sobota, 27. oktober 2018

Slavje brez konca

O konjskih frizurah, torti iz mandarin in evropskih direktivah


Četrti rojstni dan ni majhna stvar. Vem, ker smo za prvorojenkin jubilej kar tri dni rajali, pili in jedli. Kot v pravljici! Kar v pravljicah ni omenjeno, je, koliko fizičnega in psihičnega angažmaja mora v to vložiti kraljevski par (ki v tem primeru predstavlja tudi celotno ekipo služabnikov), in kakšen čustveni napor to predstavlja za slavljenko. Imeli smo kar tri zabave: za najožjo družino, za vrtec in za prijatelje. Zaenkrat nam sicer še ni uspelo upihniti svečk in razrezati torte brez bolj ali manj glasnega joka, za katerega naša orhidejica vedno najde bolj ali manj utemeljen razlog: svečke, ki spečejo, pesmico, ki je ne bi smeli peti, ali napačni konec torte, na katerem se začne rezati. Ampak glede na to, da je Tastarejša vedno zrelejša, verjamem, da bo sčasoma zmogla tudi ta stresni trenutek junaško prenesti. 

Vsem evropskim direktivam ustrezajoča torta iz mandarin

Končni izplen slavja: zabojnike za odpadke smo zadušili z embalažo vseh čudovitih novih igrač, v dnevni sobi pa sem vpeljala novo škatlo za vse barbike, kena in njihovo dodatno opremo. Med drugim smo bogatejši za dva prekrasna plastična konja, ki imata za povrh dolgo, skodrano grivo s pentljicami in špangicami. Zaradi te čudovite frizure sicer barbika ali štefka ali kaj je že konja niti ne more dobro jahati, ampak ni pomembno, res sta prekrasna. Celo Mali, ki ga razen takšnih in drugačnih vozil, kock ter knjig ne gane dosti, je nad njima navdušen!

Tastarejša je presodila, da je bila najboljša njena zabava z vrtcem. Že lani smo na njen rojstni dan njeno skupino povabili domov in akcija je bila tako uspešna, da smo jo ponovili. Točni kot urica so škratki pozvonili na vratih, se prav kultivirano preobuli v copate, ki jih je odrasla ekipa prinesla s sabo, radovedno vstopili v dnevno sobo in v naslednji minuti razturili vse igrače. Kot v kakem tradicionalnem učbeniku primernega obnašanja za heteroseksualce so se punce pokupčkale okoli barbik in dojenčkov, fantje pa so navalili na garažo in avtomobile. A čez četrt ure so bili heteroseksualni predsodki pozabljeni, moj bivši bodoči zet (Tastarejši ga je medtem že »speljala« prijateljica) je veselo spuščal dojenčke po mini tobogančku, punce pa so preganjale avtke. Še čez petnajst minut pa je padla komanda, in kot bi mignil, je mladina vse tako lično pospravila, da bi jih z veseljem najela vsak večer, preden se odpravimo v spalne prostore. 

Torta za prijatelje, lastni produkt. Kljub vprašljivim gabaritom smo jo zmazali vso, in čeprav je bila pripravljena brez upoštevanja evropskih standardov, me ni dosegla nobena zdravstvena pritožba.

Klimaks zabave je bila seveda torta. Ker se naš vrtec strogo drži od boga in oblasti danih zapovedi, smo morali upoštevati standarde HACCP, Evropsko direktivo o proizvajanju čim večje količine odpadne embalaže, GDPR in Pravilnik o popolnem kršenju zdravega okusa. Torte nismo smeli speči sami, zato sem svečke zapičila v instalacijo iz veganskih, stoodstotno brezglutenskih mandarin, na steni dnevne sobe pa je visel seznam alergenov, natisnjen z eko črnilom ob polni luni. In medtem ko se je podmladek mastil z individualno zapakiranimi, industrijsko pripravljenimi roladami, v svoji hiši nisem smela fotografirati svoje hčerke in njenih prijateljev. Ne, to je lahko storila samo vzgojiteljica z vrtčevskim fotoaparatom, v katerem je spominska kartica trikrat prekuhana v deteljičini rosi. Po vrnitvi v vrtec je morala fotoaparat zakleniti v sef s ključavnico, ki se zaklepa z vsaj desetmestno kodo, po izteku šolskega leta pa bo uničen v obratu, ki izpolnjuje standarda EKB-8190 in ŽBLJ 92. Res, kam pa pridemo, če bi kar vsi lahko fotografirali svoje otroke vsevprek … Nekoliko presenečena sem bila, da sem otrokom lahko ponudila doma skuhani čaj – kdo ve, kaj vse se skriva v naši vodi, loncih in papirnatih kozarčkih?

Nič čudnega, da nekateri dvomijo o dolgoživosti naše civilizacije.

četrtek, 25. oktober 2018

Štiri leta

O fazi Pepelke, splošnem napredku in narkolepsiji


Leto je švignilo naokoli dosti hitreje, kot potrebujemo v ponedeljek zjutraj, da se spravimo v vrtec, in moja Tastarejša se je iz malčice razvila v pravo mlado damo. Napredek je nezanemarljiv. Napadi histerične trme in neobvladljivega ljubosumja so postali takšna rariteta, da bi jih lahko postavili v muzejsko vitrino, hčerka pa se večino časa obnaša precej razumno in si da občasno celo kaj dopovedati!

Nedavni Tastarejšin produkt. Ta ima že lepo frizuro!

V zadnjem letu smo iz močnega, precej dolgega gasilskega obdobja prešli v fazo princesk, predvsem Pepelke. Glavni sprožilec je bil ogled muzikala Pepelka v izvedbi Kulturnega društva Radomlje. Na šov sta Tastarejšo zvlekla Babi in Deda in punca se je domov vrnila očarana. Malo lažem, vrnila se je v drugem stanju, kajti tovrstni večerni dogodki so ob zanjo vendarle še malo preveč odraslih urah in jo je v avtu v trenutku pobralo, naslednji dan pa smo odpotovali na Sicilijo in se je Pepelka potuhnila pod vsemi vtisi. A počasi, počasi je pronicala na plano in se razbohotila v polnokrvno princeskasto fazo, ki je vključevala frfotave oblekice, umetne kitke, pisane torbičke, cenene kronice in podobno navlako. Izsekom omenjene predstave, ki se najdejo na Youtubeu, pa je verjetno prav naša rodbina nabila večino ogledov! 



Presenetljivo mirno se je faza Pepelke sama od sebe razredčila. Dandanašnji Tastarejša le še občasno navleče nase kičasto Frozen oblekico, pri kateri sem potegnila črto, češ da v njej ne sme stopiti iz hiše. Sicer pa je punca dejansko postala dovzetna za stil in me celo upošteva, ko ji razlagam, da pisane hlače in malo drugače pisana majica pač ne grejo skupaj. Ob pogledu na njene vrstnice se zdaj samo tiho hahljam, ko prihajajo v vrtec našopirjene kot pustne šeme, in si hčerkovšečno domišljam, da naša pa res ni bila nikoli tako blesavo načičkana … Ker sem njena mama, menda ja čisto objektivno vem!

Pisalne vaje v fazi princesk

Za hip se je sicer zazdelo, da se bomo vrnili v dobre stare čase, ko je Tastarejša oznanila, da bo šla naslednje jutro v vrtec v črnem telovadnem dresu in tančičasti oblekici, pridobitvi aktualnega rojstnega dne. Najdražji je pisano pogledal, ker mu kombinacija niti malo ni pogodu, jaz pa sem se poskusila izmazati s tem, da v dresu ne more hoditi lulat. Tastarejša se je že nakremžila, kot da bo izbruhnila v vrisk in pisk, potem pa je na lepem salomonsko odločila: »Se bom pa preoblekla v to, ko bojo otroci iz vrtca prišli k nam na obisk!« A vidite, kako osvežujoče je imeti pri hiši štiriletnico?

Zadnja pridobitev, črni dres s krilcem

Tudi v ostalih vidikih lepotičenja je Tastarejša napredovala iz kričave nerazumne živalce v bolj prizemljenega človečka. Nohte ji mirno postrižem v popolnoma budnem stanju, in če zjutraj ne pozabim, jo lahko celo počešem. Žal pride v kompletu s tem ustvarjanje takih in drugačnih frizur, in če me vsaj malo poznate, si lahko mislite, da sem skrajno nespretna frizerka. A s ponosom sporočam, da mi gre na bolje. Počasi bom svoji mladi damici lahko spletla sprejemljive kitke, ne da bi mi ob tem narastel utrip, kot kadar moram na Nemški cesti (ki je medtem enkrat postala Obvozna) prehiteti kak traktor. Umivanje las je pa zaenkrat pravljica s skrajno srečnim koncem. Še pozimi so operacije tega tipa odmevale po celotnem bazenu, tako da nekaj časa potem las sploh nismo močili. Nekega dne pa se je punca meni nič, tebi nič v kadi ulegla nazaj, brez vsakršnega pompa potopila celotno lasišče in šampon je bil samo še vesela pika na i.

Brez velikega hrupa smo v zadnjem letu dosegli tudi fazo, ko nam ni treba več vsakih par dni menjati rjuh zaradi različnih nočno-jutranjih nesreč, in ko gremo na dopust, s sabo ne vlačimo več kahle! Tastarejša sicer še vedno strašno rada sedi na njej tudi po pol ure in sestavlja kocke ali kaj podobnega, ampak s prav takim veseljem opravi, kar ima opraviti, na običajnem stranišču. No ja, veselje ne bo trajalo dolgo, kajti slejkoprej bo v odjemalca kahle dozorel Mali.

Potem ko se je Tastarejša dolgo upirala prevoznim sredstvom, ki od nje zahtevajo kar koli več od tega, da se pretvarja, da je dojenčica, je spomladi prav hitro usvojila tekalno kolo. Pravo kolo je že v visoki pripravljenosti ... Hkrati s fizičnim napredkom pa je hčerka odkrila tudi fizično brezdelje. Večkrat jo lahko zalotimo, kako samo leži – in ne dela nič. Pri Malem in mladini njegovega kova je kaj takega seveda nepredstavljivo, razen na stopnji skrajne utrujenosti.

Fizični razvoj pomeni tudi konkretno rast, in naša punca naenkrat sama doseže večino stikal za luč, spleza na kuhinjski pult ali se dokoplje do daljinca. Televizijo, ki jo imamo sicer predvsem za okras, ji že uspe prižgati, več od tega pa še ne zna. Ampak z Malim sta čisto zadovoljna, veselo se hahljata na kavču in buljita v najbolj bedaste možne oglase, ki se pač vrtijo na nastavljenem kanalu. Slej ko prej pa tako ali tako prileti družinska partibrejkerka v moji podobi in veselja je konec.

Pa da ne bom govoričila samo o telesnih spretnostih. Moja štiriletnica je še vedno razdvojena med ljubeznijo do matematike in racionalne urejenosti, ki se odraža v navdušenju nad kockami in ustvarjanju takih in drugačnih vzorcev, ter materinskim treningom. Za barbike, ki so menda dojenčki in ubožice še ne znajo držati glavice (so pač malo bolj ženstvenih oblin, pa kaj?!), si nenehno izmišlja pesmice, pravljice, uganke ali samo imena. Nemogoče si jih je zapomniti ali ločiti med seboj, vse so Ine ali Tine ali Pice ali Sonadije ali nekaj takega, sem in tja se pa pojavi tudi kakšna Pička. Z Najdražjim se samo veselo muzava. Glavno veselje zadnjega četrtletja pa je risanje. Niti v naši veliki hiši ni dovolj sten, da bi nanje obesili vse krasne punce, ki jih dan za dnem z barvicami, flomastri in škarjami ustvarja Tastarejša. Spočetka so bile vse zelo zobate, a golobučne. Zdaj so sicer še daleč od umetne disneyjevske lepote, so pa dobile vsaj lase, tako da je njihovo življenje vsaj malo prijetnejše. 

Tastarejša v akciji z gologlavo lepotico

Ob vsem napredku nam izzivov za prihodnost vendarle ne zmanjka. Moja bolečina št. 1 je spanje, saj kar ne morem dočakati dneva, ko mi ne bo več treba vsak večer porabiti dveh ali več ur za uspavanje mladičev. Raje ne računam, koliko časa sem že preždela leže v hčerkini postelji, čakajoč, da gospodična zaspi. Med deveto in deseto zvečer to seveda pomeni težko borbo z lastnimi vekami – pogosto zmagam, včasih tudi ne, v vsakem primeru pa sem po koncu bitke neuporabna za kar koli omembe vrednega. Dovolj je tega, sva z Najdražjim odločila pred kratkim. Da rez ni prehud, večernemu branju knjig zdaj sledi poslušanje pravljic ali glasbe, pri čemer Tastarejša leži v postelji, odrasli spremljevalec pa tiho kot miška ždi na stolčku poleg nje. Lahko bi rekli, da je nadgradnja uspešna, saj se hčerkino dihanje precej hitro poglobi in umiri. Samo pri Najdražjem, ki bi mu zlahka postavili amatersko diagnozo narkolepsije, zadeva še vedno ne deluje. Na tistem neudobnem stolčku, z glavo, naslonjeno na ozko posteljno ograjico, mu še vedno uspe trdno zaspati.

nedelja, 14. oktober 2018

Tradicionalni vikend nad Kranjsko Goro

O zlatih macesnih, novi ontogenetski fazi in vrednosti popoldanskega spanca. Pa o Vošci in Mavrincu.


Ko v hribe pride jesen, se macesni odenejo v zlato oblačilo in svet za kratek čas spremenijo v praznik. Ali tako nekako gre hribovska pravljica, ki jo, odkar imam otroke, lahko s kotičkom očesa občudujem kako minutko, preden se moram posvetiti željam svojih mladih strank. Vseeno pa me oktobra še vedno zaščemi, da se odpravimo v z zlatimi iglavci naseljene kraje. Lani se nam je strašno dopadlo bivanje v Koči na Gozdu pod Vršičem, ki ima vse dobre značilnosti planinskih koč (lepo okolje, dinamično dogajanje v jedilnici), slabe pa preseže z zakurjenimi sobami in toplimi tuši. Aja, pa do nje ni treba peš, kar je za odpravo našega tipa tudi plus. Zato smo sklenili, da dogodek ponovimo, in ker je to že njegova druga izvedba, je tako rekoč tradicionalen!

V soboto smo šli zlatost macesnov preverjat na karavanško Vošco (1737 m). Na njej sem bila največkrat v snegu, in ker ni bogve kako atraktivna turnosmučarska destinacija – same bolj pogojno smučljive hoste in lep vršni travnik, ki pa je prepoložen, da bi se na njem dalo pametno vijugati –, je posledično nimam najbolj v čislih. Toda izkazalo se je, da je otrokom pisana na kožo. Nekoliko dolgovezno je le cijazenje po dolgi gozdni cesti do Jureževe planine. Tam se začne kolovoz proti vrhu. Sicer je vražje strm, a še preden se mladina začne zares pritoževati, se izteče na prej omenjeni pravljični travnik.

Po vrhom Vošce, na sliki sta tudi oba "kužka".

Žal ni šlo čisto gladko. Poti smo se lotili z razširjeno žlahto, in ko je ženski del podmladka na strmini začel pešati, sem iz nahrbtnika izvlekla pomožni vrvici, da smo ju malo zamotili z »žičnico«. Hitro se je spremenila v »kužka«, ki sta ju punci vlekli za sabo, ampak posledično se je razvnel hud spor, katera bo imela katero barvo. Predmet poželenja je bila modra, in ker sta obe vrvici naši, si je Tastarejša vzela pravico odločanja. Sestrična jo je prosila in moledovala in jokala, mi smo pridigali, Tastarejša pa je neomajno vlekla svojo vrvico in se požvižgala na vse pritiske. Vdala se je šele po res hudem teženju in pristala, da bo objokani sestrični odstopila modrega kužka – ampak šele med sestopom! K sreči so bili na vrhu, kjer smo kako uro noreli na širokih travnikih, vsi kinološki spopadi pozabljeni. 

Martuljkova skupina za ozadje

Najdražji v akciji s svojim "tehno vlakom"

Še pogled nazaj na vrh Vošce

Martuljški & viharniki

Po mirnem prenočevanju pod Vršičem smo se v nedeljskem jutru namenili na Mavrinc (1562 m). Med malo bolj kompetentnimi pohodniki velja za lahkoten izletič, da se greš sprehodit, kadar se ti res nikamor ne da, kako urico ždiš na vrhu in se napajaš z razgledi. Tudi pred dvema letoma, ko smo bili na njem v troje, se mi ni zdel nič posebnega. Nanj smo sicer pritelovadili skozi Kumlehovo dolino, kar je bilo zaradi podrtih dreves (z otrokom v nahrbtniku) precej naporno, ampak hčerka je takrat še dremuckala v nahrbtniku in vse skupaj je minilo brez presežkov – z izjemo panoram, seveda. 

Ni treba, da je soba velika, da se po njej divja.

Panorama z Mavrinca spomladi 2016. Tokrat je bila le v silhueti.

Šele zdaj, ko je Tastarejša v celoti sama mobilna, sem spoznala, da Mavrinc za otroke ni prvovrstna izbira. Res je, da je nanj le dobrih 300 višinskih metrov vzpona, ampak pot vodi ves čas po gozdu, na nekaj mestih je kar izpostavljena ali sprana in na njej je precej ovir v obliki korenin in skal, ki jih odrasli niti ne zaznamo, krajše nožice pa se morajo precej namučiti. Dodaten minus pa je vrh. Za bolj ali manj zrele je že 3D-panorama od Špika do Prisojnika dovolj za vikend dozo nirvane, mladež pa na to ne trza (pa še tako mrčasto je bilo, da smo videli samo silhuete gora). Izkazalo se je, da je teren na vrhu preizpostavljen za prosto letanje naokrog. Malega sem preventivno navezala, kar mu ni bilo niti najmanj pogodu, in potem smo se kar hitro pobrali nazaj v dolino.

Pa da ne bom samo robantila čez naravne danosti Mavrinca. V resnici je bila tura blazen uspeh, saj so mi uho ves dan božale sladke besede, za katere sem že skoraj nehala upati, da jih bom kdaj slišala: »Sej bom šla sama, brez skrbi!« Po vseh borbah, ki smo se jih v zadnjem letu šli s hčerko, po vseh cviljenjih, »Ati, nesi me!«, pretvarjanjih, da je dojenčica, in skakanjih v naročje, je Tastarejša tokrat vso pot vztrajala sama. Sama je telovadila čez vse korenine, sama je lezla na vse skale, ki so paradirale mimo nas, ob tem pa je odklanjala vsakršno pomoč in se ni niti malo pritoževala. Dol je prišla žareča kot pav! Tako se je tokrat prvič zdelo, da pri njenih štirih letih prehajamo v novo ontogenetsko fazo: fazo samostojnega hodca. Upam le, da s temle zapisom ne bom scumprala regresije v večno vojno … 

Tastarejša v akciji. Sama.

Kar nekaj je za otroke sitnih mest.

Naš macesnov vikend se je končal z nepričakovanim afterpartyjem. Naložili smo se v avto, pričakujoč, da bosta oba otroka takojci zaspala. Ura je bila prava in utrujeni smo bili dovolj. Ampak ne. Tastarejša ni nehala čebljati, si izmišljevati tistih svojih pesmic in pravljic in nas kratkočasiti z nenehno aktivnostjo. Tudi Mali, ki ga je v nahrbtniku dvakrat zmanjkalo samo za kratek dremež in bi moral odspati še kako daljšo rundo, je bil vztrajno buden in prav dobre volje. Le nekajkrat je zazehal, in samo enkrat je začel tuliti – ko mu je kruta mama iz rok izpulila rdečo barvico, ki jo je ravno začel malicati (potem je bil še do večera po ustih strašljivo rdeč). Tako sta naju zabavala vso pot do doma, midva z Najdražjim pa sva se otopelo odzivala na njune domislice in ugotavljala, koliko je vredna tista urica njunega popoldanskega spanja, pa čeprav takrat samo v tišini ždiva v avtu … Na srečo otroka še ne poznata na uro, tako da smo se doma lahko spravili kar po skrajšanem postopku spat.

Refleksija po turi (kot se menda temu strokovno reče): Koča na Gozdu v hčerkini interpretaciji.
Tudi večina napisa je njeno delo.

nedelja, 7. oktober 2018

Podarjeni konj

O kavbojih in princeskah, otrokom neprijaznih institucijah in kondomu v dnevni sobi


Ljubi sorodniki so nas povabili na praznovanje jubileja svojega sina. Na posestvu s konji, ki na spletni strani obljublja programe za otroke, se nas je zbralo nekaj družin, vse tako vzorno štiričlanske, da bi bil celo Primc zadovoljen, in vse v željnem pričakovanju ponijev, konjev in drugih kmetijsko-kavbojskih atrakcij!

Tastarejša v sedlu

Začetek ni bil slab. Mlada mamica nas je s polno košaro priboljškov za živali peljala nakrmit družino krapov v ribniku, tri prijazne ovce in radovedno kozo ter debelajsasto vietnamsko pujso, ob kateri je naša familija lahko blestela z zgodbo, kako je pred par leti pujs oklal roko Najdražjemu. (Posebej zabavno je, kako se je sekiral, da se mu bodo na urgenci vsi smejali … pa se mu seveda niso. Še par dni resne bolniške je imel.) Potem smo že malček nervozno pogledovali v konjski hlev, a preden smo se lahko sprehodili skozenj, smo bili deležni zastrašujočih navodil, kako občutljive živali z izbornim sluhom da so konji in kako da ne smemo kričati, noreti ali početi podobnih, otrokom inherentnih zadevščin. Kako strahospoštovanja je bilo potem dejansko polno spoznavanje plemenitih živali, mi je žal ušlo, ker sem morala Malega nesti na krajši spalni sprehod. Sva se pa dovolj hitro vrnila v akcijo, da sva ujela konec precej strokovnega predavanja o konjih, ki je med drugim vključevalo kup napotkov za sedenje v sedlu in za otroke »silno zanimivih« podatkov, denimo o tem, kje imajo konji koleno. Jasno, o tem se štiriletniki verjetno ves čas sprašujejo … In potem, ko je bilo pričakovanje na višku, je dečko v seksi (ali smešnih, stvar okusa) jahalnih hlačah rekel: »Zdaj gremo pa streljat z lokom!«

Na konje se res ne spoznam. Med svojim klatenjem po svetu sem nekajkrat jahala, ampak to so bili tiste vrste dogodki, na katerih so me zbasali v sedlo, mi povedali par ukazov in švist, smo že šli čez drn in strn. Kajpak sem po par poskusih ugotovila, da sedim razmeroma visoko nad trdimi tlemi, tako da bi znal padec precej boleti, in da je te inteligentne živali nekoliko bolj zapleteno voditi kot poganjati skiro, tako da so me kavbojske ambicije hitro minile. Na podlagi svojih profesionalnih in starševskih izkušenj pa si upam trditi, da nekaj malega vem o pedagogiki in otrocih, tako da me je v tistem trenutku začelo skrbeti, ali ekipa, h kateri smo prišli na organizirani rojstnodnevni program, ve, kaj počne. Po vsem vznemirjenju, ki so ga ustvarili glede konjev – smo šli streljat z lokom! Kar je, mimogrede, precej neprimeren šport za tri- do sedemletnike, med katere je sodila večina prisotne mladeži. Tastarejša je kategorično rekla, da ne bo poskusila, Mali je bil itak večino časa na tistem posestvu precej izgubljen, tako da sem vsaj jaz rešila čast naše družine in šla ustrelit. Ampak v skladu s svojimi talenti sem čast prejkone izgubila, saj sem bila edina, ki mi puščice ni uspelo tarči niti približati. Prvič. Drugič sem bila že bolj podobna Kevinu Costnerju (tisti iz moje generacije boste že razumeli) in sem jo vsaj zadela. Ponosno sem se ozrla, če je moja familija uživala v veličastnem strelu, pa so bili vsi zaposleni s pomembnejšimi posli, kot je nabiranje želodov. Peh.

Potem smo se le spravili k hlevom, a organizatorji so delovali v ležernem manjana načinu in se prav nič niso zmenili za to, da ima njihova publika omejen doseg potrpežljivosti. Ali pa so nas želeli malo trenirati? Čakati smo torej morali, medtem ko so se pomenkovali, kako bi izvedli crkljanje s konji in koliko gostov bi šlo naenkrat h koliko živalim, mi smo pa vedno bolj pisano zavijali z očmi. Še enkrat so nas opozorili, kako posvečeno se moramo obnašati – sem že omenila, da je bila večina otrok predšolske sorte? – preden smo bili pripuščeni k enemu od prijaznih konjičev. V boks smo vstopali ponižneje kot v cerkev, Pegazu je pa tako ali tako bolj ali manj dol viselo za nas.

In smo še malo čakali in se pomenkovali in čakali. Malo je že začelo pršeti.

»Kdaj gremo domov?« me je vprašala Tastarejša. Zanimivo, marsikam smo jo že vlačili, pa od nje v vseh letih še nisem slišala tega signala, da otrokom res ni fajn.

Slednjič so le dostavili dva konjiča v manežo. Ampak spet smo še malo čakali, kajti v vrsti nas je bilo precej. Večina odraslih se je ježi požrtvovalno odpovedala, slavljenec, ki mu je bilo vse skupaj namenjeno, pa na konja itak sploh ni hotel. Nasprotno je bil Mali precej zagret in konjski guru, ki je vodil eno od živali, mi je razlagal, da ga naj dam samega v sedlo, da otroci že pazijo nase, pa me ni čisto prepričal in sem sineta raje pustila za ogrado. Končno sva torej s Tastarejšo smeli opraviti dva lahkotna kroga na konjskem hrbtu. Hčerka se je držala ponosno kot kaka princeska – točno po navodilih! – Najdražji in Mali pa sta nama navdušeno mahala izza ograde.

Po kakih treh minutah je bilo ježe konec. Podarjenemu konju se sicer ne gleda na zobe, tako da sem ljubim sorodnikom, ki so vse skupaj organizirali in plačali v najboljši veri, zanje hvaležna, a vendarle. Če upoštevamo, da smo čakali tri ure, se glede časovnega razmerja med jahanjem in čakanjem precej bolj splača v Južno Ameriko ali Kirgizijo!

Naveličani vsega skupaj bi se najraje takoj spakirali iz štajerskih host, toda slavljencu je pripadala še torta. Da je izgledala približno tako, kot da bi jo naredila jaz, bi bilo nefer zapisati (čeprav je res), ker to pač ni kompliment, in tudi okusna je bila čisto, vseeno pa smo jo pojedli v zategnjenem razpoloženju. O največjem slonu v sobi – kako je pa tole zblojen program! – se pač ni spodobilo pogovarjati v prisotnosti organizatorjev. Otroke je kar odneslo iz temne jedilnice in na dvorišču med hišami so si končno dali malo duška, kot si ga pač dajo mladiči. Dirkali so po cesti (dovolj neprometni, da domači kuža na njej mirno spi), skakali po hlodih okrog ognjišča in se šli skrivalnice na travniku pod kmetijo. Ravno so se razigrali, ko nas je gospodarica prihitela karat, naj prosim ne lulajo okrog grmov (kar so, priznam, res počeli, in to celo z mojim žegnom) in naj ne norijo po travi. Tam da je namreč doma njihova belouška, ki jo bo to čisto razburilo …

Z Najdražjim sva se samo spogledala: »Gremo!« In smo se pobrali domov. Ko smo zaprli avtomobilska vrata in se odpeljali s posestva, kjer si nas očitno niso niti malo želeli, se mi je nehote izvil dolg vzdih olajšanja. Razumem, da nekateri ne marajo otrok. Ves čas kričijo, niso najbolj čisti in imajo vprašljive manire. Ampak za božjo voljo, potem jih pa ne vabite k sebi z njim namenjenimi komercialnimi programi! Čeprav moram priznati, da čisto slabo le ni bilo – enkrat za spremembo sva bila z Najdražjim složna in se nisva prav nič prepirala. Nasprotno, popolnoma sva se strinjala, da je bilo tole za nas enkratno doživetje – tja se zagotovo ne vrnemo več!

Ne noret, otroci, splašili boste belouško!

A otrokom se je vendarle dogajalo bolj, kot se je zdelo na prvi pogled. Doma je Tastarejša še ves večer postavljala različne instalacije s konji. V nekem trenutku mi je ob skulpturi iz duplokock ponosno oznanila: »Tam je pa kondom!«

Presenetila me je, priznam. Imam se za liberalko, toda moji možgani so takoj prestavili v mrzlično prestavo: A je že čas za spolno vzgojo? A naj se ji raje izognem? Kako? Kako se je v dnevni sobi znašel kondom? Od kod ona sploh ve za to besedo? In tako naprej. Da bi si kupila nekaj časa, sem se naredila, da nisem dobro slišala: »Kaj?«

»Kondom je tam,« je vztrajala.

»O, super.« Izmazala sem se z mlačnim navdušenjem, s katerim ustrelimo, kadar niti približno ne razumemo, o čem govorijo otroci. Ko je še nekaj časa klepetala, pa mi je potegnilo: to ni avtodom, to je konjdom! Samo tistega mehkega nj-ja niso prav slišali moji, očitno v samo kvantanje usmerjeni možgani …

Doma je šla na konja tudi naša Muca. Čisto na desni lahko vidite del konjdoma.

Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...