ponedeljek, 16. oktober 2017

Romanje za lepoto

Zadnja Trenta z Bavškim Grintavcem v sredini

Še v četrtek se je zdelo prepričati Najdražjega, da bi šli nekam za dva dneva, približno tako plodno početje kot doseči, da naša triletnica ne bi odvlekla nerodno velike in težke Muce z nami na izlet. Ampak oktobrski urok name deluje premočno, da bi kar tako odnehala, in v soboto dopoldne mi je po nekakšnem čudežu uspelo.

Tako smo se nekoliko brezciljno, zgolj z dvema kriterijema v glavi (sonce! macesni!), znašli na Vršiču in popravili julijski "dolg", ko nas je nepričakovan naliv tik pod vrhom odvrnil od Sovne glave. To je tisti skromni vršič nad prelazom, ki ga ne opazite, ko greste na Prisojnik, in ga malo bolj zaznate le, ko s Prisojnika sestopate (ker je nanj kljub vsemu treba malo nebodigatreba gor). Tastarejša je do res bližnjega vrha veličastno prilezla sama z zgolj manjšo histerijo na edini strmini na poti, ko je bilo domnevni problem sonce, ki ji je svetilo v oči. Težavo so rešila sončna očala, ki jih je pa seveda snela po dveh minutkah … Kakor koli, zgoraj smo bili skoraj sami, macesni okrog nas pa čisti orgazem!

Prisojnik (ali kako se mu že reče)
Vršič (koči sta seveda zaprti, čeprav je bilo zgoraj vse zaparkirano)

Glavni namen naše ekspedicije pa je bila Slemenova špica - jep, to je zdaj za nas večdnevni projekt! V ta namen smo prespali v Koči na Gozdu, kar nas je zjutraj postavilo dovolj blizu izhodišču ture, da smo jo lahko izvedli v ustrezni osončenosti. Koča na Gozdu se je izkazala kot prav prijetno prenočišče z veliko škatlo igrač v jedilnici, krušno pečjo, na kateri je lahko Tastarejša raztresla miljavžent koščkov iz škatle s kockami, ne čisto ledenimi sobami (celo jaz sem se pokrila z dodatno odejo, kar je zame v zadnjih, s hormoni nabitih letih skrajno nenavadno) in mlačno vodo v tušu. Gorsko idilo je kvaril le bager - ob prenovi vršiške ceste je namreč deponija materiala prav pod kočo - ki je dejansko delal tudi v nedeljo zjutraj!

Slemenova špica je za majhne otroke manj primerna, kot bi ocenili na suho. Vzpon na Vratca je zdrajsan in vroč, jaz sem bila živčna, ker je bil Mali v kengurujčku čisto preveč oblečen za tako pripeko, da ne omenjam klavstrofobično nepretrganih kolon obiskovalcev, ki so rinili gor in me delali še bolj živčno (ker sem itak od njih ful boljša, a ne - razen da nisem …), pa Tastarejše, ki je bahaško zastavila hojo, po desetih minutah se je pa usedla na čisto vsako skalo in nato par minut ni dvignila riti. Ko jo je Najdražji strpal v nahrbtnik, nam je šlo lažje, in tudi pod stenami Mojstrovke je bilo malo manj ljudi, tako da smo lažje dihali. Glavna, markirana pot, po kateri smo se vračali, tudi ni fajn, saj je za razmeroma majhne ljudi, kakršna je Tastarejša, na njej ogromno skal, korenin in podobnih detajlov, čez katere je treba pretelovaditi.

Malo se že sluti, kakšna plaža je bila na Slemenu


Na Slemenu je bila konvencija psov, otroških nahrbtnikov in fotografskih makin. Macesnov, Jalovca in Škrlatice je bilo, kolikor hočete. Najprej sem bila še malo zoprna, potem se mi je pa posvetilo - že res, da je tu zgoraj polovica Slovenije, ampak ali ni to nekaj krasnega? Če je v današnjem svetu, kjer prevladujejo svinjarija, pohlep in potrošništvo, še toliko ljudi pripravljeno romati nekam samo za nekaj uric lepote na jesenskem sončku, to pomeni, da je za človeštvo še kanček upanja, mar ne?

Vrvež na Slemenu
Ne, panoramskih slik se ni dalo delati - vsaj ne brez nenaročenih modelov ...
Še en klasičen pogled

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem...