ponedeljek, 24. april 2023

Mačji drekci

Nordijsko navdihnjena prilika o različnosti okusov


Z visoko stopnjo gotovosti lahko trdim, da imam gensko močno nagnjenje k sladkemu. To pravilo ima le nekaj izjem, ki ga potrjujejo, in ena med njimi je črna bonbonasta packarija, ki jo je v moji izvorni družini rad mlaskal deda Jure, vsi ostali pa smo jo poznali pod nazivom mačji drekci. Zadeva uradno menda izvira iz rastline z nezapomnljivim imenom golostebelni sladki koren, po naše naj bi se nečemu v tej povezavi reklo tudi lakrica. Kot povprečna podalpska oseba nisem imela dosti zveze z njo, še največkrat sem jo zasledila v kaki prevedeni knjigi otroških receptov, kjer jo radi navajajo kot uporaben material za krašenje sladic.

V mojem letošnjem obleganju nordijskih držav so bili mačji drekci spet vrženi v moj svet, ko se je Bugi na prvem možnem letališču na poti na Norveško zakadil v njihovo nabavo. Lakrica ima očitno močno polarizacijsko moč, kot da je nekakšen janša med sladicami! Kajti medtem ko smo se vsi ostali člani odprave zgražali, je Bugiju ob črnih bonbonih kar malo prihajalo. Love it or hate it!

Pri svoji drugi, precej krajši poti v dežele vikingov sem bila postavljena pred izziv. Moja deca so mamino drugo odsotnost prenesli hladno kot špricer (Mali ni prišel niti do telefona, Tastarejša pa mi je vsaj poslala na FB že citirani, brutalno iskreni SMS: »Draga mami,ubistvu te ne pogresam, ampak vseeno hocem,da prides«), in ker živimo v kapitalizmu, je bilo glavno vprašanje, kaj jima bom prinesla. Göteborg je sicer veliko, a neturistično mesto, in potem ko sem prečesala center, sem ugotovila, da s simpatičnimi, uporabnimi darilci ne bo nič. Namesto tega sem skovala peklensko hudomušen načrt, ki je vključeval na nordijskem trgu vseprisotno lakrico.

Načrt je do popolnosti uspel. Po povratku domov sem iz kovčka izvlekla vrečko s pisanimi mačjimi drekci, češ da sem jima prinesla te bonbone. Mali je bridko zajokal že samo ob pogledu na skromnost darila, še bridkejše solze pa so ga oblile, ko je prvo slaščico vtaknil v usta in jo hip zatem brez zadržkov izpljunil. Preden bi situacija postala preveč tragična, sem iz prtljage potegnila še pravo stvar, ogromen paket mentosov (kar se je v klasični ponudbi na letališču zdela še najmanj ubijalska izbira), ki je mladino hitro potolažil, in se pripravila na to, da bo vrečka lakrice pač končala v smeteh – takrat pa je v sobo uletel Najdražji in si mimogrede v usta stlačil prvi pisani bonbon, ne da bi sploh vedel, za kaj gre. Vsi smo ga napeto opazovali v pričakovanju izbruha gnusobe, on pa samo: »Mmmmmm.« Čez pol ure je tarnal samo, da ga boli trebuh, ker jih je pojedel preveč …



sreda, 5. april 2023

Kako bom še kdaj lahko smučala v Sloveniji?

Ta otožno veseli stavek, poln grenko-sladkega priokusa, mi je odzvanjal v glavi med skoraj vsakim spustom v okviru naše nedavne turnosmučarske odpravice. Kajti ko doživiš TAKŠNO smuko, se ti zazdi, da je vse, česar smo deležni pri nas, le rahla asociacija na PRAVI užitek …

Da se nam je sploh uspelo spraviti na sever Norveške, je mejilo na čudež. Štirje odrasli, družinski ljudje, povezani na tednu smučanja – brez podmladka! Za rahlo dramo so vsaj pri meni poskrbeli pancarji, ki so mi razpadli slab mesec pred odhodom. Motoviljenje med prepočasnim servisom in nabavo novih se je izteklo v dilemo tik pred zdajci: ali naj kot ključno obuvalo tedna vzamem preverjeno robo, ki me ožuli na znanih mestih in je v stalni nevarnosti popolnega razsutja, ali noviteto, ki me je na eni in edini preizkusni turici na več mestih ogulila do krvi? (Da ne boste v negotovosti, odločila sem se za novo in ni mi bilo žal.) Ampak razen tega je vse minilo brez zapletov, še več, s polarno mrzlega letališča v Tromsøju smo se izkrcali z vso prtljago, kar je menda daleč od samoumevnega. In potem nam je šlo gladko v precejšnjem mrazu, idealnih snežnih razmerah, kar čudovitem vremenu in prijetni slogi glede tega, kaj bomo počeli – turno smučali, kaj pa! (Saj ne, da se da v tem letnem času tam zgoraj na severu početi kaj dosti drugega …) Vsi skupaj smo si privoščili tri ture na otoku Senja zahodno od Tromsøja in tri ture v Lyngenskih Alpah vzhodno od tega polarnega mesta, ta najbolj naspidirana pobca pa še kako turico ali dve več v jutranji ali popoldanski izmeni. Špure za navzgor so bile že potegnjene, vsak dan sveži pršič se nam je prašil pod nogami, razgledi pa so se odpirali med morjem, fjordi, zaslepljujoče nizkim severnim soncem, osamljenimi snežnimi plohami in belimi norveškimi vrhovi, ki jim ni in ni konca. Skupaj se je nabralo za okoli 6000 presmučanih višinskih metrov - ne zveni veliko, ampak če upoštevate, da sem pred odhodom trpela za pomanjkanjem časa, zdravja in uporabnih pancarjev, si lahko mislite, da je bila moja kondicijska pripravljenost bolj švoh in sem bila tudi nad tem več kot navdušena.

Za še nekaj drame je ob povratku poskrbela stavka na nemških letališčih, zaradi katere smo se domov prismejali dan kasneje od načrtovanega. Najbolj pa so nas prizemljile novice o plazovih, zaradi katerih je umrlo kar nekaj smučarjev prav na območjih, kjer smo risali vijuge, le par dni po našem odhodu. Nekaj resnejšega sneženja, nekaj vetra in malo višje temperature – res, tanka je meja med sproščujočo idilo in totalno štalo.

Med vzponom na Fastdalstinden v Lyngenskih Alpah. Pasje mrzlo!

Za tiste, ki ste željni podrobnosti, pa na kratko o presmučanih vrhovih.

Lille Hestvatnet

V prvem in edinem dnevu slabega vremena smo doživeli klavrn polom, ko se je nad jezerom Hestvatnet našemu Lukatu v popolni belini na lepem pod nogami udrla trimetrska luknja in se je ujel na polovici riti. Jadrno smo jo ucvrli v dolino, ampak kar je bilo nad gozdno mejo tako neudobno upiranje silam narave, da sem se že začela spraševati, zakaj sem sploh prišla sem, se je, čim smo se spustili med drevesca, postalo epsko vriskanje vse do morja. Nisem ljubiteljica ponovnih vzponov v istem dnevu, a prav nič nisem imela proti, ko smo pršičasti gozdni del ponovili.

Večina tur se začne na spluženem parkirišču ob zasneženi cesti.

Neprijetno!

Tole gremo pa še enkrat!

Oslarije na polotoku Tungeneset. Ko smo postali prepogumni, nas je hitro presenetil malo višji val.

Jutranji prizor iz vasice Mefjordvaer.

Vsakdan na Senji.

Mefjordvaer.


Husfjellet (632 m)

Tiho, debelo jutranje sneženje se je popoldne odprlo v dramatično jasne razglede med dvema fjordoma na severu Senje. Na priljubljenem, lahko dostopnem vrhu niti slučajno nismo bili sami – kot večinoma tudi drugje ne. Nizka nadmorska višina vrha pa je varljiva – ko prismučaš vse do plaže, ti je za to kaj malo mar.

Razjasnitev.

Pogled nazaj.

Razgled z vrha Husfjelleta.

Direktno ...

... in vriskajoče ...

(od spodaj ne izgleda bogve kaj)

... do morja!

Pa še malo s smučmi po cesti.


Keipen (938 m)

Še ena klasika Senje, ki kljub – za naše pojme – skromni višini po videzu spominja na avstrijske tritisočake. Previdnejši del ekipe je izpustil par strmih okljukov in obrnil na rami pod vrhom, vršno pobočje pa je po mnenju nekaterih ponudilo celo najboljšo smuko dopusta. To menda potrjujejo verzi, ki so vreli iz našega najbolj poetično navdahnjenega člana ob slalomiranju in v isti kitici združujejo mamico ter razne bolj spotikljive organe. Gotovo še dolgo ne bodo šli v pozabo.

Je bilo pa kar mrzlo, no. Himalajskih puhovk nismo potrebovali,
a če smo se nehali gibati, je postalo presneto hladno.

Kaj delajo Norvežani tako daleč na severu, smo se veliko spraševali.
Odgovor je bil na dlani vsako jutro: plužijo.

Pogled na izhodišče.


Naš cilj.

Je kar pokonci ...

... ampak smuka je bila nepozabna!

Pa še ukraden pogled na Seglo, enega najbolj znanih vrhov na Senji.

Fastdalstinden (1275 m)

Lyngenske Alpe. Enostavni, a kar oddaljeni vrh z nekaj štamfanja gor in dol po vijugavih ravnicah tipa Komna nam je postregel s konkretnejšo vremensko belino. Pasje mrzlo je bilo, smuka pa seveda kot se šika.

Zdrajsani začetek nam je bil precej domač.

Višje pa so se odprle širjave! Naš vrh je beli cmok na desni.

Žal je čez ta prostranstva tudi ob povratku treba malo štamfati.

Toplo pa ni bilo prav nič.

Pogled čez zaliv na Kafjordske Alpe. Tam so kasneje uničevali plazovi.

Pri možicu na vrhu vetra začuda ni bilo.

Smučali smo v sneženju, kar pa ni ustavilo pobcev, da ne bi šibala še na eno turico.

Gilavarri (1163 m)

Moj najljubši vrh, ki dejansko ni v Lyngenskih, pač pa v Kåfjordskih Alpah na drugi strani zaliva. Nanj sem hotela predvsem zato, ker smo se morali do tja zapeljati s trajektom, na katerega smo odkorakali v pancarjih, in smo si nato takoj v pristanišču že nadeli smuči za vzpon, kar se mi je zdelo strašno seksi. Ampak tudi sam vrh je seksi, ravno prav strm, da je bila smuka božanska, hkrati pa razgleden na osupljive strani.

Insta točka v Lyngenseidetu.

Prva strmina je kar zaraščena.

Potem pa se odpirajo nova pobočja, novi robovi, novi pogledi ...

Osupljivo!

Še bolj osupljivo!

Direktno do pristanišča.

Hecna reč, trajekt sploh nima sedežev na palubi.
Kdo bi to razumel!?
 
Storgalten (1219 m)

Priljubljeni vrh na severni strani lyngenskega polotoka je bil naš cilj v nedeljo in verjetno je tudi zato naneslo, da smo bili na vrhu hkrati s približno stotimi drugimi smučarji, pretežno skandinavskega izvora. Dejansko sem tu prvič sploh doživela, da sta bili za vzpon potegnjeni dve vzporedni špuri. A bohpomagej, tako strmi sta bili, da sem z vsakim okljukom, ki jih na 1200 metrih vzpona ni bilo veliko, preklela naspidiranega mladca, ki se je odločil za tak naklon – in bila kakih 50 višinskih metrov višje. Vsaj obračati ni bilo treba velikokrat.

Dvojna špura vse do vrha!

Z vsakim ovinkom 50 m višje.

Naokrog pa morje in otoki.

Ni nas malo, ne.

Ledenik v notranjosti Lyngenskih Alp.

Sploh nas ni malo! Je pa res, da smo se na vrhu naenkrat natepli vsi obiskovalci tistega dne.

Še zadnji omamni spust.

Pogled nazaj.

Naslednjič bo pa treba kaj smučati tudi
v okolici Tromsoja.

Pa še ena za mojega pokojnega deda Jureta. Kdor ga je poznal, bo vedel, zakaj!


Srečanje na globini

Pred dvema letoma je bila za mojo Tastarejšo Mačkovica nekakšen jamarski krst. Pridružili sva se jamarski šoli našega kluba in punca je bila...