Najdražji je bil sicer že v nizkem štartu, da se bo lotil svinjskega zrezka in nam tokrat za spremembo on pripravil večerjo (ki naj bi nadomestila tudi kosilo), a ga je zadnji hip prehitela Tastarejša in oznanila, da nam bo skuhala ona. Že res, da palačinke niso ravno moja najljubša glavna jed in da sem morala kako uro kasneje za podmladek pripravljati še eno večerjo s hitrimi tortelini in kurjo juhico, a če ti hčerka ponudi, da bo skuhala, se temu pač ne reče ne! Tako je od začetka do konca naredila palačinke. Sama! Imela je sicer verbalno pomoč in zanimivo je, da je bil to Najdražji, pa čeprav je v dobrem desetletju, odkar sva skupaj, spekel približno 20 palačink, jaz pa, če malo zaokrožim, kakih sedemsto več. Ampak nič hudega, sem vsaj imela čas, da v miru pospravim tistih pet ali koliko vreč z oblekami, ki grejo z nami na izlet, pa čeprav ta ni daljši od dveh ur.
Palačinke so bile res dobre, aranžiranje na krožniku pa bistveno bolj dodelano kot običajno. Naj ob tem pojasnim, da za oddaje tipa Masterchef v naši hiši sploh ne vemo, tako da je moral k hčerki čut za estetiko prileteti od nekod drugod. Naša punca, precej boleče razpeta med prisrčnimi otročarijami, histeričnimi uveljavljanji čudaške volje ter zrelostjo & globokostjo, pa je tokrat dokazala, da je za kakšno stvar dejansko že uporabna!
Samo pospravljanje kuhinje je seveda doletelo mene. Še je prostor za napredek …
 |
Preveč lačni smo bili, da bi palačinke slikali, tako da je
namesto tega par ur starejša fotka kot spomin na začetek letošnje zime. |
