petek, 19. januar 2018

Bodoči dekan

Da je drugi otrok bistveno krotkejši in lažji od prvega, se strinjajo vsi, ki jih poznam (in imajo seveda dva otroka). O razlogih za to imam popolnoma amatersko teorijo, ki pa jo za temle blogerskim šankom z veseljem delim z vami. Po mojem je tako zacementirano že v maternici; s hčerko sem se nenehno ukvarjala od trenutka, ko je bila centimetrski fižolček, se pogovarjala z njo, jo božala, ji pela, in ja, enkrat sem celo klonila in v CD-predvajalnik vstavila Mozarta. Po nekaj minutah sem eksperiment končala - bo pač malo manj genialna, ampak tudi moje duševno zdravje nekaj šteje! Čez nekaj mesecev je na svetlo prikukalo malo središče vesoljstva, ki je nekaj let vztrajalo na svojem otroškem prestolu in odrejalo, kako se morajo vrteti planeti, še danes pa si na vse kriplje prizadeva ohranjati svoj vrhovni položaj.

Bodoči gospod dekan; upam, da ga takrat čaka kak udobnejši sedež.

Pri drugem je bilo seveda drugače. Ko je mirno ždel v mojem ogromnem trebuhu, sem mu le sem in tja utegnila nameniti toplo misel. Še najbolj sem se ga zavedala, ko sem kar naprej hodila lulat … Tudi odkar se nam je pridružil na svetlejši strani materničnega vratu, je navajen počakati, da so najprej zadovoljene potrebe glasnejše, histerične Tastarejše, potem šele pride na vrsto on. Razen če se slučajno tako razpištoli, da je pač glasnejši on. V glasnosti je moč!

Vsa ta dolga primerjava je uvod v današnji slavnostni dogodek. Moja draga, cenjena prijateljica je po dolgih letih strokovnega in pedagoškega razdajanja z dušo in telesom dobila majceno zadoščenje - nagrado Filozofske fakultete. Andreja, še enkrat čestitam, res je zaslužena! Slovesnost je bila zategnjeno komorna, v nepraktični Zbornični dvorani na sedežu univerze, z dekanom v smešni halji, vljudnim ploskanjem, kratkimi, resnimi govori, nerodnimi stiski rok nagrajencev, pritajenim šepetanjem gostov in morbidnimi zborovskimi pesmimi (ki pa so bile, to moram priznati, res nadvse ubrano odpete). Takšna torej, kot slovesnosti tega ranga morajo biti.

Predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi se tega zadržanega dogodka udeležila s Tastarejšo pri osmih mesecih. Po dveh minutah bi se nakremžila in se začela histerično dreti, potem bi se sprehajali po hodniku pred dvorano, vsa lepljiva od smrklja bi se za nekaj časa prisesala na moje oprsje, nazadnje bi se predčasno spakirali domov, jaz pa bi v glavi kovala opravičujoč SMS za slavljenko, ki je ne bi mogla niti objeti. Tako Tastarejša, Mali je pa čisto druga zgodba.

Ves je bil eleganten v svetli srajci z ovratnikom - če smo jo že podedovali, pa naj jo vsaj kdaj obleče, da ni vse dni le v trenirki in pajkicah! Stilski vtis je pokvaril pisan slinček z medvedkom, a žal ni šlo drugače, iz Malega trenutno letijo vedra sline, kot iz buldoga pred zrezkom. Ne glede na to ni bil v svečanem okolju prav nič manj gosposki kot cenjeni gospod dekan. Mirno je sedel pri meni v naročju, sesal dudo in (priznam, na tem bova morala pa še delati) flirtal z vsemi, ki so mu blagovolili nakloniti pogled. Slabo uro ni niti pisnil, šele ko je zbor odpel svoj zadnji ton, je Mali izdavil svoj znameniti polglasnik. Potem so pohvale za krasnega sina letele z vseh strani (kot da nisem vedela, da imam najboljša otroka na svetu). Menda mi ni treba poudarjati, da sem se počutila veličastnejše kot na podelitvi doktorata. Vrhunec pa je bila karierna prognoza, ki jo je Malemu dala bivša kolegica: "Tako dostojanstveno se obnaša na takih dogodkih, da bo gotovo rektor ali dekan." Hm, druga možna služba za dostojanstvene obraze je pogrebnik na Žalah, ampak tam pa flirtanje z udeleženci zares odpade!

Po vseh slavospevih si je bodoči gospod dekan začel nekoliko manj uglajeno mencati po očeh, tako da nisva imela izbire, kot da se odpraviva domov. V avtu se je nekaj minut povsem nedostojanstveno drl, nato pa so njegove veke le klonile pod težo prvega srečanja z akademskim okoljem. S tem otročjim umikom (pa dobro, no, dečko ima vendarle šele osem mesecev!) me je prikrajšal za slastne sladičice na zakuski, a izbire tako ali tako nisem imela. Nikogar še nisem videla, ki bi znal z eno roko držati mladiča, z drugo pa kozarček s panakoto in hkrati žličko.

Pa še komentar k uvodni primerjavi prvega in drugega otroka: v moji primarni družini sem sicer vedno veljala za zahtevno in tečno, zastavo histeričnega trmastika pa je v otroštvu tovoril moj brat. Mlajši, da ne bo pomote.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...