Na terapiji

Nagradni dan. Sama. Na Turski gori.

Po garanja polnem poletju, v katerem so se tedni, nabiti s klofanjem v računalnik, intenzivno popoldansko skrbjo za mladiče in veselimi dodatnimi delovnimi uricami od desetih do polnoči, izmenjevali s kratkimi počitnicami, ki so bile daleč od tega, sem bila zrela za terapijo. Ali za nagradni dan. Kje drugje kot v hribih – sama!?

Apetiti so bili veliki. Ko sem glodala v breg na zoprni poti na Kamniško sedlo, sem se še videla na Brani, pa potem na Turski gori, in če bom že zgoraj, zakaj pa je ne bi potegnila kar še na Grintovec in Kokrsko sedlo? Malo pretiravam, tako ambiciozna nisem bila, vseeno so se pa moje želje prizemljile, že ko sem pod kočo crkavala od vročine, ker sem »pametno« doma pozabila vso zaščito proti soncu. Že krog čez Tursko goro bo dovolj, sem modro sklenila. Glavnina pohodnikov je zavila na Brano, tako da sem bila na špasnem vigavaga prehodu čez Kotliče bolj ali manj sama. Nazadnje sem tod hodila v tolikšni pradavnini, da niti v moji famozni bazi, v kateri že od vajkada vodim evidenco vzponov, ni zapisa o tem. Na prvih metrih ob jeklenici me je malo stisnilo (nekaj v stilu: maričkapomagaj, prepad pod mano, jaz pa mati dveh nebogljenih mladičev!), potem pa je bila pot ravno prav zabavna, da je iz moje glave odpihnila vihar misli, ki besni v njej med solo hojo (napisati moram še tisto kje naj dobim zobno nitko kaj bom kupila binetu za rojstni pa še tisto bi lahko objavili ali bom učila na tečaju kaj bo kako bo kje kdaj zakaj …), in me zasidrala v meditativnem, očiščujočem tukaj-in-zdaj. Prav prijetno sem bila presenečena nad stalnim poplezovanjem, malo manj pa nad razmeroma načetimi markacijami. Čim sem stopila malo preveč po inerciji, sem že zabredla v napačno skrotje in se morala ozirati, kje je pravi prehod. Na vrhu Turske gore, kamor sem se bolj ali manj privlekla, gneče ni bilo, smo pa v kratkih rokavih uživali v kristalnem jesenskem dnevu. 

Detajl na poti na Kamniško sedlo

Očitno nekaj vseeno delamo prav - na Kamniškem sedlu jih je vse polno!

Kamniško sedlo in Planjava

Sestopila sem mimo bivaka pod Skuto. Eden od smotrov mojega izleta je bil videti, ali je nova zadeva res takšno arhitekturno čudo, kot ga vsi hvalijo, ampak na podih mi je bivak uspelo zgrešiti. No, nisem ga čisto zgrešila, le na pot sem pribluzila nekaj deset metrov pod njim in se mi niti slučajno ni ljubilo odšvicati nazaj gor samo zato, da bi se pofotkala pred njim v kakšni krasni joga pozi. Bo moral Instagram še malo počakati ... Pot čez Žmavcarje (ali Žmavčarje, zdaj pa res ne vem, kaj je prav) ima nekoliko manj enotno melišče kot ekspres s Kamniškega sedla, vseeno se pa da za hitrejši sestop spraskati skupaj kar nekaj uporabnih kosov. Do avta, ki sem ga prebrisano pustila na križišču pod Žagano pečjo, sem prišla izmozgana (od 1800 metrov vzpona, kolikor mi jih je naštel GPS) in umazana (od potu), a očiščena (od večine življenjske navlake). Le malo stvari se bolj prileže kot tisti au-au-au občutek, ko vstaneš z avtomobilskega sedeža in te vse boli …

Kamniško sedlo in zloglasni prehod čez Okrešelj ekspres

Turska gora; Kotliči so v senci.

Zabavna pot

Še Ojstrica se je pokazala.

Moja usodna - Mrzla gora

Pod Sodom brez dna

Na vrhu Turske gore

No, evo ga - Bivak pod Skuto vsaj od daleč