nedelja, 06. junij 2010

Ni gora za starce

Scinauz, ob letu osorej


Kdo bi si lani mislil, da bomo (skoraj) ob letu osorej spet lazili po Scinauzu, nekoč prepovedani gori v Karnijcih? Jaz že ne, ampak direktni, bolj "pošteni" pristop po JV grebenu iz Sante Caterine nam ni dal miru in zastavili smo ga ob prvi priložnosti. Čeprav je pri Scinauzu težko govoriti o "nepoštenju": naš lanski biatlonski naskok od zadaj je trajal deset ur (in nič nam ni bilo podarjenega), tokrat pa se je direktna varianta razvlekla na trinajst in več … Ne, Scinauz ni gora za starce (pri čemer ne mislim na leta)!


Potki je iz Sante Caterine prav lahko slediti. Po zgodnjem jutranjem brodenju čez potok Rio Bianco se začne takoj v gozdu na oni strani in se v bolj ali manj ohranjenih okljukih in ob bolj ali manj pogostih rdečih packah dviguje skozi bujne nasade klopov do prvega zanimivega mesta, kratkega skoka s staro jeklenico nad nemarno grapo, čez katerega smo vriskajoč poplezali. Na golih južnih pobočjih Ghisniza nas je sonce že pošteno krepko kurilo, razgledi pa prav tako, a smo hitro zavili v prečko levo okrog njega. Vrh Scinauza se je od tod zdel blizu, pa je vendarle trajalo še dve uri … Prečka je prav zabavna, čeprav malček sitna. Teren je navidez neprijazen, a z nekaj smotanimi prečenji grapic lepo prehoden, tako da je bilo varovanje na nekaj mestih samo za moralo - starih pack pa smo bili vseeno veseli. Čez zobato škrbino smo se prevesili na severno stran, splezali čez detajl grebena (kjer pomaga tanka jeklenica), potem pa še odtelovadili čez greben in ruševje do nemarne nekdanje vojaške infrastrukture na vrhu. Od lani so kable gondole v dolino že pobrali, ostale svinjarije je pa zgoraj še čisto preveč …

Da sva tradicionalni "nori babi" navijali za sestop po drugi strani, je logično, zakaj pa so se tudi ostali odločili zanj, mi ni čisto jasno. Mogoče jim tiste smotane prečke po poti vzpona le niso tako zelo dišale. Tako smo se po steziciki jo poznamo že od lani, za rdečimi pikami spustili na sever na čudovito planino Biffil - nedvomno eno od čarobnejših, bolj osamljenih in (v tem času) bolj zelenih karnijskih planin. Tu se je avantura zares začela z iskanjem (opuščene) markirane poti št. 504 v Rio Bianco. Neskladja med zemljevidom in terenom smo uspešno rešili in čez nekaj podrtih mest sestopili do dobrodošlo osvežujočega potoka Rio Bianco. Ker je dolina naravni rezervat, je neoznačena potka po njej, po kateri smo hodili pred davnimi leti in po kateri bi najhitreje prišli do avta, odpadla (no, pa tudi zaradi trhle lestve, ki nam je ostala v (gnilem) spominu že od takrat) in tako smo se morali dvigniti dobrih 300 metrov na prelaz Clinac. Uh, po deseti uri hoje to ni več tak hec! Smotane prečke, strm listnat gozd, nekaj podrtih grap, ozka potka in popoldanska vročina … Na sedlu smo bili kar lep zbor izmučencev, ki je zmetal vase, kar je ostalo hrane (ne glede na njeno agregatno in drugo stanje), toda vzpona še ni bilo konec - do planine Cucco se je bilo treba dvigniti še kakih sto metrov. Uh uh. Poslovila sem se od glavnine in šibala naprej po avto - ubrala sem varianto poti 502a čez vršič Alpe Piccol, ki je bil za grebenom Scinauza nedvomno vrhunec dneva: borovci, nizka zelena trava, razgledi na unikatno karnijsko okolje in poslavljajoče se sonce (no, pa še nasadi klopov, a te bom raje pozabila) … Točno po trinajstih urah hoje sem prišla na cesto, potem pa pobirala preostale udeležence, ki jih je zaneslo vzhodneje v Cucco. Toda bila sem presenetljivo pri sebi, tako da sta me naslednje jutro čakala samo čisto sprejemljiv musklfiber (čeprav sem svoje gibe dopoldne raje omejila na selitev med tipkovnico in miško) in silen optimizem - če bo vsa letošnja kopna hribovska sezona takšna, kakršen je bil njen začetek, me čaka marsikakšna pustolovščina … Se vidimo ob letu osorej?

Podarjeni konj

O kavbojih in princeskah, otrokom neprijaznih institucijah in kondomu v dnevni sobi Ljubi sorodniki so nas povabili na praznovanje jubil...