Na terapiji

Nagradni dan. Sama. Na Turski gori.

Po garanja polnem poletju, v katerem so se tedni, nabiti s klofanjem v računalnik, intenzivno popoldansko skrbjo za mladiče in veselimi dodatnimi delovnimi uricami od desetih do polnoči, izmenjevali s kratkimi počitnicami, ki so bile daleč od tega, sem bila zrela za terapijo. Ali za nagradni dan. Kje drugje kot v hribih – sama!?

Apetiti so bili veliki. Ko sem glodala v breg na zoprni poti na Kamniško sedlo, sem se še videla na Brani, pa potem na Turski gori, in če bom že zgoraj, zakaj pa je ne bi potegnila kar še na Grintovec in Kokrsko sedlo? Malo pretiravam, tako ambiciozna nisem bila, vseeno so se pa moje želje prizemljile, že ko sem pod kočo crkavala od vročine, ker sem »pametno« doma pozabila vso zaščito proti soncu. Že krog čez Tursko goro bo dovolj, sem modro sklenila. Glavnina pohodnikov je zavila na Brano, tako da sem bila na špasnem vigavaga prehodu čez Kotliče bolj ali manj sama. Nazadnje sem tod hodila v tolikšni pradavnini, da niti v moji famozni bazi, v kateri že od vajkada vodim evidenco vzponov, ni zapisa o tem. Na prvih metrih ob jeklenici me je malo stisnilo (nekaj v stilu: maričkapomagaj, prepad pod mano, jaz pa mati dveh nebogljenih mladičev!), potem pa je bila pot ravno prav zabavna, da je iz moje glave odpihnila vihar misli, ki besni v njej med solo hojo (napisati moram še tisto kje naj dobim zobno nitko kaj bom kupila binetu za rojstni pa še tisto bi lahko objavili ali bom učila na tečaju kaj bo kako bo kje kdaj zakaj …), in me zasidrala v meditativnem, očiščujočem tukaj-in-zdaj. Prav prijetno sem bila presenečena nad stalnim poplezovanjem, malo manj pa nad razmeroma načetimi markacijami. Čim sem stopila malo preveč po inerciji, sem že zabredla v napačno skrotje in se morala ozirati, kje je pravi prehod. Na vrhu Turske gore, kamor sem se bolj ali manj privlekla, gneče ni bilo, smo pa v kratkih rokavih uživali v kristalnem jesenskem dnevu. 

Detajl na poti na Kamniško sedlo

Očitno nekaj vseeno delamo prav - na Kamniškem sedlu jih je vse polno!

Kamniško sedlo in Planjava

Sestopila sem mimo bivaka pod Skuto. Eden od smotrov mojega izleta je bil videti, ali je nova zadeva res takšno arhitekturno čudo, kot ga vsi hvalijo, ampak na podih mi je bivak uspelo zgrešiti. No, nisem ga čisto zgrešila, le na pot sem pribluzila nekaj deset metrov pod njim in se mi niti slučajno ni ljubilo odšvicati nazaj gor samo zato, da bi se pofotkala pred njim v kakšni krasni joga pozi. Bo moral Instagram še malo počakati ... Pot čez Žmavcarje (ali Žmavčarje, zdaj pa res ne vem, kaj je prav) ima nekoliko manj enotno melišče kot ekspres s Kamniškega sedla, vseeno se pa da za hitrejši sestop spraskati skupaj kar nekaj uporabnih kosov. Do avta, ki sem ga prebrisano pustila na križišču pod Žagano pečjo, sem prišla izmozgana (od 1800 metrov vzpona, kolikor mi jih je naštel GPS) in umazana (od potu), a očiščena (od večine življenjske navlake). Le malo stvari se bolj prileže kot tisti au-au-au občutek, ko vstaneš z avtomobilskega sedeža in te vse boli …

Kamniško sedlo in zloglasni prehod čez Okrešelj ekspres

Turska gora; Kotliči so v senci.

Zabavna pot

Še Ojstrica se je pokazala.

Moja usodna - Mrzla gora

Pod Sodom brez dna

Na vrhu Turske gore

No, evo ga - Bivak pod Skuto vsaj od daleč

Z otroki na poroki

O usodnem da, ki to ni, ne ravno sanjskih svatih in scaganem Bondu sredi gozda

Majhni otroci niso ravno najidealnejši spremljevalec na svečanih dogodkih tipa poroka in megazabavah tipa ohcet, to je menda jasno. Frfotave oblekice, košarice s cvetnimi lističi in angelski kodrčki krasno delujejo v hollywoodskih cukrarijah, v živo pa otroci naredijo vzdušje precej bolj … življenjsko. Recimo: na poroki dragih prijateljev smo se v prvo vrsto usedli nevesta in ženin, obe priči – ena sem bila jaz – in dva tuleča »pomočnika«, Mali in Tastarejša. Za Malim je bil namreč prvi teden vrtca in posledično je začel tuliti, čim sem mu pokazala hrbet, Tastarejša pa je igrala sramežljivko in se mu je solidarno pridružila. Da bi se izognili vsaj delu hrupa, ki ga povzroča, če ni tudi ona v mojem naročju ali vsaj ob meni, ji je matičarka prijazno namenila stol, na katerem smo potem podpisovali slavnostni dokument. Nisem utegnila preveriti, a upam, da mu je vsaj s smrkljem prizanesla.

In potem je šlo zares. Z zlato ketno okinčani matičar je povedal par globokih o barki zakona in čereh življenja, bodoča zakonca sta si zrla v oči, vzdušje je bilo svečano in iz vrste v zadevo najbolj vpletenih staršev je bilo že slišati ihtenje. Še sama sem začutila, da bi mi ob vsej tej romantični lepoti znala priteči kaka solzica, a šment, v trenutku, ko smo vstali, da bi glavna igralca izrekla usodni da (kar je čista laž, ker sploh ni bilo nobenega da-ja, dialog je bil bistveno bolj birokratski: »Ali si xy pripravljen spoštovati določila družinskega zakonika?« »Sem!«), se je Mali začel črvičiti in pritoževati v mojem naročju. Da bi ohranili posvečenost trenutka, se je Najdražji žrtvoval in ga odnesel preučevat nagačene živali na hodnik, tako da je večno zaobljubo zmotilo samo še nekaj oddaljenega kričanja.

Impozantno okrašeni vhod na kmetijo. Otroci so bili očarani!

Po čestitkah, dobrih željah, šampanjcu, fotografiranju in rižu smo se naložili v avtomobile, da bi se odpeljali na ohcet. Kakšen pomp sva pred tem naredila otrokoma o poročni karavani – kako bomo trobili in počasi peljali, vsi pa nam bodo mahali in nas gledali! Saj delno je bilo res, na vsakem vogalu Loške doline nas je pozdravljal kak domačin (večinoma mlajši od 12 let), samo otroka tega nista videla, ker sta utrujena od ceremonij takoj zaspala. Tako sem potem s spečim Malim v naročju sedela na parkirišču turistične kmetije, medtem ko je Tastarejša smrčala v svojem sedežu. Otroka sta prespala aperitiv in juho, jaz pa sem z eno roko ribarila po naši vreči s hrano in tolažila lakoto s prvim kruhom, ki sem ga ujela. Potem me je Najdražji prišel diskretno pitat z gobovo juho skozi odprto okno. Kdo ve, koliko časa bi Mali še spal, če me nazadnje ne bi prišel še nevestin oče kratkočasit z anekdotami iz svojih mornarskih let!

Ko sta bila budna, sta se otroka na ohceti kar dobro držala. Zapletlo se je le, ko sva z Najdražjim želela izvesti glasbeno točko, ki sva jo naštudirala za ženina in nevesto. Spet malo pretiravam, večina najinega študija je bila v avtu do poroke, ko sem jaz pela, Najdražji je pa namesto na kitaro spremljevalni ritem izvajal kar na usta. A vseeno sva pripravila nekakšen scenarij, po katerem bi se besedilo, če v zvezi z venčkom Fredija Milerja ter Korada in Brendija lahko govorimo o besedilu, nadgrajevalo in stopnjevalo. Pa se seveda ni izšlo po načrtih. Ob Najdražjem na kitari se je kujala Tastarejša, Mali se je zvijal v mojem naročju in skušal zgrabiti mikrofon, jaz kot solistka pa sem tako fušala, da sem odgnala vse notranjske medvede, ki so se prihulili v gozdu čez cesto in upali na kak kos poročne torte. Po tej blamaži mi ni preostalo drugega, kot da sem spravila otroka spat v apartma nad jedilnico. Sicer sem se nadejala povratka na plesišče, a ob vsem pakiranju, ki ga izvajamo skoraj vsak konec tedna, smo ravno tokrat doma pozabili eno od vreč s stvarmi. Brez plenic, pižame in udobnejšega modrca, ki je ostal v njej, smo še preživeli (čeprav je vsaj slednje zelo mučno, vam povem!), samo z eno polovico elektronske varuške si pa nisem mogla pomagati, tako da sem hočeš nočeš postala kar fizično prisotna varuška spečih otrok in je bilo zabave zame konec.

Ampak naslov prispevka ni slučajno v množini. Medtem ko smo se v prvem nadstropju šli običajne predspalne obrede, se je na dvorišču pred hišo razvil pravi žur pod taktirko Najdražjega, ki se je javil za DJ-ja. Četica štiridesetletnikov (plus minus nekaj let) je vriskala in norela ob največjih hitih devetdesetih. Med drugim so do mene v prvo nadstropje pributali basi Dr. Albana. It's my life … Najdražji, ki mi je šele zdaj razkril svojo afiniteto do tehno komadov, je očitno prišel na svoj račun in se vsaj za en večer vrnil v, če že ne otroška, pa vsaj študentska leta!

Je bila pa posledice vrnitve v mladost zelo očitna naslednje jutro, ko se je pokazalo tudi, zakaj se stari fotri tja morda ne bi smeli vračati. Kaki dve uri smo potrebovali, da smo Najdražjega spravili pokonci. Skupinski ogled vhodnega dela Križne jame, ki smo si ga zaostali svatje privoščili kot nekakšen afterparty, je preležal na sončku ob parkirišču. Malo me je skrbelo, kako bom po jami kolovratila z obema otrokoma, a se je Tastarejša na srečo ves čas držala mladoporočenke. Večjo štalo je spet zakuhal Mali, ki se je sredi jame začel glasno dreti. Ko sem ga odpela iz kengurujčka in ga nesla v rokah, se je pomiril, na desetminutni vožnji s čolnom po prvem jezeru pa je meni nič, tebi nič zaspal. Tako sem iz jame odpešačila s spečim otrokom v naročju, kar ni čisto najlažja stvar. Zadnjič me je zaskrbelo, zakaj se mi tresejo roke, zdaj sem pa videla, da se to dogaja predvsem po kakšni daljši seansi nošenja otroka. Torej menda še nimam Parkinsona ali katere bolezni že.

Jutro potem. Najdražji je komentiral, da je videti bolje, kot se je počutil.
Fotka je sposojena iz Sarinega uradnega nabora.

Svatovski afterparty v Križni jami

Ker je bil dan še mlad, sonce pa tako jesensko toplo, sem družinsko ekipo zvlekla še na Križno goro. Lična tabla, ki na parkirišču do vrha obljublja 35 minut, je varljiva, vsaj za našo zasedbo. A tokrat za spremembo ni bila najpočasnejši člen Tastarejša, ki se je zagreto pretvarjala, da je vodička po jami, in skakljala med skalami in štori v neprivlačnem gozdu, pač pa Najdražji. Za nami se je vlekel kot kak scagani Bond, v črnem suknjiču, beli srajci in allstarkah prejšnjega večera. Samo malo bolj zelen je bil … Ampak na idiličnem jesenskem vrhu je oživel in se glasno navduševal nad lepoto notranjskih krajev. Da je najhujši maček minil, je bilo jasno pri avtomobilu, ko je kot lačna žival popadel ostanke mesa z ohceti. Ja, ko Najdražjemu spet sede meso, je jasno, da se je svet spet vrnil v ustaljene tirnice!

Simpatična klopca kmalu nad izhodiščem

Scagani Bond

Križna gora

Tastarejša je vedno bolj suverena.

Norčije v gozdu

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu

Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontrast sloj bele paške puščave, oba pa osmišlja oddaljena temina Velebita pod sinjim nebom. Kot pritiče pozni sezoni, plažo naseljuje le nekaj upokojenih avstrijskih nagcev in družin s predšolskim naraščajem. Voda je topla, meteorološki pogoji pa pravšnji, da mirne duše skačemo po soncu, čepimo v senci ali čofotamo po plitvinah. Sredi popoldneva vzdolž zaliva zapihlja topel vetrič, rahlo nakodra mirno gladino in …

»Aaaaaaaaa! Odpihnilo bo!!! AAAAAAAAAAA!!!« Ob prvi sapici začne Tastarejša letati po plaži, pobirati naše stvari, ki so seveda raztresene po vsej plaži, in jih tlačiti v vreče. Zraven glasno cviliti, vrešči in smrka. Vedno bolj iz sebe je, njene reakcije so vedno manj razumske in vedno bolj spominjajo na nekoga, ki se brez pameti prepušča histeriji. Ja, name …

 

Zadnja v vrsti sem, ki bi smela hčerki pametovati o nesmiselnosti strahov, saj sem, kar se tiče zganjanja panike, prava profesionalka. Vsaj bila sem v mlajših letih. Denimo v hribih, kadar smo prišli na malo zahtevnejši teren. Potem so bili tu medvedi, pred katerimi sem redno bežala v nočnih morah, morski psi, nevihte in še kaj bi se našlo. Dandanes, ko se ne morem več slepiti, da nisem gospa srednjih let, sem večino strahov pustila v spominih; dojela sem recimo, da medveda, kljub desetletjem preganjanja po hostah, še nisem videla in torej ne more predstavljati neke posebne nevarnosti. (Kaj je tisto, kar je v brezpotjih nad Kolpo zarenčalo izza vogala, da nas je izstrelilo iz ležernega počitka na pot v dolino, pač ne bom nikoli izvedela.) Samo v črno morje me pa še vedno ne spravite. Kolegica, s katero si deliva ihtiofobijo, kot se menda reče strahu pred ribami in drugim morskim življem, je lepo pojasnila, da se je baje mogoče te fobije znebiti s par terapijami, ampak da ona tega noče. Izjavo mi je vzela z jezika – kaj mi pomaga, da grem neustrašno v vodo, če me bo pa potem pohrustal prvi veliki beli, ki bo slučajno zataval v Paški zaliv? Se pa tudi glede tega v zadnjih letih popravljam, ker se res ne spodobi, da bi rinila otroke proti odprtemu morju, sama pa bi se držala brega in ves čas oprezala, kdaj se mi bo približala tista zločesta plavut.

Ampak da se vrnem k vetru. Hčerkina anemofobija (pa ne, da to učeno ime vem iz glave, kar kako minuto mi je vzelo, da sem ga zguglala) se je začela na začetku poletja. Sprva smo nenavadno obnašanje ob vsaki sapici ali malenkostno večjem valčku, ki je pljusknil na obalo, poskušali spregledati, toda naš življenjski slog je pač takšen, da smo kar precej na krajih z vetrom. Od kod se je strah prikradel k Tastarejši, lahko sicer domnevam, pa zaradi ljubega miru v hiši raje ne bom. Omenim naj samo, da mi ob vsaki njeni »predstavi« mož nameni pomenljiv pogled, mešanico nejevere, obupa in očitanja, ki me sprašuje: »A res misliš, da je to zaradi tega, ker se pretirano bojim za otroke, kadar so na vetr(čk)u?« Ne vem, Najdražji, res ne vem.

Na morju je situacija postala nevzdržna, ker tu pač večino časa vsaj malo pihlja. Prav nič ni pomagalo, ne prigovarjanje ne tolaženje ne objemi ne kreganje, nič. Rahlo obupana sva poskusila še z univerzalnim receptom, po katerem smo vsi ljudje pripravljeni izvajati najstarejšo obrt na svetu, če je le dovolj denarja v igri. Pri Tastarejši ga (še) ni bilo treba veliko. Po domače povedano, obljubila sva ji podkupnino, če ne bo norela zaradi vetra, in glej čudo – delovalo je.

Da bi jo vi videli, s kakim ponosom je paradirala med štanti v Novalji z bankovcem za dvajset kun v roki! Prvič sva ji dovolila, da si sama izbere, kar želi (seveda z nekaj prikritega starševskega vodenja). Neslo jo je od ene kičaste stvari do druge, posebej mamljiva je bila roza kuhinjica z roza krožnički in roza ne-vem-še-čim, pa tisti prelepi konjički z dolgimi frizurami in ogledalci … Življenje je v glavi najine skorajštiriletnice precej ugodno, en evro oziroma ena petka z roko je univerzalna cena za vse, zdaj pa smo izbiranje nagrade izkoristili za poduk o različno visokih cenah. Nazadnje smo se spogajali, da smo se v našo hišico vrnili bogatejši za ceneno punčko z zelenimi lasmi in roza oblekico z bleščicami, ki se bo strgala, ko jo bomo prvič pogledali. Tastarejša je bila čisto blažena in je novo barbiko, kot reče vsem plastičnim zadevščinam približno ženskih oblin, nemudoma slekla, prekrasno oblekico pa stlačila v globine ene od svojih vreč, kar je menda eden od najvišjih dokazov vrednosti predmeta.

S tem je Tastarejša nehala paničariti in dopust se je vrnil v mirnejše vode. Se mi pa zdi, da straha pred vetrom nismo čisto izkoreninili, le potuhnil se je in malo prekanaliziral. Preostanek babjepoletnih dni do konca počitnic je hčerka namreč preždela pod platneno streho, ki smo jo postavljali na plaži. Ležala je na blazini, zavita v brisačo, in ni počela – ničesar. O, to pa je nekaj novega, sva se čudila z Najdražjim, saj je do takrat, kot vsak otrok, ves čas migala, tekala in letala sem ter tja. Smo na novi prelomnici v njenem življenju? Je to začetek nedejavnosti? Lenobe? Zabušavanja??? Je s štirimi leti že na pragu zgodnje pubertete ali pa je samo tako izmozgana od dolgih počitnic? Ali pa ji je blazina »zatočišče« pred vetrom, pa samo ne upa priznati, da se še boji? Konec koncev pa je morda le postala dovzetna za t. i. novaljski sindrom – če kje, smo tudi največji deloholiki sposobni lenuhariti samo na plažah na Pagu!

Preostanek dopusta je Tastarejša pretežno preždela pod plahto.

Dan po nočnem deževju smo na plaži naredili celo mlinček.

"Naše" plažice

Ob odhajanju domov je voda kajpada najbolj mikavna.

El Mariachi, Hofer-Ikea izvedba