sobota, 23. junij 2012

Loški velegreben

Da bom obžalovala vse tisto nepatriotsko pridušanje čez borno privlačnost naših hribov, ki sem si ga v precejšnjih količinah privoščila prejšnji teden, ko sva po spletu okoliščin v žgočem dnevu brez oblačka pristala na (po mojih kriterijih) neestetsko raztreščenem grebenu Mojstrovk, sem vedela že takoj. Seveda me je obžalovanje doletelo ob prvi naslednji priložnosti, na dolgo pričakovani in strahoma odlagani brezpotniški veleturi prek lažjega dela enega najuglednejših slovenskih grebenov, Loške stene.


Ture smo se v skladu s svojimi sposobnostmi, ki terjajo varovanje na vseh malo bolj smotanih mestih, lotili težko otovorjeni in s širokim časovnim okvirjem. Tako smo jo že v soboto popoldne zastavili iz Bavšice po nekoč markirani, zdaj pa slabo shojeni in precej strmi, a čudovito samotni in lepo razgledni potki na Briceljk. Po prazgodovinski noči smo ob sedmih zjutraj že pregnali gamse z vrha Briceljka in se namesto njih naslajali ob megleno-čistih pogledih na vse strani. Proti Oltarjem je šlo še zlahka, potem pa je prišel prvi težavnejši del. Očitno je tu kar nekaj možnosti vzpona, v levem (gledano od spodaj) kaminu binglja vrv, mi pa smo raje sledili zbledelim rdečim pikam in s prijetnim, čeprav izpostavljenim plezanjem prišli na vrh Oltarjev.

Tu so nas že povohale prve megle, ki so nam pospeševale utrip prek fletno razgibanega Vrha rup. Oblica je v tem delu grebena največji izziv. Najtežja gladka skala res nima več kot pet metrov, ampak globine je več kot dovolj na obe strani, naši nahrbtniki so bili konkretni, vrv, ki je vpeta v klinu nad skalo, je pa ravno malo prekratka, tako da nas je tista štirica prisilila v zanimive tehnične manevre. Še z nekaj previdnosti smo potem le prišli v lažji svet, na drugi strani splezali z Oblice in čez čudovito platkasto škrbino končno dosegli Vrh Krnice. Samoten, razgleden in cvetoče razbohoten kot vsi ostali vrhovi na naši poti.

Dejstvo, da sem na Vrhu Krnice že bila (pred 17 leti!), mi je pri sestopu kaj malo pomagalo in brez dobrega opisa bi se krepko lovili. Še tako je bil sestop sicer pester, a nadležen (previdno sestopanje skozi zoprno grapico pod vrhom, pa strme trave v nadaljevanju, da gaženja skozi visoko rastje, kjer sem samo upala, da ni kač, sploh ne omenjam) in precej neusmiljen do kolen.

Ampak po 12 urah hoje in grebenske telovadbe smo se na dnu strinjali, da sta oba, Vrh Krnice in Briceljk, že sama po sebi prvovrstna cilja, greben med njima je pa sploh eden najlepših, kar sem jih prelazila pri nas. Posebej v trenutni cvetni opravi! Vseeno bi ga naslednjič raje zastavila v nasprotni smeri - z nekaj spusti po vrvi čez težavnejša mesta ne bi presegel dometa previdnih dvojkarjev.

Fotke so tule.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...