ponedeljek, 25. marec 2019

Vsi smo ...

… saj veste, kaj, samo denarja menda ni dovolj, ali kako že gre stara modrost. Z dovolj dobro zunanjo motivacijo se da kupiti tudi najmlajše pripadnike človeške vrste, in to celo za izdelke tipa navlake iz Tedija!

Saj me je sram priznati, ker sem za vse skupaj kriva jaz, ampak z Malim sva spet morala k zobozdravnici. Kot olajševalno okoliščino si štejem, da gre za sindrom drugega otroka, pri katerem so pravila glede sladkarij precej manj rigorozna kot pri prvorojenki. Sine je še dodatno občutljiv, pri vsakem mojem poskusu, da bi mu zobe očistila res temeljito, tuli, kot bi mu trgala jezik iz ust, in čeprav je moja leva roka že kar vešč prisilni jopič, se mi v naročju še vseeno zvija kot podivjana glista. Da skrajšam samoopravičevalni uvod – fant je v ustih pridelal črvička.

Na prvem, še čisto rutinskem pregledu je Mali na stolu odprl usta za točno eno sekundo, tako da zdravnici ne zamerim, da se ji je rastoči črv izmuznil. Drugi obisk sem organizirala, ker mi rjava pika na sinovem zobu ni bila všeč, ampak čim sva vstopila v ordinacijo, je Mali začel kričati na vse grlo, zdravnici pa ni ostalo drugega, kot da me je še malo oštela (kot da se že brez tega ne sekiram dovolj) in priporočila čim temeljitejše umivanje, češ da bo mogoče izginilo samo od sebe. Pa seveda ni in mesec ali dva kasneje je bila na vrsti konkretna akcija.

Tokrat sem Malega dobro pripravila. Povedala sem mu, da mu bo zobozdravnica pogledala zobe, zato da ga ne bodo boleli, in če ne bo jokal, bo dobil nagrado. Štampiljke! Bagre!!! (Oni dan sem namreč med pretežno nekoristno, a tako zelo poceni robo v eni od trgovin te sorte ugledala fantastičen gradbeniški set, ki sem ga zvito prihranila za starševska podkupovanja.) Nisem verjela, da bo Mali padel na tako prozorno foro, a vendarle je še precej nepopisan list, kar se tiče prinašanja naokrog … Ko sva vstopila v ordinacijo, ni niti pisnil! Zavzeto je poslušal, ko mu je zobozdravnica pokazala, kako se strdi masa za zalivko, ko ga je vprašala, ali zna šteti do tri, pa se je hotel kar pobahati s svojim »Ena, dva, petnajst«. Lep uspeh, glede na to, da je v vrtcu, kjer je precej bolj sproščen, začel verbalno komunicirati šele prejšnji teden. Ampak štetje je prevzela zdravnica in z njim pospremila svoj sveder. Mali je ob tem le enkrat zastokal in se malo napel. Ni minilo pet minut, pa je bila akcija opravljena, na sinovem zobu pa prečudovita nova zvezdica!

Lepa reč. Prišla sem pripravljena na najhujšo rokoborbo, celotna operacija pa je potekala skrajno olikano! Kot pravi džentlemen je Mali zobozdravnici na koncu ponosno dal petko v zahvalo in z veliko zbranostjo iz njene škatle nagradic izbral darilce – miniaturen rumen avtomobilček z roza podvozjem, preveč cenen celo za kinderjajčke. Najdražji in Tastarejša sta se doma precej vznemirila, ker sta – neodvisno drug od drugega – ugotovila, da si je prav tak avtomobilček izvolil že ob prejšnjem obisku ambulante, toda natančna preverba je razkrila, da je prvič dobil tovornjak, tokrat pa avto. Malemu je bilo za morebitno podvajanje čisto vseeno. Niti obljubljene štampiljke ga niso mogle premotiti, ko je vse popoldne brmbrjal naokrog z rumeno stvarco kot z največjo, najbolj dragoceno trofejo. Fant se točno zaveda, s kakšnim junaškim dejanjem si jo je prislužil, jaz pa seveda že taktiziram, kako bom njegovo sposobnost samoobvladovanja in dojemljivost za podkupovanje izkoristila pri težavnih vzgojnih korakih, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti.

Tokrat pa družinska: midva, obe rumeni trofeji
in popravljeni zob

nedelja, 24. marec 2019

V Gorico na pico

Ko se obeta vikend take sorte, se družinski generator idej – se pravi jaz – začne pregrevati od delovanja. To pomeni, da približno vsaki dve minuti preverjam ustrezne spletne strani v iskanju cenovno prebavljive namestitve. Ker običajno ne najdem ničesar, ob vsaki iteraciji malo zvišam budžet, spotoma pa nadlegujem Najdražjega, da kaj bi pa on počel in da zakaj ni malo bolj navdušen nad mojimi idejami in da meni je čisto prav, tudi če ostanemo kar lepo doma. Japajade! Najdražji je dovolj moder, da me bolj ali manj ignorira in pusti, da norim po svoje, kajti situacija nima srečnega konca, dokler čez čas zadovoljno ne oznanim, da sem rezervirala in da gremo …

»… v Gorico na pico!« sta tokrat komentirala Najdražji in Tastarejša. In smo šli, ampak v bistvu je bil to samo izgovor za vzpone na hišne gore Nove Gorice. V soboto je bil na sporedu poraščeni Škabrijel, na katerega smo šli s fletno urejenega parkirišča na Prevali, sedlu med dotičnim hribom in Sveto goro. Vzpon mimo madžarske piramide je bil precej nelep in nobene potrebe nimam po kakršnem koli ponavljanju, je bila pa sestopna pot naravnost na Prevalo precej prijetnejša. Vsaj za familijo našega kova, ki kaverne, jarke in ostale opomnike jemlje iz prve svetovne vojne še bolj od daleč in torej se torej s podoživljanjem tedanje morije ne ubada preveč. 
 
Z Malim sva prvič preizkusila bobo.
Precej lažja je od nahrbtnika!

Pot na Škabrijel ima malo lepot.

Jarki med sestopom.

Utrujeni od naporne ture (več kot 300 metrov vzpona, no!) smo se zatekli naravnost v apartma v Rožni Dolini. Iskanje apartmajev je kljub fotografijam in ocenam uporabnikov, s katerimi so opremljene namestitve v novodobnih aplikacijah, precejšnja igra na srečo, ampak tokrat smo zadeli v polno. Zadeva je bila sicer garsonjera, a velika kot eno nadstropje naše hiše, poleg tega pa opremljena s toliko radiatorji, kot bi bili v visokogorskem smučarskem središču in ne na najtoplejših koncih Slovenije (vsaj en povod za družinske prepire je s tem odpadel). Ko sta se mladiča zdivjala po kavču, postelji in povsod naokoli, pa je bil čas za večerne trenutke v dvoje pod toplim tušem … Samo malo drugače, kot si morda mislite. Medtem ko sem se besno lotila odstranjevanja morebitnih klopov, je namreč mladina vdrla v kopalnico in Mali je bil nad mojo persono v prozorni tuš kabini tako navdušen, da se mi je samoiniciativno pridružil. Res je potem zmanjkalo tople vode za Najdražjega, ampak njega nemožnost umivanja res ne prizadene preveč.

Res ogromen apartma.

Stopnice s klančkom ob strani - kaj lepšega za igranje!

V nedeljo smo se po dopoldnevu med atrakcijami Rožne Doline, med katerimi moram posebej izpostaviti stopnice do apartmaja, na katerih smo izvedli marsikatero igralno umetnijo, namenili še na drugo goriško hišno goro – Sabotin, kakopak. Tu je bil spet po sredi moj genialni preblisk: ocenila sem, da bi bila pot nanj iz doline za nas predolga, zato se bomo pod vrh pripeljali. Potem bom pa jaz z otrokoma sestopila v Solkan, tako da se bo Tastarejša dovolj namučila in da bo potešena tudi moja potreba po hoji, Najdražji pa bo avto pripeljal okrog in s tem zadovoljil svojo potrebo po ne pretiranih fizičnih naporih … Če to ni šolski primer win-win situacije, pa res ne vem, kaj je!?

Seveda se ni izšlo po načrtih. Skoraj bi se nam zataknilo že pri vožnji na vrh, ko nam je po zaslugi zastarelega zemljevida uspelo vdeti nekakšno makadamsko bližnjico, na kateri je Najdražji že vklopil v preklinjevalsko prestavo in se lotil rikvercanja v dolino. V drugem poskusu je le vzel malo več zaleta in smo mehki, strmi šoder zvozili ter srečno pristali na udobnem asfaltu … Tudi pri sestopu v dolino ni šlo gladko. V mojem (nadvse selektivnem) spominu je ostalo nekaj nerodnih kamnov, ampak nazadnje sva z Najdražjim tam prenašala samo Tastarejšo in kot izurjenima odraslima se nama ni zdelo nič posebnega. Tokrat pa je morala hčerka čez nakopičene ostre skale telovaditi sama. Za človeška manjših dimenzij je to kar konkretno plezanje, in to navzdol. Dodatno začimbo sestopu je dal Mali, ki se je malo pustil nositi, na najtežjem delu pa je začel nergati, da bi hodil sam. Na vsesplošno olajšanje nam je zadnjih petdeset metrov nasproti pridirkal Najdražji, ki je avto že dostavil na najbližje parkirišče. Je pa negodoval o svojem srcu in jadikoval o časih, ko je za malo šalo tekal na zloglasni Poreznov Durnik in v vse ostale peklenske klance …

Tudi na Sabotinu smo z ostanki bolj na hitro opravili.

Sveta gora

Zelo alpski vrh!

Že pot po grebenu je za mladiče dovolj naporna.

Pri ostankih cerkvice se je Mali spravil gugat na ograjo ...


Zadnja črka slavnega napisa in Gorica.

Iztek je ob precej prometni cesti.

Za konec nam je ostalo že v naslovu obljubljeno – pica v Gorici. Navsezadnje sploh ni bila v Gorici, temveč v Solkanu, toda bili smo lačni in bila je čisto korektna, še bolj korekten pa je bil vodnjak na glavnem trgu, ki v trenutnem suhem obdobju služi kot nekoliko zahtevnejši tobogan. Tastarejša se je med hojo, ko se je vsa utrujena basala čez skale, smilila celo meni, ampak glej čudo, po kamnitem propelerju je še kako uro brez težav letala gor in dol. V avtu je tako kapitalno mrknila, da se je zbudila šele naslednje jutro.

nedelja, 10. marec 2019

Še en fiasko na Rogli

O čofotanju po smučišču, tečnih starih babah in Histeriji 2.0


Pa saj ne morem reči, da je bil naš vikend na Rogli popoln fiasko. Ne nazadnje sta Tastarejša in Najdražji dve uri smučala, in Tastarejša se je celo prvič – in zelo uspešno – sama vozila na pravi vlečnici! In zvečer smo se vsi štirje kopali v bazenu in je Mali norel od sreče. Njegovi »skoki« v vodo (oz. moje naročje v vodi) so bili še precej začetniški, a toliko prisrčnejši. Tako da vse res ni bilo čisto slabo. Ampak glavnina vikenda je pa bila v stilu mojih dosedanjih pohorskih poskusov, ki mi zaenkrat še niso dopustili, da bi mi te širne hoste kakor koli prirasle k srcu. 

Letošnji zimi primerno so tudi pobočja med apartmaji noro bela ...

Kot prvo je bil tu naš apartma. V stanovanjcu korporacije, v kateri je zaposlen Najdražji, smo bili že lani poleti, in čeprav je bilo v nekakšni kleti, mu nismo imeli kaj očitati. Tokrat pa smo najagali na mansardno garsonjero. To, da sta njena skromna kvadratura in nerodna izvedba dopuščali odlaganje stvari le na vrh kuhinjskih omaric, ostalo pa je pretežno romalo na tla, bi še nekako pogoltnili – za dve noči nas pa že ne bo konec, tudi če nimamo pravega prostora za igranje, kajne? Ampak da zdizajniraš podstrešno stanovanje s precejšnjim številom oken, ki so tako skrita pod nagnjeno streho, da je celo sredi najbolj slepeče sončnega dne v polmraku, no, za to pa sama neumnost že ne more zadostovati, za to se moraš pa že pošteno razmisliti! Večino notranjega časa smo zato raje viseli v igralnici hotela Planja, ki pa je bila glede na lansko navdušujoče stanje letos žalostno oskubljena. 

Drvenje na polomljenem poganjalčku v hotelu.
Po klancu navzdol. Jao meni!

Drugič: Najdražji in Tastarejša sta sicer smučala, toda midva z Malim nisva imela v gozdnatih višavah kaj početi. Kakih dvakrat sva se s sankami (napol ilegalno, ob robu smučišča) spustila po sočni plundri, potem pa se sine ni več hotel sankati (mu dam čisto prav, res je bilo mizerno). V glavnem sva se samo še sprehajala med nabasanim, asfaltiranim parkiriščem in plundrastičnim smučiščem. Dejavnost, ki je Malemu ob tem še najbolj dišala, je bilo čofotanje po curljajočih potočkih in cedečih se lužah sredi snega. S tem početjem se – ob njegovem, ne nepremočljivem obuvalu – nisem najbolj strinjala, tako da sva imela kar nekaj konfliktov, ki so se bolj ali manj brutalno končali. 

Pokriti tekoči trak - enkrat sva se skozenj (na dovoljeni šverc) peljala tudi midva z Malim.

"Zimska" idila.

Potočki in luže so bili neskončno mamljivi.

Tretjič: bazen v hotelu Planja je bil precej bolj pri roki kot zreške terme, do katerih se nam ni ljubilo cijaziti. Toda ta, malo večja banja je bila nabito polna razgrajajočih, do skrajnosti nevzgojenih družin. Večino časa v (pre)mrzli vodi sem samo nergala, zakaj tako špricajo in na veliko skačejo v vodo, da to je pa ja prepovedano in da to res ni za nikamor, zakaj da nimajo kakega reševalca oz. osebe z vsaj približno avtoriteto, ki bi naredila mir … Samospoznanje, da sem navadna tečna stara babnica, pa ni najbolj osrečujoče!

V nedeljo zjutraj je bilo vreme tako viharno vetrovno, da nam ni ostalo drugega, kot da smo se usedli v avto in se odpeljali naravnost domov. Pohorski vikend smo tako predčasno zaključili že ob enih popoldne.

Zdaj pa pridemo še k elementu, ki je najbolj začinil naš tokratni pohorski lonec: Histerija 2.0 z mojo starejšo hčerko v glavni vlogi. Najprej kratka razlaga poimenovanja: Histerija 1.0 se je je lotila okrog drugega leta in se je še zdaj najbolj spominjamo po incidentu »Kamenčke jedla bi!«, ko je na parkirišču v Škofji Loki tri četrt ure tulila in vreščala, ker ji nisva dovolila jesti kamnov z ulice. Ta razvojno pogojena trma se je z rojstvom Malega začinila z ljubosumjem in nadgradila v Histerijo 1.1. Zdaj, več kot leto potem, je pa Tastarejša intelektualno in verbalno že toliko bolj razvita, da gre pri trenutni verziji Histerije res že za številko 2.0. Vsak dan smo bili namreč deležni kričanja, tuljenja in zmerjanja. Pojavljali so se zaradi povodov, ki jih je nemogoče predvideti – denimo zato, ker ji menda nihče ne zna pravilno natakniti nogavic. Ker že toliko let živim s koleričnimi značaji, vem, da je tisto, kar zblebečejo v napadu besnila, najbolje kar takoj pozabiti – če bi analizirala vse grdobije, ki jih je v afektu izrekla Tastarejša, še kar nekaj časa ne bi prišla k sebi.

Z Najdražjim sva poskusila ves običajni starševski nabor: jo miriti, tolažiti, ji prigovarjati, jo zmerjati, se pogajati, obljubljati, nagrajevati in groziti, pa nič ne deluje. Edino, kar zaleže, je, da jo nekaj časa stiskam k sebi in ji govorim, kako jo imam rada in kako je moja najljubša princeska, pepelka in podobno. Če si na otroka pošteno jezen, to ni tako enostavno izvedljivo, zato se običajno ne morem vzdržati kake zabeljene pridige. Z Najdražjim pa ob tem vneto tuhtava, kako naj sankcionirava takšno nesprejemljivo obnašanje. Najdražji se najbolj nagiba k šeškanju po nagi riti (moj mili, blagi Najdražji!!!), medtem ko meni bolj diši polivanje z mrzlo vodo. Se pa bojim, da je ta ukrep preveč nepraktičen. Z mokrim otrokom je pač toliko sitnosti …

Posebej slikovita je bila zadnja histerija tega tipa, ki se je po izbruhu besa, ker sva po kopanju v bazenu od hčerke zahtevala, da se med sprehodom do apartmaja obleče v jopico in bundo, razvlekla še na celo noč. Punca je zaspala sama, ampak hudo užaljena, ter se še užaljena in jezna zbudila. Kar nekaj tolaženja je bilo treba, da smo njene možgane spet utirili v normalno delovanje. Potem pa se je za prezgodnji pubertetniški izpad oddolžila z neponarejeno otroško prisrčnostjo. Pred par meseci smo namreč uvedli akcijo zbiranja sončkov. Vsakokrat, ko je zvečer zaspala sama, ne da bi ob njej ždela Najdražji ali jaz, smo narisali enega, in ko bi zbrala deset trofej, bi dobila nove lego frendice. Zadeva je propadla, ker nove lego frendice dobi od dobronamernih sorodnikov vsakih nekaj tednov brez vsakršnega truda in ker smo s takšnim uspavanjem vztrajali samo tri večere. Vsaki dve minuti me je namreč klicala k sebi ali pa skakljala k meni v sosednjo sobo, tako da smo preizkus predčasno prekinili.

Ko smo zdaj Tastarejši razložili, kak cirkus je delala zvečer in kako je med užaljenim hlipanjem zaspala sama, je od nekod priplaval spomin na že pozabljene sončke in kar zasvetile so se ji oči: »A sama sem zaspala? A to pomeni, da sem dobila enega sončka?« Hja, njeni logiki niti ne morem oporekati.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...