Vsi smo ...

… saj veste, kaj, samo denarja menda ni dovolj, ali kako že gre stara modrost. Z dovolj dobro zunanjo motivacijo se da kupiti tudi najmlajše pripadnike človeške vrste, in to celo za izdelke tipa navlake iz Tedija!

Saj me je sram priznati, ker sem za vse skupaj kriva jaz, ampak z Malim sva spet morala k zobozdravnici. Kot olajševalno okoliščino si štejem, da gre za sindrom drugega otroka, pri katerem so pravila glede sladkarij precej manj rigorozna kot pri prvorojenki. Sine je še dodatno občutljiv, pri vsakem mojem poskusu, da bi mu zobe očistila res temeljito, tuli, kot bi mu trgala jezik iz ust, in čeprav je moja leva roka že kar vešč prisilni jopič, se mi v naročju še vseeno zvija kot podivjana glista. Da skrajšam samoopravičevalni uvod – fant je v ustih pridelal črvička.

Na prvem, še čisto rutinskem pregledu je Mali na stolu odprl usta za točno eno sekundo, tako da zdravnici ne zamerim, da se ji je rastoči črv izmuznil. Drugi obisk sem organizirala, ker mi rjava pika na sinovem zobu ni bila všeč, ampak čim sva vstopila v ordinacijo, je Mali začel kričati na vse grlo, zdravnici pa ni ostalo drugega, kot da me je še malo oštela (kot da se že brez tega ne sekiram dovolj) in priporočila čim temeljitejše umivanje, češ da bo mogoče izginilo samo od sebe. Pa seveda ni in mesec ali dva kasneje je bila na vrsti konkretna akcija.

Tokrat sem Malega dobro pripravila. Povedala sem mu, da mu bo zobozdravnica pogledala zobe, zato da ga ne bodo boleli, in če ne bo jokal, bo dobil nagrado. Štampiljke! Bagre!!! (Oni dan sem namreč med pretežno nekoristno, a tako zelo poceni robo v eni od trgovin te sorte ugledala fantastičen gradbeniški set, ki sem ga zvito prihranila za starševska podkupovanja.) Nisem verjela, da bo Mali padel na tako prozorno foro, a vendarle je še precej nepopisan list, kar se tiče prinašanja naokrog … Ko sva vstopila v ordinacijo, ni niti pisnil! Zavzeto je poslušal, ko mu je zobozdravnica pokazala, kako se strdi masa za zalivko, ko ga je vprašala, ali zna šteti do tri, pa se je hotel kar pobahati s svojim »Ena, dva, petnajst«. Lep uspeh, glede na to, da je v vrtcu, kjer je precej bolj sproščen, začel verbalno komunicirati šele prejšnji teden. Ampak štetje je prevzela zdravnica in z njim pospremila svoj sveder. Mali je ob tem le enkrat zastokal in se malo napel. Ni minilo pet minut, pa je bila akcija opravljena, na sinovem zobu pa prečudovita nova zvezdica!

Lepa reč. Prišla sem pripravljena na najhujšo rokoborbo, celotna operacija pa je potekala skrajno olikano! Kot pravi džentlemen je Mali zobozdravnici na koncu ponosno dal petko v zahvalo in z veliko zbranostjo iz njene škatle nagradic izbral darilce – miniaturen rumen avtomobilček z roza podvozjem, preveč cenen celo za kinderjajčke. Najdražji in Tastarejša sta se doma precej vznemirila, ker sta – neodvisno drug od drugega – ugotovila, da si je prav tak avtomobilček izvolil že ob prejšnjem obisku ambulante, toda natančna preverba je razkrila, da je prvič dobil tovornjak, tokrat pa avto. Malemu je bilo za morebitno podvajanje čisto vseeno. Niti obljubljene štampiljke ga niso mogle premotiti, ko je vse popoldne brmbrjal naokrog z rumeno stvarco kot z največjo, najbolj dragoceno trofejo. Fant se točno zaveda, s kakšnim junaškim dejanjem si jo je prislužil, jaz pa seveda že taktiziram, kako bom njegovo sposobnost samoobvladovanja in dojemljivost za podkupovanje izkoristila pri težavnih vzgojnih korakih, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti.

Tokrat pa družinska: midva, obe rumeni trofeji
in popravljeni zob