sobota, 24. marec 2018

Strahovi

Sredi noči me je zbudil hrup iz pritličja. Prvi hip sem ga skušala odgnati kot nekaj, kar me sploh ne zadeva, potem pa je mojim slabotnim nočnim možganskim zmožnostim le uspelo potuhtati, da pa mogoče me, ker se je še kar nadaljeval. Aha, verjetno spet Najdražji blodi naokoli kot naš hišni strah (le da s telefonom v roki namesto leščerbe) in preverja, ali so vse kravce v štalci in podobno. Ampak Najdražjega sem vendar slišala globoko dihati nekje za Malim, ki je zavzel večino postelje. Za vsak slučaj sem še preverila z nogo in na spodnjem delu ležišča brez dvoma zatipala stopala, ki so pripadala odraslemu moškemu. Šit, zdaj me je pa že začelo skrbeti. Ko se je iz pritličja še zaslišalo, kako je nepovabljeni gost meni nič, tebi nič potegnil vodo na stranišču, sem pa skočila pokonci. Utrip mi je narastel v nezdrave višave in v paniki sem stresla možička: "Nekdo je spodaj!"

Najdražjega je izstrelilo iz postelje. Oddrvel je v pritličje, jaz pa sem čisto iz sebe čakala v predsobi in komaj utišala besneče srce, saj sem vendar hotela slišati, ali bo spodaj prišlo do spopada z vlomilcem.

Medvedki, s katerimi je Tastarejša porisala dobršen del zvezka. Kot sklepam iz umetničinih komentarjev, so čisto prijazni, meni so se pa njihovi strašni zobje naselili v nočne more!

Pa seveda ni prišlo. Samo moja mama je bila, ki nam je - kot sva se dogovorili, samo da sem pozabila - ob nečloveški uri na poti v hribe nadvse ljubeznivo in obzirno pripeljala velepomembne stvari, ki smo jih pozabili pri njej. Med drugim trikotno ruto iz prve pomoči, ki Tastarejši trenutno služi kot "kuharski" predpasnik. Ko je nekaj ur prej ugotovila, da je nima, je bil cel halo in komaj mi jo je uspelo zamotiti s pravim predpasnikom.

Potem ko sem se pomirila, me je štorija seveda zelo zabavala, in jaz ne bi bila jaz, če ne bi takoj zjutraj Tastarejši s svojim entuziastičnim tonom, ki se mu skušam izogibati, ker se ga ponavadi kar malo ustraši, začela razlagati: "A veš, kdo nas je obiskal ponoči?"

Še v istem hipu sem se ugriznila v jezik. Trapa babja, kaj pa počenjaš, a zdaj bi rada pa še otroka napsihirala? Da se bo uboga reva, ki ji domišljija dela na polno, bala še vlomilcev!? Ampak bilo je prepozno, bedarija je bila izrečena. Tastarejša pa … Oči so se ji kar zasvetile od navdušenja in takoj ji je bilo jasno: "A zajček?"

Evo. Večino časa, kadar smo v hiši brez Najdražjega, Tastarejša za vsak nenavaden zvok v paniki skoči na kavč, ker se tako boji medveda in/ali volka, in se brez spremstva ni pripravljena premakniti niti do meter oddaljene omare. Ne pomagajo ne razlage ne tolažbe ne prepričevanja ne ekspedicije, na katerih ji dokažem, da v naši hiši vsaj zaenkrat, razen pajkov, moljev, komarjev in sem ter tja kake bolhe, zverin ni. Tokrat, ko je bilo v resnici bolj strašljivo, pa se je ona lepo mirno razveselila zajčka. Glede na sezono predvidevam, da velikonočnega, ker se v naši hiši o zajcih prav veliko ne pogovarjamo. 

Ni kaj, otroci te pa res vedno presenetijo.

Čisti luksuz

Planeti so se čudežno poklopili in tako sva si z Najdražjim lahko privoščila pol dneva zase in za turno smuko. Že drugič v enem mesecu - čisti luksuz! In kot je običajno pri luksuzu, bi se ga človek lahko kar hitro navadil …

Na vrhu se je celo pokazalo sonce.

Da mladiča ne bi shirala v najini odsotnosti, sva si izbrala hiter skok na Blegoš iz Potoka. Dobro znana tura, a polna presenečenj. Nekoliko presenečena vse do koče nisva srečala nikogar, še na skromnem parkirnem prostoru na začetku poti sva bila edina. Presenetilo naju je tudi, da se kljub trenutni porazni treniranosti nisva pretirano mučila, in nadvse nenavadno je bilo, da je bilo na vrhu, kjer običajno tako piha, kar prijetno toplo. Spremljanje forumov je eno, ko stvari vidiš v živo, pa nekaj čisto drugega, tako da naju je osupnila tudi količina snega - plošča z napisanim razgledom na vrhu je zdaj le uporabna klopca. Najbolj simpatično presenečeno pa je Najdražji na vrhu ugotovil: "Noro, kako je fajn, če lahko na vrhu samo si, ne da bi moral na kogar koli paziti."

Smuka je bila pa tudi nad pričakovanji. Običajni daljšnici čez travnike sva se odpovedala in smučala po poti vzpona mimo koče, saj sva tako v gozdu ujela kar nekaj višinskih metrov nekakšnega pršiča. In - spet malo presenečena - znova ugotovila, da človeku le redkokatera stvar v kratkem času tako visoko dvigne raven hormona sreče kot dobra turna smuka. Še skozi soteskico, v kateri sem pričakovala kako manj užitno skorjo, je kar dobro šlo po malo težjem snegu.

Tudi v soteskici ni bilo slabo.

Razgledna plošča/klopca na vrhu

Najdražjemu so pancarji presenetljivo še zdržali. Če upoštevamo, da jih je podedoval od mojega brata, ki jih je smučarsko že dodobra namučil, je to res odličen izkoristek! Res pa so zdaj uporabni le še z izdatno pomočjo silvertejpa, tako da sva se strinjala, da bi kazalo razmisliti o zamenjavi. Ampak glede na to, da bova srečna, če si bova to sezono utrgala še enega ali dva turna smuka, tudi ne bo konec sveta, če bo Najdražji še malo tovoril s sabo tisti težko, skoraj čisto polno rolo silvertejpa.

Največji luksuz pa naju je čakal, ko sva se vrnila domov. Mladiča sta ga še lumpala po hrib(čk)ih s starima staršema, tako da sva lahko opremo pospravila v miru in s skoraj nekakšnim guštom, ne da bi morala kogar koli paziti, zabavati ali tolažiti. A kar brez skrbi, ugodje ni trajalo dolgo in zvečer sem potrebovala kar kake pol ure, da sem pospravila igrače, razsute po vsej dnevni sobi. Za trening možganov sem se pa lahko pohecala še z napol dokončano sestavljanko afriških živali - pa recite, če to ni to, kar človek potrebuje ob koncu dneva!

Smuk proti koči

torek, 20. marec 2018

Prelomnice

Pri mojem Malem smo v zadnjem času prečkali kar nekaj prelomnic. Ene so bile bolj, druge manj dramatične, vse pa nam življenje počasi obračajo v običajnejšo smer.

Tako mikavno za v usta ...

Prelomnica št. 1: hoja


Najbolj revolucionarna in najopaznejša je seveda samostojna hoja, s katero se je krivulja, ki označuje zahtevnost življenja z otročičem, naenkrat obrnila navzgor. Kar naenkrat mi ni več treba vsako sekundo ždeti ob Malem, ampak ga lahko pustim, da razmetava na južnem koncu dnevne sobe, ko kaj rabi, pa se sprehodi na sever, kjer se ukvarjam s kakim prijetnim gospodinjskim razvedrilom. Kar naenkrat se že sama zabavata s sestrico (če seveda odmislimo nesrečne kocke) in prirejata dirke okrog jedilne mize, ki se zaključijo v kotu za smetmi v kuhinji. Zakaj se zraven režita kot pečena mačka, je odraslim nedoumljivo. Midva z Najdražjim se ob tem še drživa za glavo, kajti glava Malega je slab centimeter oddaljena od vogala mize, ampak zaenkrat nevarne ovinke še zvozi brez bolečih srečanj.

Dejstvo, da je Mali tako mobilen, pa postavlja pod vprašaj usodo plastičnega tobogančka, ki nam je v zimskih mesecih nudil nekaj notranje telovadbe. Med pripravljanjem zajtrka sem se ozrla po sobi, in glej ga zlomka, Mali se mi je veselo smejal z vrha. Menda mi ni treba omenjati, kako po levje me je odneslo tja. Druga akrobacija tega tipa se je končala z jokom in stokom, tako da komaj čakam, da bo predolga zima milostno dovolila selitev tobogančka na vrt.

Prelomnica št. 2: knjige


Pri Tastarejši sva se z Najdražjim kot ambiciozna starša angažirala s knjigami že skoraj od porodnišnice naprej - in ponosno povem, da z velikim uspehom -, pri Malem pa sva bila precej bolj ležerna. Ampak potem ko je shodil, se je odločil, da je čas tudi za njegov intelektualni razvoj, in zdaj ves dan za odraslimi nosi knjige, pri branju pa od vznemirjenja napeto stiska pesti. Očitno že zna ceniti dober suspenz, pa čeprav se v kartonkah ne zgodi nič bolj napetega od mijavkanja, mukanja in brmbrmanja.

Prelomnica št. 3: naročanje v gostilni


Po nedeljski turi (če lahko tako rečemo tistemu sprehodiču) smo šli na kosilo v gostilno in Mali je pridno goltal narezane špagete, mleto meso s pice in pečen krompir. Šele v avtu sem se zavedela, da nismo naročili ničesar tekočega. Pa ne, da nismo hoteli, ampak razen goveje juhe z rezanci, od katere imamo bolj kot ne samo packarijo, na jedilniku ni bilo nič dojenceljnom prijaznega. No, po novem lahko ob taki izbiri mirno rečem: pa kaj, mi se bomo vseeno najedli!

Prelomnica št. 4: meje


Študirala sva polno škatlo miniaturnih gumijastih figuric. Mali jo je najprej tresel in prenašal sem ter tja, z nekaj oklevanja pa sva jo le odprla. Oklevanja zato, ker sem vedela, kaj bo sledilo. Mali je prvo stvarco, ki mu je prišla pod roke, takoj nesel v usta.

"Ne," sem mu rekla in mu jo vzela.

Pogledal me je, prijel drugo in jo dal v usta. "Ne."

Pa tretjo … "Ne!"

Bolj kot sem mu govorila ne, hitreje je skušal v usta vtikati igračke, bolj so se mu svetile oči in bolj navihano se je smejal. Sicer me je zanimalo, do kam bo še želel preizkušati meje, ampak ker zrelejši popusti, sem mu nato v roke potisnila nekaj drugega. V igrah trmaste vztrajnosti odrasli proti otrokom pač nimamo šans. Ob teh zametkih preizkušanja mej pa sem postala kar malce otožna. Končalo se je obdobje, ko sem bila lahko samo neskončno ljubeča, bogovsko vseodpuščajoča mama. Naj se nega torej neha, naj se vzgoja začne!

sobota, 17. marec 2018

Kocke spora

Če bi morala izbrati eno samo igračo, ki bi jo za svoja otroka vzela na polet do Marsa ali v kako podobno absurdno situacijo, do katere k sreči nikoli ne bo zares prišlo, bi bilo to legokocke. Sicer smo trenutno še na duplotu, ampak saj razumete, za kaj gre. S to najuniverzalnejšo, najkreativnejšo od vseh naših igrač se Tastarejša zabava že od enega leta, Mali se ji pa tudi z veseljem pridružuje. Šment je samo v tem, da moja otroka, ki sta drug z drugim tako ljubeča, pri kockah trenutno ne moreta priti skupaj, tako pač hoče njun razvoj. Trikrat na dan me torej prime, da bi zgrabila vse kocke in jih vrgla med škatle v teminah podstrešja, kar je približen ekvivalent temu, da bi jih dala v smetnjak. Kajti trikrat na dan se sliši najprej en cvilež, hip zatem mu sledi še drugi, potem Tastarejša zavrešči "Mamiiiiiii! Spet mi podira!", Mali pa ves slinast prituli k meni v kuhinjo. Komaj čakam, da bo še on začel špecati ...

Smrtno resna na KockeFestu

Saj razumem hčerkino frustracijo. Z matematično natančnostjo in materinsko prizadevnostjo sestavlja svoje gasilske postaje, vrtce in sorodne, otrokom bogovske ustanove, Mali pa ves vzhičen pridrvi k njej - in ji zadevo z enim renčečim "Aaaaaaaa" razsuje. Že res, da jo nazaj sestavimo v približno petih sekundah, a verjamem, da ji ni prijetno. Če bi ji moje razlage, da mora Mali kocke stokrat podreti, preden jih bo znal sestaviti, nudile toliko tolažbe, kot jo pihanje na buško, nam ne bi bilo hudega, na žalost pa je pihanje še vedno razred zase. Malega včasih zamotim s tem, da mu na hitro zgradim nekaj, kar lahko mirno podre, a ga zanima samo prepovedani sad. Zadnje dni nam gre sicer malo bolje, ker je odkril, kako se pri kockah odpirajo in zapirajo vratca, tako da mu lahko dam nekaj dela s skrivanjem eksotične duplo favne v duplo hiške in ima Tastarejša vsaj nekaj minut miru.

So nam pa kocke vsaj malo rešile današnji tmurni dan, ko je bilo vreme tako brezupno, da še mene ni mikalo nikamor ven. Najdražji se je kar čudil, ko je bila ura že poldan, jaz pa še nisem sitnarila, kam gremo in kdaj. Ven smo se le spakirali, in sicer na KockeFest, ki ga je organizirala slovenska LEGO skupnost. Potekal je v Osnovni šoli Koseze - ah, nostalgija! Tla na hodniku so še vedno enake barve kot v časih, ko se je šola še imenovala po misterioznem Veljku Vlahoviću (to je barve bruhanja), stranišče je še enako kot takrat, ko sem se tu polulala, osrednja razstava kock je bila pa v šolski jedilnici, v kateri sem pred davnimi leti travmirala, ker si nisem znala zavezati rdeče rutice, in potem vendarle postala pionirka. Samo nekam manjše se mi je zdelo vse …

Fotka ni bogve kaj, lahko pa vidite, da nismo bili sami!

Na festivalu smo vsi našli nekaj zase. Tastarejša se je najbolj predala škatli z legokockami. Gradnje hiše se je lotila s tako smrtno resnostjo, da ni videla ne slišala prav ničesar okoli sebe. Ko je Mali zagledal kup duplokock, namenjen igranju, je divje brcal svoje ooooooje, da mi ga je komaj uspelo sleči. Kot običajno se je potem obnašal prav uglajeno in drugim otrokom ni prav ničesar podiral, jo je pa hitro oddrobil malo naokrog in sva morala desetkrat prehoditi rampo, ki vodi iz šolske jedilnice. Gor in dol, gor in dol. Sitno je le to, da je rampa prav ozka, na njej pa ves čas promet, tako da sva povzročila kar nekaj zamaškov. In tudi ko je bil že tako zaspan, da je kar stekleno gledal, me je odvlekel še na deset sprehodov po stopnicah v klet. Obnemogel je šele na poti do avtomobila, pa še pri tem se je upiral in je zaspal, ko je še "pomagal" držati moj dežnik.

Srečelov, ki nadomešča vstopnino, je čisto ogrel Najdražjega, ko je na polici zagledal glavne nagrade, neke fensišmensi komplete legokock. Kar nekaj srečk smo kupili, a sreča seveda ni bila na naši strani. Ker pa je vsaka srečka dobitna, smo se domov vrnili s šestimi vrečkicami bizarno oblikovanih ali pobarvanih legokock, s katerimi si, dokler nimamo neke bolj zdrave osnove, nimamo kaj pomagati. Vseeno je bila Tastarejša zadovoljna, saj smo jih spravili v lično aluminijasto škatlo in bodo v njeni sobi zdaj čakale na čase, ko bo Mali svet začel dojemati še kako drugače kot samo preko ust. Mene je pa najbolj navdušilo osebje KockeFesta, sami ljubeznivi, prijazni in svoji strasti predani posebneži. Eden od njih mi je zatrdil, da ja, seveda so med njimi tudi punce, ampak kolikor sem videla, so bile zadolžene za bolje sekundarne stojnice. Opravičujem se, če bom koga prizadela, a vseeno verjamem, da so tisti Lego Technic tovornjaki in filigransko izdelane makete bolj moško področje.

Mali v razdiralnem elementu

Ne, ni Mali - Tastarejša pri dobrem letu

Za konec pa še zgodbica, ki nima zveze s kockami, pač pa z uvodoma omenjeno hčerkino materinsko prizadevnostjo. Ko sva se zvečer ukvarjali z njenim najljubšim opravilom, reševanjem nalog (od tod moji strahovi, da bo taka piflarka kot njena mama), je bila ena od njih taka, da je morala na list narisati, kaj si najbolj želi. Če bi bila misica, bi rekla "svetovni mir", če bi bila normalno razgledan odrasli, bi bila v hudi zadregi, ona je pa najprej začela risati žogo. Od kod ji to, ne vem, žog imamo res veliko in sploh jih ne opazi. Potem se je pa žoga spremenila v človeka in pojasnila mi je, da si želi otroka.

Jaz: "A res? Koliko otrok boš pa imela?"

Tastarejša: "Ne vem še, šest ali pet. … Pet."

Število me je malo osupnilo. "Kdo pa bo oče tvojih otrok?"

Tukaj pa ni oklevala: "Sigurno Val." To je tisti fletni fantič iz vrtca, ki je nekaj časa z njo delil gasilsko strast, zdaj ga pa odnaša bolj v spidermanovske vode. Malo sem bila olajšana, kajti zadnjič mi je razlagala tudi, da se bo poročila z Lidijo iz vrtca. Saj ne rečem, podpirala jo bom pri vseh njenih odločitvah, toda če namerava imeti pet otrok, jih bo morda enostavneje zaploditi v heteroseksualni zvezi.

Najin pogovor je potem zaplaval v bolj fantazijske vode, ko sem izvedela, da bo imela otroke čez šest dni, da bojo živeli v stolpnici, da bojo imeli balkon in teraso in da bojo imeli do stanovanja kar lestev. In dvigalo. Potem je pa Mali začel razgrajati na drugem koncu sobe in se je moje okno v prihodnost zaprlo. Kakršna koli že bo, ne dvomim, s čim se bojo pri meni igrali moji vnuki. S kockami, kajpak.

sobota, 10. marec 2018

Razočaranja

"Pejva v Tehniški muzej," me je Najdražji gnjavil v vsakem dežju že bolj kot ne, odkar sva se spoznala. Vedno sem ga zavračala s takim ali drugačnim izgovorom. Da se itak kmalu zapre, pa da je itak brezveze in podobno. V resnici je bil razlog standardno dolgočasen, kot je pri meni vse: ker imam pač raje hribe, pa tudi če ošpičene prekle padajo z neba. Poleg tega z muzeji običajno opravim približno v sedmih minutah, v katerih pritisnem vse gumbe, prešlatam vse, kar je namenjeno šlatanju, in ocenim, da so poučni panoji zanimivi samo tistim, ki so jih napisali (opravičujem se vsem, ki cenijo muzeje bolj kot jaz, kot vidite, že dolgo nisem bila v nobenem res dobrem).

Foto: Najdražji

Ampak z otroki je vse drugače in ošpičene prekle ali zdrizasto vreme pač niso najmikavnejše vabilo za preživljanje časa na prostem, tako da smo se navsezadnje le odpravili v Bistro. Moja prva izbira je bila sicer Postojnska jama. Ampak ko sem zguglala cene vstopnic, sem od osuplosti globoko zajela sapo in se nato spomnila, da sem pa vendarle jamarka - vsaj po duši, če že ne v blatni praksi - in da se pa res ne spodobi, da bi se ponižala na raven zabaviščarskih atrakcij, kakršen je električni vlakec (če bi bila vstopnina za kakih 15 evrov cenejša, me vlakec seveda ne bi prav nič motil …).

Najdražji, ki se mu je uresničile dolgoletna želja, je bil v muzeju sprva ves iz sebe, in to v slabem smislu. Prva dvorana - tista s fičkoti in drugimi nostalgično legendarnimi avti - je bila namreč prava ledenica, in če kaj iz mojega ljubeznivega, ustrežljivega Najdražjega dela vzkipljivega, zadirčnega zoprneža, je to mraz v kombinaciji s potomstvom. Potem ko je iz avta (našega, ne teh muzejskih) privlekel še goro oblačil in sva vanje stlačila upirajoči se podmladek (ena je hotela imeti na sebi gasilsko pelerino, drugi pa se upira vsem oblekam), se je če pomiril in bil navsezadnje prav blaženo srečen.

Mali v elementu

Tastarejša se je bala, da bo raketa dejansko odletela ...

Tudi Mali je bil vmes malo razočaran. "Saj veš, kam bo šel," mi vedno reče Tastarejša, kadar mu pustim, da gre, kamor hoče, in je kje v bližini kaj mokrega - naravnost v vodo. Tudi tokrat ga je neslo le proti deročemu izviru sredi graščine, pa nekako ni mogel razumeti, zakaj se ne strinjam z njegovo izbiro. Sicer je pa v muzeju prav užival, s svojimi mastnimi ročicami potacal polovico vitrin in bil najbolj vzhičen nad izložbo z nagačenimi vidrami in močvirskimi pticami.

Pri Tastarejši tudi ni šlo brez razočaranj, vsaj pri ribji zbirki, kjer je le nekaj napol praznih panojev. Kaj jo je pri tem užalostilo, ne vem, mogoče je bilo to zaradi dejstva, da so ribe v naši družini prav posebna tema. Zaradi svoje averzije do tega tipa bitij sem že takoj na začetku Najdražjemu predočila ultimat, da se kakršen koli poskus, da bi mi v prehrano podtaknil kar koli ribjega oz. morskega, konča - z ločitvijo. Očitno sem pri tem izpadla dovolj resna, da je presenetljivo diskreten, kar se tiče rib, in se recimo z ribjo konzervo umakne v drugo sobo ali celo drugo nadstropje. Je pa Tastarejša hitro zakapirala, da mi z ribami lahko nagaja, in tako se kar naprej heca, da mi bo skuhala - ribe … No, v Bistri pač ne, mala! Seveda je bilo pa tudi njej v muzeju všeč, kot je pač triletnicam lahko. Takole je potekal najin pogovor po ogledu v avtu, tik preden je mrknila za nekaj ur:

Jaz: "A ti je bilo všeč v muzeju?"

Ona: "Ja, mi je bilo, ja."

Jaz: "Kaj pa ti je bilo všeč?"

Ona: "Sukala bi se moja mala …" Tista pesmica, ki smo jo prepevali vse dopoldne, v muzeju pa sploh ne. Toliko o verodostojnih povratnih informacijah od otrok.

Jaz sem bila pa tudi razočarana. Kajti v moji osebni zgodovini ima Tehniški muzej posebno mesto - menda sem pred toliko leti, da se ne spodobi več povedati, ob navdušenju nad vitrino z nagačenim medvedom kar shodila! No, zdaj so pa vitrine z nagačenimi živalmi še najbolj staromodni del razstave, samo tisto z medvedom so pa posodobili in tako sem anekdoto o začetkih svoje mobilnosti morala povedati na suho.

Upam, da vam je uspelo ugotoviti, da v resnici v Tehniškem muzeju v Bistrici nismo bili razočarani, pač pa ravno nasprotno in čez leto ali dve bomo z veseljem spet prišli. Menda bodo takrat naši interesi in razumevanje sveta že nekoliko širši in tudi Mali se ne bo več enakopravno navduševal tako nad električnimi kabli in pomožnimi stolčki kot nad razstavnimi eksponati. Kdo ve, morda nas ob tej strasti do kulture in izobraževanja odnese celo v kako galerijo ...

Nekaj je pa le bilo od ribiškega dela.

S poslednjimi atomi moči

sobota, 03. marec 2018

686 dni

Končno se mi je posvetilo, zakaj sem prejšnja leta tako stoično prenesla brez turnega smučanja. Ne, ni bilo zaradi moje psihične moči, pač pa samo zaradi tega, ker ni bilo snega. Lahko je biti vzdržen, ko je okoli tebe vse zeleno (ali pač rjavkasto), letos, ko se vse duši pod snegom in ljudje smučajo celo v kraške pojave, me pa od smučarske abstinence daje že prava tresavica! Globoko v obupu sem izračunala, da sem nazadnje stala na smučeh pred več kot 680 dnevi. A si predstavljate - skoraj dve leti!? Res je bil že skrajni čas za hitro dozo.

Najdražji v vršni difuzi

Na srečo so se uskladili zvezde, planeti, urnik našega varstva, zrelost mojega Malega in predvsem moja pripravljenost, da izstopim iz vloge posesivne matere. Saj z Malim sva bila že večkrat ločena, a v glavnem le za kak obisk pri zobozdravniku, frizerju ali sorodne, zame ne ravno sproščujoče medicinsko-higienske dejavnosti. Ker z Najdražjim nisva vedela, kako bo vse skupaj izpadlo, sva izbrala čim bližjo, čim krajšo varianto, in to v prav neapetitlih vremenu, tako da tudi varstvo, ki ob vikendih sicer leta po hribih, ni imelo prevelikega cmoka v grlu, češ kaj da zamuja.

Na Črnivcu, kjer smo se zbasali iz avta in se namenili na Kranjsko reber oz. Vrh Kašne planine (1435 m), je bilo oblačno in celo rahlo je snežilo, začuda pa ni pihalo, kot je na tem prelazu (in vseh drugih, kolikor vem) običajno. Po tolikšni smučarski pavzi sva imela z Najdražjim kar malo treme, kaj vse je treba navleči nase, vseeno pa je bilo bistveno manj naporno, kot kadar otroka pripravljava za enourni sprehod … In priznajmo, tudi moj brat, ki se nama je pridružil in je smučarsko trenutno v precej boljši formi, ni bil dosti spretnejši pri pripravah! Strahovi o fizični zarjavelosti so bili odveč, Najdražjega je odneslo naprej po smučini, kot da bi imel raketo v … saj veste, kje, in počasnejša čvekača sva le nekajkrat v megli zaslutila njegov obris. Midva z bratom pa sva po poti obdelala marsikaj, od družinskihsituacij vseh znancev do sodobne popularne scene (glede na to, da sem v zadnjem letu videla, če malo zaokrožim, kakih pet filmov, sem se pri tem držala bolj v ozadju). Novost v najinem repertoarju je bilo nehoteno tekmovanje, kateri od naju zna več otroških pesmic. Ker imamo mi doma vse tri dele Enci benci na kamenci, oni pa samo dva, bi seveda gladko zmagala, tako da škoda, da sva se tako hitro ustavila. Med vsem gobezdanjem se mi je pa vendarle uspelo zavedati, kako zelo sem to pogrešala. Kako lepo je biti v globoki, hribovski zimi, kako prijetno se je vzpenjati v meglenem sneženju, kako osvobajajoče je, da sem za nekaj kratkih uric spet lahko samo jaz!

Vriskanje na vršnih travnikih

Ga najdete med smrekami?

Malo ceste

Do avta, jasno

Prva smuka po 686 dneh bi se mi seveda zdela krasna, pa četudi bi bila po najhujši skorji, a po nekem božanskem krompirju smo bili nagrajeni z najslajšim pršičem. Takoj sem ugotovila, da smučati še znam in da je smučanje še vedno orgazmična zadeva. Tudi Najdražji, ki ima za sabo tako kratko smučarsko kariero, da se mu najbolj kul od vsega še vedno zdi smuk preža, je elegantno vijugal in brat je bil videti zadovoljen, ko je s telefonom v roki ugotavljal, kje se bomo lotili najboljše linije med smrekami. Do avta smo tako vsi trije privriskali. Najina dotrajana turnosmučarska oprema, sem in tja poflikana z lepilnim trakom, je preživela, kot so tudi najine mišice, ki so jo začuda odnesle brez hujšega musklfibra. Seveda pa se me je takoj s prihodom v avto lotila levinjasta nervoza in morali smo oddrveti preverit, kako je skoraj desetmesečni sine preživel tako dolgo dojiljino odsotnost.

Hm, Mali me je čisto razočaral. Ko sem stopila skozi vrata, se mi je sicer veselo nasmejal, potem pa je mirno sedel naprej na kuhinjskem pultu poleg Babice in glodal jabolčni olupek. Nobenega dramatičnega skoka v naročje in sestradanega prisesanja na moje prsi … Hud udarec za materinsko samopodobo! Zvečer sem pa spet ugotovila tisto, kar sem med drugo porodniško že malo pozabila - koliko lažje je biti iskreno vesel druženja z otroki, če z njimi nisi čisto vsako minuto dneva.

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...