petek, 29. april 2022

Morski Miklavž

Že kar nekaj Miklavžev in njemu sorodnih svetnikov smo obredli po Sloveniji in tudi drugje, po dveh letih prvomajskega koronskega premora pa nam je bilo končno dopuščeno, da obiščemo (baje) najlepšega med lepimi, najkrasnejšega med krasnimi ali vsaj najbolj zvezdniškega med zvezdniškimi hrvaškimi otoki – Hvar. Saj je tam lepo, nič ne rečem, zakaj bi bil toliko lepši od ostalih na Jadranu in zakaj so obiskovalci na njem toliko bolj mednarodni kot drugje, mi pa ni čisto jasno. Očitno princ Harry in sorodna propaganda delajo svoje …

A mi smo šli tja predvsem zato, da bi zlezli na najvišjega, Sv. Nikolo (626 m). Letošnje prvomajsko vreme nam je začuda prizaneslo z dežjem, kak oblak več bi si pa želeli, ko smo v opoldanski pripeki pri Sv. Nedjelji pripravljali vso našo opremo. Malo se je zapletlo, ko sem – potem ko je bila glavnina pripravljalne faze, ki pri nas sploh ni kratka, že skoraj za nami – ugotovila, da je pri vsej krami, ki smo jo imeli s sabo, hčerkin plezalni pas ostal doma. Glede na to, da so me vso mladost vlačili po (zahtevnih) hribih, privezano z vrvjo kar okrog pasu kot salamco, bi sama sicer zadevo izvedla tudi brez tega, a preveč poznam svojega sostarša, da bi si kaj takega sploh drznila predlagati, zato sem olajšanje raje poiskala v krajšem izpadu, da koliko mi to pomeni in da sem samo zaradi tega šla na Hvar in tako dalje v tem solzavem smislu. Ko sem prišla k sebi, sem s pomočjo strička Gugla iz pomožne vrvice okrog hčerke improvizirala plezalni pas, in ko sem jo (ziher je ziher) privezala še z vrvjo direktno okrog pasu, smo bili vsi zadovoljni s tehnično platjo varnosti na turi.

Dostop do stene za nas še zdaleč ni bil mačji kašelj, pa čeprav gre tako fletno skozi srčkano vasico in med vinogradi. Mladina se je na vročini zvijala in črvičila, kot bi bilo vsaj deset stopinj več, a nekako smo le zmogli tistih 250 višincev do vertikale, kjer sta jo fanta odvila po svoje, na ohladitev v Špilji sv. Nedjelje in naprej naokrog na vrh, midve s Tastarejšo pa sva se usmerili na ferato. Težji, slavnejši poti Via Mirko, ki je naskobana direktno čez steno, sva se odrekli in jo raje ubrali po lažji Vii Avalon (težavnost A-B). Odcep sicer ni označen, je pa nezgrešljiv v široki, zaraščeni grapi, ki vodi desno gor. Pot je prav luštna, uživaška kot recimo Furlanova na Gradiško Turo, le da je manj zračna in lažja. Na sredini se stakne z bolj našponanim Mirkom, v prijetnem, nevarovanem poplezavanju po pakleniško ostrih skalah pa se nadaljujeta proti robu stene, kjer čaka še zadnja, za naju verjetno najtežja, a dobro naskobana navpičnica. Tastarejša je sicer malo cvilila in se ni znala čisto odločiti, ali ji je všeč ali ne, meni pa je bila pri vsem skupaj še največja lepotna napaka najbolj zvezdniški del poti – viseči most. Pne se nad prepadom in ne služi prav ničemur razen preizkušanju poguma in instagramerskim ovekovečitvam na družbenih omrežjih, kajti ko previdno pricapljaš čezenj, ni druge, kot da se obrneš in greš nazaj čezenj. A ne bi tega denarja raje porabili za kaj drugega? Od konca varoval sva hitro dosegli lažji krš in ugotovili, da je vršni del pravzaprav precej prostrana planota. Na njej sva se staknili z moškim delom ekipe in skupaj smo strumno prikorakali do kapelice in ostalega na najvišji točki Hvara.

Uličice Sv. Nedjelje, zadaj ostenja Sv. Nikolaja.

Strmi pa so ti vinogradi!

Pogled na znameniti viseči most.

"Najina" pot.

V prvi navpičnici.

Potem pa prečno naokrog do vrha stolpa ...

... kjer sta znameniti most in skrinjica za finančne prispevke. Tastarejša se je modro odločila,
da ne bo šla čez.

Poplezavanje naprej gor.

Vršni krš.

Vršni greben.

Pogled proti zahodu, zadaj Vis.
 
Da bi se izognili lokalnemu stricu, ki nas je malo pod vrhom z avtom prišel priganjat, naj pridemo k njemu na pijačo (s tovrstnim »gostoljubjem« imamo nekaj slabih izkušenj, predvsem na koncu, ko izstavijo račun), in da bi zarisali lepšo klobaso, smo sestopili proti (severo)vzhodu prek nedavno pogorele planote, potem pa nazaj pod stenami po očitno starodavni, zelo slikovito nadelani stezi. Med vinogradi smo se elegantno izvili k avtu. Mladinca sta se dodobra skurjena zleknila kar v prtljažnik, polna sladkega pričakovanja – starša sva, tudi midva skurjena od sonca, dovolila, da si privoščimo sprajt in čips! Toliko bridkejše je bilo razočaranje, kajti na vsej južni obali nam v spomladanskem mrtvilu ni uspelo najti odprte trgovine. Tako smo se morali skozi strašljivi tunelčič odpeljati vse do Jelse.

Izkazalo se je, da smo imeli za Hvar slab teden časa čez glavo dovolj. Očitno imajo domačini z VIP-obiskovalci dovolj prihodkov, da se jim ni treba ubadati s pohodniško infrastrukturo, zato nam je priložnosti za pešačenje hitro zmanjkalo. Nama z Najdražjim se je sicer najbolj dopadel manj popularni vršič Motokit nad opuščeno vasico Malo Grablje, Tastarejši, ki se je večino časa ubadala z napornim nihanjem med predpubertetniško vreščavostjo in otročjo prisrčnostjo, pa je najbolj v srce sedel naš obalni sprehodič do starigradske Mane. Tam je dobila odplačan nek družinski »dolg« in se potem vsakič, ko smo se vrnili v apartma, letela preobleč v (za ta letni čas) čisto prekratke kratke hlačke in nekakšen, še spodoben približek seksi majčke. Vrhunec našega dopusta pa je bil – dobrodošla, resničnost! – Netflix na televiziji v apartmaju. Ker trenutno jezdimo visoko na drugem (morda pa celo tretjem, sploh se ne spomnim več) valu dinozavromanije, nam je uspelo v nekaj dneh pogledati celo sezono spielbergovsko kičastega, osupljivo poneumljajočega izrastka franšize Jurskega parka. Mali se je zjutraj kar prej zbudil, da mu gledanje dinozavrov ja ne bi ušlo! Zdaj se pa ubadamo s problemom, kako priti do ostalih sezon serije, kajti brezsrčna mama Netflixa pač ne dovoli …

Sestopili smo na vzhodno stran.

Na Hvaru je očitno še bolj vroče kot bolj severno na Jadranu. Tu jim suhozidov ni uspelo postaviti, so kamenje v glavnem samo nametali na kupe.

Res lepa pot nazaj proti Sv. Nedjelji.

Dobri so, da obdelujejo tele vinograde!

"Naša" stena. Lepo se vidi votlina, Avalon pa poteka desno od nje.

Počitek!

"A sem lepa?"


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Pasja posodica

Posodica je kovinska, majhna, precej neapetitlih, z dvema nakazanima ročajema. V takšni bi brez težav dala jesti psu, zato sem ji tudi nadel...