzen v Lesni dolini (Lesachtal). Po dobrih desetih urah hoje in 26 prehojenih kilometrih sem z etapo opravila še kar športno, še največji problem so bili žulji, ki se jim zaradi vsak dan na novo premočenih gojzarjev nisem mogla izogniti.

V Sv. Lovrencu sem morala počakati na Najdražjega, ki se je pome pripeljal šele zvečer. Tistih par uric mi med basanjem s svežimi marelicami in nalivanjem z almdudlerjem, ki je družinski avstrijski ritual, ni bilo prehudo. S prihodom Najdražjega pa se je začelo naslednje dejanje mojega hribovskega dopusta, ki se je – se razume – vse prehitro končal. Pa ravno na okus sem prišla …

Zadnje jutro. Sedlo Dignas.

Kinigat je že daleč.

V prvem delu so mi družbo delali tile kuštravci.

Ves čas gor in dol ...

Pogled nazaj.

Pogled naprej. Peralba na desni se zdi še tako daleč.

Vse skupaj je bolj zanimivo, kot se zdi na fotkah.

Zadnji vrh, Monte Antola.

Sestop v Frohntal. Vidi se koča Hochweißsteinhaus,
kjer tisti, ki nadaljujejo s pohodom, končajo etapo.

Misel, da ljudje nismo najbolj butasta bitja na svetu, je včasih lahko tolažilna.
Tale čreda je, glasno blejajoč, kar nekaj časa rinila za mano.

Po nevihti se že vidi St. Lorenzen, Lesachtal.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...