Že mogoče, da je bilo v soboto pol slovenske (in druge) turnosmučarske srenje na Struški, ampak mi smo bili dovolj pozni, da smo na gori ostali bolj ali manj sami. Veter je bil do nas enako neusmiljen kot do tistih, ki so vstali bolj zgodaj, čudovite skulpture, ki jih je ustvaril okoli drevesc na vršnih pobočjih, pa so se nastavljale samo nam. Toliko snega tu zgoraj še nisem videla - dolinica nad planino, v kateri se običajno gremo nekakšen half-pipe, je bila tokrat komaj prepoznavna! Pršiča, opevanega po drugih hostah Slovenije, sicer nismo našli, a tudi tista južna stvar, po kateri smo se skozi gozd pod cesto priklatili na Pusti rovt in še nižje, sploh ni bila slaba.
