Ta otožno veseli stavek, poln grenko-sladkega priokusa, mi je odzvanjal v glavi med skoraj vsakim spustom v okviru naše nedavne turnosmučarske odpravice. Kajti ko doživiš TAKŠNO smuko, se ti zazdi, da je vse, česar smo deležni pri nas, le rahla asociacija na PRAVI užitek …
Da se nam je sploh uspelo spraviti na sever Norveške, je mejilo na čudež. Štirje odrasli, družinski ljudje, povezani na tednu smučanja – brez podmladka! Za rahlo dramo so vsaj pri meni poskrbeli pancarji, ki so mi razpadli slab mesec pred odhodom. Motoviljenje med prepočasnim servisom in nabavo novih se je izteklo v dilemo tik pred zdajci: ali naj kot ključno obuvalo tedna vzamem preverjeno robo, ki me ožuli na znanih mestih in je v stalni nevarnosti popolnega razsutja, ali noviteto, ki me je na eni in edini preizkusni turici na več mestih ogulila do krvi? (Da ne boste v negotovosti, odločila sem se za novo in ni mi bilo žal.) Ampak razen tega je vse minilo brez zapletov, še več, s polarno mrzlega letališča v Tromsøju smo se izkrcali z vso prtljago, kar je menda daleč od samoumevnega. In potem nam je šlo gladko v precejšnjem mrazu, idealnih snežnih razmerah, kar čudovitem vremenu in prijetni slogi glede tega, kaj bomo počeli – turno smučali, kaj pa! (Saj ne, da se da v tem letnem času tam zgoraj na severu početi kaj dosti drugega …) Vsi skupaj smo si privoščili tri ture na otoku Senja zahodno od Tromsøja in tri ture v Lyngenskih Alpah vzhodno od tega polarnega mesta, ta najbolj naspidirana pobca pa še kako turico ali dve več v jutranji ali popoldanski izmeni. Špure za navzgor so bile že potegnjene, vsak dan sveži pršič se nam je prašil pod nogami, razgledi pa so se odpirali med morjem, fjordi, zaslepljujoče nizkim severnim soncem, osamljenimi snežnimi plohami in belimi norveškimi vrhovi, ki jim ni in ni konca. Skupaj se je nabralo za okoli 6000 presmučanih višinskih metrov - ne zveni veliko, ampak če upoštevate, da sem pred odhodom trpela za pomanjkanjem časa, zdravja in uporabnih pancarjev, si lahko mislite, da je bila moja kondicijska pripravljenost bolj švoh in sem bila tudi nad tem več kot navdušena.
Za še nekaj drame je ob povratku poskrbela stavka na nemških letališčih, zaradi katere smo se domov prismejali dan kasneje od načrtovanega. Najbolj pa so nas prizemljile novice o plazovih, zaradi katerih je umrlo kar nekaj smučarjev prav na območjih, kjer smo risali vijuge, le par dni po našem odhodu. Nekaj resnejšega sneženja, nekaj vetra in malo višje temperature – res, tanka je meja med sproščujočo idilo in totalno štalo.
|
Med vzponom na Fastdalstinden v Lyngenskih Alpah. Pasje mrzlo! |
Za tiste, ki ste željni podrobnosti, pa na kratko o presmučanih vrhovih.
Lille Hestvatnet V prvem in edinem dnevu slabega vremena smo doživeli klavrn polom, ko se je nad jezerom Hestvatnet našemu Lukatu v popolni belini na lepem pod nogami udrla trimetrska luknja in se je ujel na polovici riti. Jadrno smo jo ucvrli v dolino, ampak kar je bilo nad gozdno mejo tako neudobno upiranje silam narave, da sem se že začela spraševati, zakaj sem sploh prišla sem, se je, čim smo se spustili med drevesca, postalo epsko vriskanje vse do morja. Nisem ljubiteljica ponovnih vzponov v istem dnevu, a prav nič nisem imela proti, ko smo pršičasti gozdni del ponovili.
|
Zdrajsani začetek nam je bil precej domač. |
|
Višje pa so se odprle širjave! Naš vrh je beli cmok na desni. |
|
Žal je čez ta prostranstva tudi ob povratku treba malo štamfati. |
|
Toplo pa ni bilo prav nič. |
|
Pogled čez zaliv na Kafjordske Alpe. Tam so kasneje uničevali plazovi. |
|
Pri možicu na vrhu vetra začuda ni bilo. |
|
Smučali smo v sneženju, kar pa ni ustavilo pobcev, da ne bi šibala še na eno turico. |
Gilavarri (1163 m)
Moj najljubši vrh, ki dejansko ni v Lyngenskih, pač pa v Kåfjordskih Alpah na drugi strani zaliva. Nanj sem hotela predvsem zato, ker smo se morali do tja zapeljati s trajektom, na katerega smo odkorakali v pancarjih, in smo si nato takoj v pristanišču že nadeli smuči za vzpon, kar se mi je zdelo strašno seksi. Ampak tudi sam vrh je seksi, ravno prav strm, da je bila smuka božanska, hkrati pa razgleden na osupljive strani.
|
Insta točka v Lyngenseidetu. |
|
Prva strmina je kar zaraščena. |
|
Potem pa se odpirajo nova pobočja, novi robovi, novi pogledi ... |
|
Osupljivo! |
|
Še bolj osupljivo! |
|
Direktno do pristanišča. |
|
Hecna reč, trajekt sploh nima sedežev na palubi. Kdo bi to razumel!? |
Storgalten (1219 m) Priljubljeni vrh na severni strani lyngenskega polotoka je bil naš cilj v nedeljo in verjetno je tudi zato naneslo, da smo bili na vrhu hkrati s približno stotimi drugimi smučarji, pretežno skandinavskega izvora. Dejansko sem tu prvič sploh doživela, da sta bili za vzpon potegnjeni dve vzporedni špuri. A bohpomagej, tako strmi sta bili, da sem z vsakim okljukom, ki jih na 1200 metrih vzpona ni bilo veliko, preklela naspidiranega mladca, ki se je odločil za tak naklon – in bila kakih 50 višinskih metrov višje. Vsaj obračati ni bilo treba velikokrat.
|
Dvojna špura vse do vrha! |
|
Z vsakim ovinkom 50 m višje. |
|
Naokrog pa morje in otoki. |
|
Ni nas malo, ne. |
|
Ledenik v notranjosti Lyngenskih Alp. |
|
Sploh nas ni malo! Je pa res, da smo se na vrhu naenkrat natepli vsi obiskovalci tistega dne. |
|
Še zadnji omamni spust. |
|
Pogled nazaj. |
|
Naslednjič bo pa treba kaj smučati tudi v okolici Tromsoja. |
|
Pa še ena za mojega pokojnega deda Jureta. Kdor ga je poznal, bo vedel, zakaj! |