petek, 25. februar 2022

Prijetno sredozemsko presenečenje

Čeprav si domišljam, da sem še kar razgledana svetovljanka s širokim znanjem o planetu, ki ga dnevno uničujemo, pa je resnica, da o Cipru do nedavnega nisem vedela kaj dosti. Razen tega, da obstaja nekaj, čemur se reče Severni Ciper, in da imajo na Evroviziji običajno prave krasotce in krasotice, ki bolj plešejo, kot pojejo, pretežno neposlušljive komade. Zato iskreno priznam, da je bila edini razlog, da smo se odločili za kratek zimski pobeg na Mediteran, nizka cena letalskih kart, in to iz Zagreba, ki je v primerjavi z Bergamom (ki smo ga nazadnje prakticirali par dni pred tisto usodno nogometno tekmo februarja 2019) prav priročno blizu. Kajti v danih okoliščinah se res nisem želela izprsiti s slabim jurčkom za letalo, na katerega nas potem ne bi pustili zaradi takšnega ali drugačnega pozitivnega testa … No, kako nerazgledana tepka sem, sem ugotovila kmalu po tem, ko sem RyanAiru prepustila podatke svoje bančne kartice in šele potem ugotovila, da Ciper pač ni Grčija, temveč samostojna država, in da so covidski vstopni pogoji zanj precej ostrejši. Tako sem se hkrati z nakupom karte začela resno sekirati, ali nam jo bo sploh uspelo uporabiti. Je kar hudič planirati in pakirati, če to delaš s figo v žepu!

Ampak en HAG in en PCR-test ter par uric ubadanja s spletno papirologijo kasneje smo se osupli, da nam je uspelo, znašli v najetem avtu sredi hudo spomladanskega Pafosa in Najdražji, od noči brez spanja svež kot že rahlo načet zombi, prvič za volanom na desni strani vozila. Če odmislimo nekaj neposrečenih manevrov v ostrih serpentinah, mu je vožnja po levi kar gladko stekla, si je pa za pomoč omislil pesmico na melodijo »Jaz pa pojdem na Gorenjsko«. Hitro smo se je priučili in mu pomagali z mnemotehnično: »Leva leva leva leeeeeva …« Še največ težav pa sva imela oba odrasla, ko je bilo treba vstopiti v avto in naju je oba zanašalo na napačno stran.

Spodaj brez, zgoraj anorak. Naša vsakodnevna ciprska dejavnost.

V prvem delu dopusta smo se osredotočili na zahodni del tega tretjega največjega sredozemskega otoka, ki se je izkazal za res prijetno presenečenje. Za začetek kar se tiče temperatur. Spodbujeni z izkušnjo s Sicilije, kjer smo pred leti žgali klime in vseeno zmrzovali, smo se nastanili v rustikalen apartma v vasici Miliou, v kateri smo zaznali več mačk kot živih človeških prebivalcev. Hudo lačnih mačk, ki so z veseljem pomlatile tudi tri dni stare makarone! Marsikaj bi lahko očitali apartmaju, recimo pipo v banji, ki je konkretno puščala, a njegov brkati lastnik je imel tako ležerno šegav nasmeh, da bi mu odpustila vse. Tudi kamin, zaradi katerega sem ta apartma sploh izbrala, se je izkazal za romantičen dodatek naših večerov, svoje pa so dodali še omamno zoreča drevesa agrumov vsepovsod okrog vasi, pod katerimi smo kar sproti pobirali krepitve za naš imunski sistem. Hitro smo ugotovili, da je ciprska pokrajina dovolj razgibana za naš okus, vreme ravno prav blago, da smo kolobarili med spomladanskimi puloverji in malo debelejšimi flisi, sezona pa ravno prav mrtva, da je odpadlo pretepanje za prostorček na plaži. Na večini plaž smo bili namreč edini. Ali se značaj domačinov kaj spremeni, ko pri 30+ stopinjah na otoku mrgoli turistov, ne vem, vem pa, da so bili vsi, ki smo jih srečali, tako nenarejeno prijazni, da sem celo pozabila na svojo običajno sumničavost, kateri prodajni trik se skriva za tako ljubeznivostjo.

"Naša" hiša v vasici Miliou ...

... in naše razklumpano prevozno sredstvo. Rdeča tablica menda označuje vozilo za najem, kar v primeru vožnje po - za večino turistov - neobičajni strani ceste ni neumno.

Družinska idila pred kaminom (in pod žehto).

Pa še par besed o atrakcijah tega dela otoka. Na severozahodu se Ciper zaključi z neposeljenim polotokom Akamas, ki smo si ga zviška ogledali z zelo lepe Afroditine poti. Ta se začne pri t. i. Afroditini kopeli, ki je očarljiv izvir, in se ob nekaj botaničnih znamenitostih zložno vzpne na fletno in zelo razgledno mizasto goro.

Afroditin izvir je res nefotogeničen. Nisem še našla fotko, na kateri bi izgledal dobro, in tudi na moji je. V resnici je veliko lepše.

Na Cipru je že pomlad.

Pogled na polotok Akamas.

Kar nekaj botaničnih zanimivosti po poti.
 
V globine polotoka Akamas smo želeli prodreti tudi na njegovi južni strani, kjer smo se namenili v menda najzanimivejšo ciprsko sotesko Avakas. Čisto skoznjo sicer nismo prišli, ker so nekateri člani družine skrajno resno jemali opozorila o nevarnosti padajočega kamenja, je bilo pa vseeno prijetna mala pustolovščina, ko smo bosi lomastili po ozkem kanjonu. Posebej razveseljujoče je bilo zavedanje, da mladina tovrstne fizične neprijetnosti že zmore z veseljem na obrazu. Dan pa smo zaključili z nekoliko z dolgim nosom, saj smo od vhoda v sotesko optimistično nadaljevali po makadamski cesti proti plaži Lara. Tam naj bi bila nekakšna valilnica za želve ali nekaj podobnega. Optimistično sem nas že videla, kako bomo poskakovali med tisoči gomazečih želvic, na realna tla pa me je hitro postavil zluknjan makadam, po katerem smo vozili počasneje od navdahnjenega pešca in nazadnje stisnili rep med noge. Želvice – če sploh so, kakopak – bodo morale počakati na neko drugo življenje, v katerem bomo pripravljeni požreti predsodke in najeti bagi …

Ostanek starodavne oljke ob poti.

Eni preskakujejo po kamnih, mi smo raje bredli,

Je pa kar ozko!

 Seveda nam ni dala miru tudi notranjost otoka, ki se v gorovju Troodos dvigne do 1900 m visoko. Z zahodne obale smo se usmerili do nekakšne gozdne postojanke s strašnim imenom Stavros tis Psitakkos (se opravičujem, če sem koga prizadela, ker ime seveda sploh ni strašno, ampak grščina mi je takšna španska vas, da sem porabila kar nekaj možganskih celic, da sem si ga zapomnila). Izkušnja je bila zanimiva – naučili smo se, da vsaj v tem koncu hribov ni tako rekoč ničesar! Do Psitakkov smo se vozili dobro uro skozi borove hoste, v katerih ni drugega kot – borove hoste. Nobene hiše, nobene kmetije, nobene gostilne ali lovske koče, nobene skale, nobenega razgleda in ničesar zanimivega ni – če vas seveda ne zanimajo hoste. Sredi zime je bila gozdarska postaja opustela, smo pa obiskali ogrado z mufloni, ki so menda ciprska nacionalna žival, a jih v divjini seveda ne srečaš, in s kratkega, a vendarle zimsko hladnega gozdnega sprehoda v daljavi ugledali vršace severno ležeče Turčije. Prednost obalnih krajev je pa, da smo se ob povratku v toplejše kraje ustavili na prvi možni plaži, da so še deca prišli na svoj račun. Valovi so butali, pesek je bil in spet ju je bilo treba preoblačiti …

Mufloni. Še dobro, da imajo ogrado, v živo jih verjetno ne bomo videli.

Fotka je zanikrna, ampak dosti več od borovcev itak nismo videli.
In ja, turške gore v daljavi.

Če bi vedela več o botaniki, bi znala več povedati o tem lepotcu.

Tik pred večernim preoblačenjem. Pogled na polotok Akamas.
 
Bivanje na zahodu Cipra smo zaključili z obiskom živalskega vrta Pafos Zoo severno od Pafosa. Ni poceni niti ni zelo velik, živali imajo razmeroma majhne kletke in ogledali smo si lahko samo eno predstavo, s papigami in sovami. Za spremembo je bil tokrat Mali glavni nergač in se je ves čas pritoževal, spraševal, kdaj bo konec, in tarnal, da mu je dolgčas. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da smo nekoliko preresno vzeli opozorilne table, da zaradi nekaterih prosto sprehajajočih se ptic s sabo ni dovoljeno nositi hrane in pijače, in si od silne sestradanosti komaj zmogli ogledati vse živali. Ampak ko smo se potolažili v prvem Lidlu (najti odprto restavracijo, ki bi v tej izvensezoni družino nasitila po razumni ceni, je kar izziv), je razpoloženje hipoma naraslo, potem ko je dečko odspal eno krepko rundo, pa kar ni nehal govoriti o tem, katere živali vse smo prvič videli v živo. Pingvini! Beli levi! Hijene! Afriški psi! Miljavžent ptičev! In seveda anakonda! Ena kobra! Druga kobra! Pa tista kobra, ki se je dvignila! Kot je videti, sinetova naklonjenost plazilcem še ni čisto izumrla, še bolj razveseljivo pa je, da tudi obisk pafoškega živalskega vrta še zdaleč ni bil strel v prazno.

Dva akterja predstave s pticami ...

... in štirje akterji tega potovanja. Maske so menda obvezne tudi na prostem (in to FFP2),
ampak tega nihče ne jemlje prav resno.


sreda, 23. februar 2022

Zjutraaaj

Za Tastarejšo se je letošnje leto odprlo vzporedno vesolje. Ker smo v naši hiši precej stiskaški, kar se tiče dostopa do popularne kulture, so zanjo španska vas mnoge pomembne zadeve, kot so, kdo je zmagovalec zadnje Kmetije, kdo je na Talentih dobil zlati gumb in ali je sanjski moški res hud frajer ali pač navaden bizgec. Ampak pred resnico si lahko zatiskamo oči le nekaj časa in tako smo jo končno pripustili v svet, ki so mu reče izbor pesmi za Evrovizijo.

Kako čudovit, poln in bogat svet se ji je s tem odprl! Že res, da je hudo načičkan in brez prave vrednosti, ampak kaj bi to ob vseh bleščečih nasmehih, žarečih frizurah in ubijalskih visokih petah. Priznati moram, da mi kot pritajeni ljubiteljici pop kiča tovrstno spremljanje hčerke ni pretežko, in tako sva skoraj mesec dni kot začarani strmeli v različne bedaste izvajalce, navijali za svoje favorite in se ubadali s ključnimi vprašanji, kot sta »Kateri so že Batista Cadillac?« ali »Zakaj je ona imela povsod bleščice?«. Finalni večer izbora za Emo 2022 je bil navsezadnje prav napet in prav hvaležni sva za čudo sodobne tehnologije, kakršno je internet, da smo ga lahko spremljali ob prasketajočem kaminu tam nekje sredi Mediterana …

Zadeva pa ni šla mimo brez posledic. Danes zjutraj se je Tastarejša za eno uro zaprla na teraso in se vrnila s pompoznim oznanilom, da je napisala svojo prvo pesem, ki si je prislužila naslov Zjutraj. Menda je to prva verzija, ki naj bi jo v naslednjih dneh še dodelala. Navajam prepis v originalni, nepopravljeni obliki:

KO ZJUTRAJ VSTANEM IN
ME PREBUDIŠ TRA
LA LA LA LA LA
LAA AA VESELO
PLEŠEVA AAA MOJA
RIJATELJICA EVA
ME ČAAAKA PRED
ŠOOOLO V ŠOLI SEM
ČISTO ZMATRANAAA
KEEER NISEM SPALA
PRAV NIČ | ZJUTRA KO SE ZBUDIM
IN ME ČAKAŠ SAMO TIIII
PLEŠEVA NA ROMANTIČNO
VEČERJO ODIDEVAAA
PLEŠEVAAAA IIIIN
SE POLJUBIVAAAAAAAAAAA |
ME VELI DA VA SE
SPOZNALAAA | NASLDNJI
DAN JE NAJIN VELIK DAA-
AAN POROKAA | IZROČI
MIII PRSTAN NAAA PRST IN
POROČENAAA SVAAA
VESEELA SVAAA OBAAA
KUPIVA SI HIŠOOOO IIIIIN
AVTOOO ZJUTRAAAAJ
ZUTRAAAJ IN ŽIVIVA
SREEEČNOOO VEESEELA
SVA.

Pozorni bralec, ki mu je uspelo razumeti saj kakšno besedilo letošnje Eme, bo prepoznal nezgrešljive vplive – vsaj upam, ker če se ni to vzelo od tam, se mi niti sanja ne, od kod je prišlo! Sicer pa punca odrašča na celi črti. Danes je recimo med sprehodom, ko sta se z Malim na polno igrala nekakšne gusarje ali superjunake ali kaj že, taktično zaostala, me prijela za roko in mi rekla: »A se lahko pogovarjava o tem, kaj se dela na zmenkih?« O, šilček!



petek, 11. februar 2022

Vzgojni izzivi

Seveda se je vzgoja izkazala za trši oreh, kot sem si predstavljala, ko sem v drobovju negovala svoj prvi fižolček. Takrat sem si mislila, da če ga imaš brezmejno rad in mu hkrati postavljaš primerne meje, se bodo po prvih letih tovrstnega inputa stvari uravnavale same od sebe. Kakopak to še zdaleč ni res, vzgoja kolikor toliko spodobnih človeških mladičev, ki bodo strumno korakali po poti v samostojnost, je vsakodnevna borba.

Še posebej, če ima predmet vzgoje vzkipljiv značaj, kot ga je po polovici starševskega dueta podedovala Tastarejša. Napadi ihte, trme, brezglavega cepetanja in narcističnega besnenja so pri njej na sporedu precej redno, še posebej, kadar so v igri kateri od primarnih problemov tipa utrujenost. Pri Malem imamo manj tovrstnih težav, zlasti znotraj materinsko-sinovske simbioze. Ojdipovski spopadi na liniji Najdražji–Mali pa večkrat rezultirajo v fizičnem nasilju – striktno enosmernem, kajti Najdražji ima za agresijo čisto premehko srce.

Vzgojni ukrepi, s katerimi skušava kultivirati naraščaj, so različni. Zbiranje črnih pik je še kar posrečeno, ampak kaj, ko nama z Najdražjim deljenje kazenskih točk ne gre najbolje izpod flomastra. Bolje se obnese zbiranje sončkov – en sonček za vsakokrat, ko dete premaga katerega od vnaprej določenih vzgojnih izzivov, in ko se jih nabere dovolj, sledi nagrada. Je pa res, da se mi je po prvi seriji na ta način zbranih sončkov zazdelo trapasto deliti nagrade za nekaj, kar bi moralo biti logično obnašanje, poleg tega je pa naša hiša tako polna igrač, da s takim sončkarjenjem pač ne moremo nadaljevati v nedogled.

Nazadnje nam je kar dobro deloval avstrijski izziv. Otrokoma so se v tamkajšnji trgovini zableščale oči ob pogledu na nemško govoreči mladini namenjene kičaste revije. Dogovorili smo se, da bosta dobila vsak svojo, če se bosta še dva dneva obnašala nadvse zgledno. »Jaz ne bom zmoooogeeeeel!« je presunljivo zatarnal Mali, a seveda je močnejši, kot je mislil. Dejansko sta se oba presenetljivo trudila. Celo igrače sta samoinicativno pospravljala in ves čas zaskrbljeno spraševala: »A bova dobila reviji? A ju bova dobila?«

Tudi če ju ne bi dobila – prav nobene škode ne bi bilo. Mali se je zakadil v sestavljanje priloženega Lego helikopterčka, Tastarejša pa v barvanje nekih manekenk. Po prvem navalu sreče me je zvlekla, da sem ji prevajala poneumljajoče članke o najlepših stajlingih in izmišljenih narisanih lepoticah z očmi, večjimi od polovice obraza, ki se na zabavi v maskah pogovarjajo o tem, kako skrbijo za svoje konje in kako iskrene prijateljice so vse med sabo … Po drugi strani pa me je ta kič okrepil v zavedanju, kako srečo imam, da je moja prvorojenka – v skladu s podedovanim materialom in svetlim domačim zgledom – bolj možačaste sorte in se ji niti sanja ne, kaj naj bi stajling sploh bil. Itak pa to ne bo trajalo, pritiski punčkaste okolice pač dodajajo svoje (in preden me krucifiksate, naj dodam, da je tako tudi prav!).

In napredek pri vzgoji? Počasen, a zaznaven. Se že zgodi, da kmalu po svojem histeričnem spektaklu Tastarejša svečno izjavi: »Zavedam se, da je bilo moje obnašanje neprimerno.« Tudi pisanje prikupnih opravičil majčkeno zaleže, toda verjetno poznate tisto alegorično moralko o grdih besedah, ki so kakor žeblji – ko žebelj potegneš iz lesa, luknja še vedno ostane, in ko se opravičiš … Zaenkrat se nam pa še najbolje obnese, da skrbimo za redno nahranjenost glavne akterke. Ni lakote, ni tečnobe!



torek, 8. februar 2022

Prave smučarske počitnice

Glede na okoliščine ni čudno, da sem bila do zadnjega skeptična, ali si nam bo res uspelo privoščiti smučarski mini dopust, in sem si drznila zadevo rezervirati šele tik pred zdajci. Tudi količina prtljage, ki smo jo peljali s sabo, je nakazovala dvome v smučarskost našega oddiha – dvoje sank, kup plastičnih lopat za dričanje, da gojzarjev sploh ne omenjamo. Zdi se mi, da z Najdražjim še celo na smučišču nisva čisto verjela, da bo naša smučarija res zaživela. Ne nazadnje se je par poskusov te sezone končalo z obiljem oblačenja, pripravljanja in prepričevanja ter dvema miniaturnima spustoma, po katerih je Mali dahnil: »Ne bi več smučal.« In živ bog ga ni mogel prepričati drugače.

Na srečo se je izteklo nasprotno od pesimističnih pričakovanj. Smučiščece Grebenzen na avstrijskem Štajerskem se je izkazalo kot idealna izbira za naše zahtevne potrebe: s solidnim otroškim parkom za sineta, dovolj dolgim preostankom prog, da bo izziv za Tastarejšo, po možnosti pa še ne predrago (kar je pri smučariji itak vedno utopično pričakovati, hehe). Mali se je na inštalacijah za smučarske začetnike čisto razživel, se preganjal od vrtiljaka do tekočega traku do nizke vlečnice in spet nazaj, posebno čarobno moč pa so imele smučarske palice. Saj ne, da bi jih res potreboval, ali pa jih pač je, kajti z njimi sta mu samozavest in pripravljenost na smučanje narasli do te mere, da je postal samostojen. Kakopak ne bom trdila, da si ga že upam peljati kamor koli, a vsaj na okus je prišel!

Po drugi strani pa se Tastarejša že lahko spusti kjer koli, na veselje turnosmučarskih staršev še posebej vriska v svežem pršiču … Na stilu bo treba še malo delati, a dokler ni pripravljena na kritiko, se s tem tako ali tako ne nameravamo ubadati. Navsezadnje sva tudi midva z Najdražjim prišla do par spustov z vrha smučišča, pa čeprav bi bilo vse skupaj, če bi bile žičnice malo novejše in hitrejše, še precej večji užitek. Po treh dneh smo si vsi želeli, da bi ostali ves teden, in sanke smo imeli s sabo samo za balast – se pravi, da so bile smučarske počitnice, kot se šika!

Ena sedežnica in tri počasne vlečnice do vrha smučišča. Tam je pa seveda lepo!

Nizka vlečnica je dovolj počasna, da ti ne izpahne rame ...

... tudi Malemu pa je bil všeč pršič tretjega dne.


Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...