nedelja, 28. februar 2021

Pomlad na Goriškem

Od zadnjih počitnic, ki so si zaslužile to ime – in ne, pri tem ne mislim na koronsko čepenje doma – je preteklo že skoraj pol leta in mladiča sta bila kar malo zmedena, kaj zdaj to pomeni. Posebej Malemu, za katerega šest mesecev na slaba štiri leta podlage pomeni precejšen delež, ni bilo čisto jasno, čemu vse to pakiranje. Spotoma smo mu torej morali pojasnjevati, da ne, ne bomo spali v naši postelji, ja, avtki, ki si jih je spakiral za s sabo, bojo prišli nazaj, in ne, takoj prvo popoldne še ne gremo domov. Nekaj dvomov sem pred odhodom v resnici imela tudi sama, pa čeprav sem bila iniciatorka tega projekta. Ob trenutnih, ne čisto transparentnih pogojih za najem nastanitve sem se vsega skupaj lotila z rahlo figo v žepu, ampak ob bolj mračnih izgledih za prihajajočo pomlad sem si nazadnje rekla, da če lahko vladajoča garnitura išče obvoze svojih pravil, ni razloga, zakaj jih ne bi po istih poteh obvozili tudi mi.

Tako smo pristali v prikupnem apartmaju v Solkanu, ki je bil prostoren, ogrevan – glede na izkušnje to ni tako samoumevno, kot se morda zdi – naša gostitelja pa gostoljubna čez vse in blagohotno potrpežljiva do recimo zverinskih krikov Malega, ki sem mu morala zvečer, o groza pregrozna, postriči nohte. Za nameček sta bila odlična poznavalca pohodništva na Goriškem, tako da sta nam dala kup neposredno uporabnih nasvetov. Sicer se je pa panika glede kurjave izkazala za nepotrebno, kajti zunanje temperature so poskočile do rekordnih zimskih vrednosti. Če se ne bi zdelo tako neprimerno zgodaj, bi se mladiča na osončenem vrtu slekla kar do nagega.

Solkan je sicer prijeten kraj za družinski dopust s kupom zanimivosti: Soča in njen veslaški center, pa seveda oba mostova, moj podmladek pa je pa najbolj fascinirala fontana/propeler/elisa na enem od trgov, ki v suhem delu leta služi kot prvovrsten tobogan. Ne glede na uro dneva in splošno utrujenost smo se morali ustaviti tam in v petih dneh sta se po gladkem klančku spustila vsaj stokrat, po riti, po hrbtu, po trebuhu, eden na drugem, eden za drugim, eden pod drugim … Pravi čudež je, da sta jo odnesla brez poškodb. Naju z Najdražjim je sprva mamila slaščičarna na drugi strani trgca, a ko sva videla, kakšna gneča kofetkarjev je ves čas pred njo, sva raje kar pozabila na zgodnji sladoled. Saj ne pretiravamo s protikoronskimi ukrepi, v množice pa vendarle raje ne rinemo. 

Solkanska atrakcija št. 1.

Sicer je bil dopust za podmladek kar naporen, ker se trenutno še vedno ne da početi dosti drugega kot pohajkovati po hribih. In za to je na Goriškem toliko možnosti, da bi se med naslednjim koronskim valom zlahka preselili tja … Začeli smo z otroško klasiko, potjo po jarkih na Sveto goro, ki je z nekaj tuneli, številnimi kavernami in strelskimi jarki ter mostički za kolesarske downhillarje polna atrakcij. Malo me je skrbelo, kajti pred dvema letoma je Tastarejša sredi najstrmejšega, najbolj sluzastega in najdaljšega predora začela panično cviliti, češ da se boji vojakov. Za vsak slučaj vojne tokrat nisem niti omenila, dokler nismo prikukali na svetlo, a verjetno so bili moji strahovi odveč. Punca je poti zdaj več kot dorasla, tako da je v naslednjih dneh celo spraševala, kdaj bomo spet šli skozi tunele. Odlično pa se je izkazal tudi Mali. Skozi prvi predor se je sicer držal mojega naročja kot prestrašen netopir, v drugem je že upal pogledovati proti tlom, ta dolgega je pa brez zadreg prehodil in preplezal sam. Še sreča, kajti ker nismo imeli s sabo nosilke, res ne vem, kako bi ga v naročju spravila gor po tistem drsečem plezalnem odstavku. 

Razgibana Pot po jarkih.

Konec februarja v kratkih rokavih!

Na bolj dolgočasnem odseku za dogajanje
skrbijo kolesarski objekti.

Večer na vrhu.

Malo me je presenetilo, da narava na Goriškem očitno še ni čisto resno vzela gnusno visokih temperatur in se je v veliki meri držala zimskega spanja – s svetlo izjemo klopov seveda, ki so že začeli brcati, pa čeprav ne bi imela nič proti, če bi počitek še malo zavlekli … Da ne bi bili čisto prikrajšani za rožice, smo se odpravili na rob Banjške planote. Tu smo se skozi alejo zvončkov in žafranov sprehodili na eksotični vrh Jelenka z nenavadno ostrimi skalami in celo nekakšnim staroverskim svetiščem. Samotno in sramežljivo lepo. 

Iz Kanalskega Vrha na Jelenk. Očarljiv travnik na poti je bil kot nalašč za malo gimnastike.

Aleja žafranov.

Moji trije na razdrapanem vrhu ...

... kjer naj bi bilo nekakšno staroversko svetišče. Skratka, lepo je.

Tretji dan smo se z zadnjimi zdihljaji energije v hudi pripeki privlekli do naravnega okna na robu Trnovskega gozda. Kako se sklanja Skozno, v resnici ne vem – šli smo do Skozna? Skoznega? Ali kar Skozne, kot nam je še najbolje zvenelo? Manj jezikoslovno navdahnjeni del ekipe se ni obremenjeval in je ime vzel dobesedno, kajti skozi okno in jamo ob njem je speljana kratka, zanimiva krožna pot. Tastarejša je najprej ni hotela povohati, ko je iz notranjosti votline slišala moje vriskanje, je pa pridirkala za mano in navsezadnje jamski krog naredila kar trikrat. Z mano, z Najdražjim in nazadnje, ko se je zbudil iz sna, ki se mu med vzponom ni mogel upreti, še z Malim. Lokacija je še atraktivnejša zaradi zračnega prometa jadralcev in zmajarjev, ki so nas preletavali, tako da je bil v bistvu edini nebodigatreba del ture sestop po krožni poti v Šmihel. Tiste dolgočasne kolovoze bi mirne duše izpustili. 

Mali je med vzponom omagal. Kar pomeni,
da se je nagaral Najdražji (z mrtvo težo v naročju!).

Zanimivo okno s kaverno in označenim
prehodom skozi naravno jamo.

Ker se celo jaz zavedam, da so trije dnevi zaporedne hoje za podmladek morda nekoliko manjša radost kot zame, sem se na četrti dan familije usmilila in se na veselje vseh vpletenih dve minutki po izteku policijske ure izmuznila iz apartmaja. Familija je dobila vse dopoldne igranja brez slabe vesti – niti do »tobogana« niso šli niti niso gledali preveč televizije, tako da je bila žurka očitno na vrhuncu – jaz pa sem si z maršem prek Sabotina na Korado in dol v Plave prislužila 23 kilometrov večinoma še nepoznanega terena. Na Sabotinu me je presenetilo predvsem, kako dolg je še greben od koče naprej proti zahodu in kako zahtevna je pot po njem. Nadaljevanje z nekaj kilometri tlačenja asfalta sem mirne duše prehodila enkrat in edinkrat, no, vrh Korade z res širokimi razgledi je pa druga, tako opojna pesem, da smo se popoldne še enkrat pripeljali gor v celotni zasedbi. Škoda, da nam je mrzli veter medtem odnesel preuranjeno poletje – nam je pa vsaj malo izčistil razglede. 

Jutro na Sabotinu.

Pogled na slovensko Toskano ...

... in na moj cilj tam daaaaleč zadaj.

Preskočimo manj zanimivi del; med vzponom proti Koradu se spet začnejo lepi travniki.

Žafranov gozd pod vrhom in razmeroma sveže oznake Juliane.

Korada.

Korada (in Krn).

Sestop v Plave ni nič posebnega.

Popoldanska plaža v Kanalu.

In popoldne še enkrat na Korado. Tokrat seveda z avtom.

Od goriške pomladi smo se poslovili na Sv. Danijelu. Če je Škabrijel mlajši brat Svete gore, je Danijel še malo mlajši brat Škabrijela. Poti nanj so strme in na frišno (in neuradno) markirane, predvsem tista na vzhod, do zaselka Pri Peči, je pa dejansko bolj označeno brezpotje. Medtem ko je Najdražji oddrvel po avto, sem z mladičema sestopila proti Lijaku oz. v Loke. O vetru z roba tod ni bilo sledu in otroka sta spet začela z vihanjem kratkih majic v nekakšno dopopkovno varianto. Ojej, očitno se že bližamo tistim letom … Veselje ob povratku domov je bilo nepopisno. Kako sveže so igrače po nekaj dneh premora! Zdaj pa samo upamo, da nam bo v letu 2021 naklonjen še kakšen dopust. Saj sploh ne potrebujemo lova na nosoroge v Namibiji, da je fajn.

Cena korone: obvezni Živžav. Če bi vedela, koliko nedeljskih juter bo olajšal, bi ga predpisali že prej.

Po dolgem času se jima je zdelo strašno frajersko,
ko sta imela svoja nahrbtnika. Menda sta z njima
zdržala kar pol ure!?

Poraščeni, od vojne uničeni svet na Danijelu.

četrtek, 18. februar 2021

Polna hiša pištol

»V moji hiši pištol že ne bomo imeli,« sem kot liberalna, humanistično izobražena mama vehementno oznanjala – vse dokler nisem dobila moškega potomca in dokler ni ta potomec malo zrasel. Streljanje je na lepem postalo ena od glavnih dejavnosti. Predvidevam, da se je k nam priselilo iz vrtca, mogoče pa tudi ne, kajti koronska zapora in socialna osamitev nista njegove priljubljenosti nič omajali. Stvar je očitno zakodirana v kromosomih tako kot tista neverjetna sposobnost moških, da med sabo dejansko ločijo različne avtomobile, tudi če ne vidijo, kaj jim piše na zadku. »Puf, puf!« je odmevalo izza vseh vogalov, pištole pa je Mali našel v vejah, žlicah, duplo kockah in še čem. No, za letošnjega pusta pa sem uvodoma omenjeno izjavo pohrustala hitreje kot krof, kajti po novem imamo pri nas ne samo eno, ampak kar štiri prekrasne pištole.

Del naše orožarne.

V bistvu je kriva Tastarejša. S samospraševanji tipa »Hm, kaj bi bila za pusta?« je začela kmalu po novem letu. Glede na to, da je trenutno bolj testosteronsko usmerjena, je zavračala vse običajne izbire. Najprej je na lestvici najverjetnejših možnosti kraljeval James Bond, ki pa ga je po enem od naših sobotnih filmskih večerov nadomestil drug akcijski frajer. Le stežka sem jo prepričala, da je gospod sicer kul, a da bo imela problem, ko jo bodo prijatelji spraševali, kaj predstavlja njena maska, in jim bo odgovorila, da je Jack. Saj veste, tisti iz Lova na zeleni diamant. Vse jasno, ne?

Poleg filmov je Tastarejša trenutno precej zagledana v stripe. Potem ko se v par večerih zaporednega branja na pamet nauči aktualnega Pasjega moža, se preusmeriva na Asterixa, ki resnici na ljubo ne cilja zares na šestletnice. Pri tistih najboljših ji itak ni nič jasno, na srečo so pa nekateri dovolj bazični, da se jim lahko skupaj smejiva. Malo me je skrbelo, da si bo za pusta izbrala katerega od galskih junakov, ker je v to res ne bi bila sposobna našemiti, a potem je na naših policah odkrila enega od stripov od Srečnem Luku. Tudi tega morava prebirati prilagojeno, z obširno spremno razlago o Divjem zahodu in z diskretno izpuščenimi pokeraškimi štosi, toda vesternovska ikonografija je padla na dovolj plodna tla, da je Tastarejša oznanila: »Za pusta bom kavboj!«

Kostum smo rešili hitro in učinkovito v vsesplošno zadovoljstvo. »A boš ti tudi kavboj?« smo vprašali Malega, toda on je vztrajno trdil: »Ne, jaz bom dinozaver.« Ti šment, kako pa naj ga našemim v dinozavra? Po iskanju spletnega navdiha sem se lotila raziskave, kje bi (še v času rdeče ali katere že faze) dobila zeleno kapo s šiltom, da bi nanjo nekako prilepila dinozavrske zobe, pa kje bi našla ustrezno zeleno majico in … Še preden sem res zagrizla v kislo jabolko strašnih kuščarjev, pa sem na Bolhi odtipkala »kostum dinozavra«. V naši družini se kar ne spodobi skakati naokrog v kupljenem kostumu, ampak veste kaj? Za nekaj evrov je bil le dan kasneje v naši kuhinji dovolj prisrčen zelen pajac, v katerem je bil Mali več kot srečen.

Vse do trenutka, ko je Turbobabi Tastarejši kot dopolnitev kavbojske maske podarila plastično pištolo. Au, to je pa Malega res zabolelo! Hipoma se je pustil preobleči v kavboja, se za silo zadovoljil tudi z babičino živo zeleno vodno pištolico in panpanal naokrog po hiši. Ker je bila bolečina le prehuda, sem se morala vdati in v našo hišo so se priselile še trije plastični revolverji, da ima vsak od naših kavbojev po dva, kot se baje spodobi.

Je bila pa do zadnjega uganka, kot kaj bo šel Mali v vrtec. Kot kavboj? Kot dinozaver? Zadnji večer je bila v igri celo hibridna opcija pištolozavra. A očitno je fantovo orožje predragoceno, da bi ga bil pripravljen deliti s komer koli, pa magari samo s pogledi otrok iz vrtca, saj se je na pustni torek odločil za dinozavrsko možnost. In prav nič ga ni motilo, da je njegov kolega v vrtcu imel identično masko, s katero je predstavljal zmajčka …

V moji primarni družini je bil pust vedno pomemben šov, toda z njim se mi že nekaj časa ni več ljubilo ukvarjati. Vse dokler nisem prestopila na starševsko stran – ko vidim svojo kavbojko in dinozavrčka, žareča od ponosa, ko korakata v svojo vzgojno-izobraževalno institucijo, kako nedolžno verjameta, da ju Turbobabi ne prepozna, ko na njenem pragu momljata tisto o pustahrustu, in kako ponorita od sreče, ko na naših vratih pozvonijo okoliški pustahrustarji, ja, potem lahko rečem samo, da komaj čakam naslednji pust!

sobota, 13. februar 2021

Še vedno v občini!

»Če že moramo biti še vedno ujeti v svoji občini, pa bodimo ujeti s stilom,« smo rekli v soboto. In smo bili res, tako da smo si privoščili seksi turico na obrobju mesta, ki je globalno gledano palček, lokalno pa vendarle nekakšna metropola. Ideja za krog v Besniških Alpah sicer še zdaleč ni moja, pač pa je bila na dom dostavljena vsem prebivalcem MOL-a v decembrski številki mestnega glasila, a vsaj toliko zaslug imam, da sem jo mentalno zaznala, jo iztrgala iz revije in jo skrbno pripela na hladilnik, kjer je čakala na svoj trenutek. Tokratni konec tedna je bil s temperaturami, ki res niso bile naklonjene pohajanju v višave z najmlajšimi, za to kot nalašč.

Na Žagarski vrh smo jeseni prilezli z besniške strani in ob množici razpuščenih sprehajalcev ter razbesnjenih domačinov sklenili, da je razgledni greben sicer zelo všečen, občutki na njem pa prav nič. Množice so se k sreči razteple, domačini pa so raje čepeli na toplem kot preganjali rekreacije željne turiste. Tokrat smo torej začeli na nasprotni strani grebena, v dolini Reke malo naprej od Podlipoglava, kjer se pri Dolenčevem mlinu odcepi gozdna cesta proti Žagarju. V dolinici je ob cesti več parkirnih mest, na katerih sva se za ogrevanje z Najdražjim pokratkočasila z rinjenjem avta iz zamrznjenega blata. K sreči sva bila uspešna, edina žrtev pa so bile sinetove zimske hlače, saj si je pobič med čakanjem na izid avtomobilistične operacije igranje na ledu in lužah razlagal po svoje. Še dobro, da je imel na sebi toliko plasti, da mu nekaj mokrih oblek ni prišlo do živega.

Prava hoja se je začela na sotočju potokov, kjer smo zavili naravnost med obema grapama po nemarno strmem kolovozu in ne prav posebej lepo, a vsaj hitro prišli do kmetije Žagar. »Prijazne« table pred dvoriščem so nas tako navdihnile, da smo »privatno posest« raje obšli po še kar kompliciranem strmem pobočju proti desni. Veter zgoraj nas je poenotil, da smo izpustili tudi Žagarski vrh in strumno nadaljevali po asfaltni cesti proti Javorju do slemena, po katerem naj bi sestopili. »Ko pridemo do znaka za stransko ceste z desno, na drugo od dveh tudi zavijemo,« je bilo napisano v opisu. Madona, kaj pa je s tem mišljeno? Na srečo je bila najina domneva, da moramo za tablo zaviti desno na drugo cesto, pravilna. Čakal nas je razgleden sestop čez travnike, kjer bi si človek zlahka privoščil kak Moje pesmi, moje sanje moment, če ne bi tako presneto nohtalo. Pod vršičem, ki je morda Grmada, morda pa tudi ne, pa nas je vedno ožja potka usmerila desno na poraščeno sleme, po katerem smo med resjem in borovničevjem zares seksi privriskali do Dolenčevega mlina. Edino sonce nam je nagajalo, ker nam je brez milosti skoraj do konca svetilo direktno v oči.

Tur(ic)a ima vse, zaradi česar se radi potikamo po samoti cerkljanskih grap, a brez dolge, ovinkaste vožnje do izhodišča. Posebej ponosna sem, da je Mali skoraj celotni krog, dolg več kot šest kilometrov, prehodil, preskakljal in pretekel sam. To pa je napredek tokratne koronske zapore! (Skoraj zato, ker je pobčkov tempo precej pesniški, mi smo pa vedno tako nerodno pozni, da se nam že mudi. Pa vsakič si rečem, da bomo naslednjič začeli hoditi prej ... No, naslednjič bomo pa zares!)

Travnik pod kmetijo Žagar.

Himalajski razgledi!

"Naš" najvišji vrh, Janče.

V senci je bilo ... brrr! Ampak obilo veselja z ledom!

Čudovito sestopno sleme.

Pogled nazaj, na Žagarski vrh.

Med resjem in borovnicami nazaj do izhodišča.


petek, 05. februar 2021

Pogled v prihodnost

Petek popoldne. Na igrišču sva sami s Tastarejšo. Guncam jo na mreži in na pol poslušam, medtem ko ona veselo čveka.

»Ne lani, ampak eno leto prej, dva devetnajst,« izjavi in me hitro povrne v realnost. Od kdaj pa zna razpravljati o letnicah? Ampak jadrno se preusmeri v prihodnost: »Mami, kdaj bo leto 2100?«

»Uuuuu, to bo pa čez veliko veliko časa, ko boš ti že zelo stara gospa, mene pa ne bo več.« Razpredam naprej: »Mogoče se boš pa leta 2100 spomnila, kako si se kot majhna punčka enkrat guncala s svojo mami« – sledi nekaj izrazov medsebojne naklonjenosti, ki jih zaradi plehkosti pisnega medija raje ne navajam – »in sva se pogovarjali o tem, kaj bo leta 2100.«

Ob tem holivudskem fastforvardu, ko bo – če bo! – moja hčerka stara stara gospa, na svetu brez staršev, me zagrabi taka otoža, da mi v oko priteče celo nekakšna kaplja in raje utihnem. Čez hipec ali dva pa opazim, da je Tastarejša skrotovičena v čudno pozo. In da joka!

»Ta prstek me boli,« zatarna. Prstek, japajade. Zgrabim jo v naročje, odvlečem do prve klopce in potem se zaradi tega pogleda v prihodnost nekaj časa skupaj cmeriva. Glavno, da je s prstkom vse v redu!



četrtek, 04. februar 2021

Včiseštevila


»Fuuuul dolgcajt,« je sicer Tastarejšin edini komentar na pouk v razredu, a malo se je očitno vendarle dotakne. Zdaj se moramo tudi doma igrati šolo. Z mano je bila kar zadovoljna, samo na tistih dvojkah na levi strani bom morala še delati …

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekak...