ponedeljek, 25. junij 2018

Zima na Velebitu

O poletnem mrazu, sanjah o čeladi in brezpogojni ljubezni


Narodni park Severni Velebit je le par ovinkov stran od naše romarske poti na morje, a nekako mi je uspelo, da sem se mu do sedaj izogibala. Zakaj, mi res ni jasno, kajti do dinarskih hrvaških skal gojim prav posebno naklonjenost.

»Pa kaj rinete tja z otroki,« me je oblajal eden od sorodnikov, »mar bi še ostali na plaži!?«

Kot običajno, kadar mi kdo soli pamet, sem v tistem trenutku ostala nema kot riba in šele potem, ko debata ni bila več aktualna, mi je kapnilo najiskrenejše pojasnilo: z rojstvom otrok sla po odkrivanju neznanih krajev v meni ni zamrla, pa čeprav bi bilo najlažje, da bi jo zapakirala v koš z umazanimi plenicami in bi se tam smradila do nadaljnjega. Zato jo, če se že ne morem iti bolj oddaljene, zahtevnejše in dražje eksotike, zadovoljujem vsaj v okviru vikend pobegov in kratkih počitnic v bolj ali manj domačih logih. In tokrat je bilo končno na vrsti naših par dni na Velebitu! 

V logistično kar zapleteni operaciji smo se dobili v Senju, kamor se je od doma z avtobusom priboril Najdražji, mi pa smo privijugali s Paga. Tistih uvodoma omenjenih »par ovinkov« je solidno zavita gorska cesta, ki nas je dostavila v Krasno Polje, obsežno vas pod začetkom Velebita. Tu bi se imeli kar krasno, če se ne bi z Najdražjim pustila zapeljati skušnjavi, ki naju zavede vedno znova, ko se trudiva minimalizirati količino prtljage v avtomobilu. Kaloriferček bomo pustili doma, saj je vendar poletje, sva bila složna. Kakšna napaka! Nisva namreč upoštevala, da je deželo zajel nekakšen polarni ali kaj vem kakšen zrak in da so bile temperature zunaj osvežujoče prijetne, v apartmaju pa je bila ledenica brez primere. Ker leži Krasno Polje na več kot 700 metrih, ne rabijo klimatskih naprav, centralno ogrevanje v hiši pa je bilo poleti seveda neuporabno … Temperaturno blagostanje otrok je v naši družini delikatna tema, tako da sem se prvi večer še junaško pretvarjala, da sploh ni mrzlo, čeprav me je zeblo, kot me vse leto ni (z izjemo zimskega dopusta na mediteranski Siciliji, jasno). V posteljo sem zlezla v nogavicah, dolgih hlačah in dveh jopicah ter Malega vso noč tiščala k sebi na dojko. To je bil edini način, da sem ga obdržala pokritega, saj je prva stvar, ki jo gospodič sicer naredi, da zbrca s sebe vse, kar ga pokriva. Komaj sem čakala jutro, da sva se lahko šla pogret na plano.

Pri medvedih v Kuterevem

Zavetišče vodijo prostovoljci, tako da je vse slikovito razsuto.

Ta mladi veseljaki

Zavetišče je kar sredi vasi.

Ja, medveda ne moreš prehiteti ...

Razen mraza pa smo v okolici Krasna našli kup krasnih zadev. Simpatično zavetišče za medvede v Kuterevu, lično cerkvico neke Maričke in popolnoma nevegetarijansko, zato pa toliko bolj mesarsko ponudbo v lokalni beznici z veličastnim imenom Libertas. Tudi velebitski vršaci so bili po pričakovanju krasni; v lepem dnevu je bilo parkirišče na Zavižanu polno, presenetilo pa nas je, da je bil poleg našega tam le še en slovenski avto. Skozi špalir spodbud in občudovanja, češ kako mlade planince imamo, smo jo strumno zastavili proti priljubljenemu vrhu Veliki Zavižan, a sem hitro potuhtala, da je cilj za nas preambiciozen. Namesto tega smo skozi nekakšen botanični vrt, ki bi mi bil, če bi to znala ceniti, morda zanimiv (morda pa ne, tega res ne znam oceniti), zlezli na nekoliko bližji, a prvovrstno razgledni Balinovac. Kljub skromnemu 1601 metru nadmorske višine se po tako visokogorskem terenu v družinski zasedbi še nismo potikali, na vrh je bilo treba celo poplezati – saj odrasli tega ne bi opazil, za kratke nogice naše Tastarejše je bila pa vsaka skala izziv. Dejstvo, da sem bila končno spet na malo zahtevnejših tleh, me je tako navdušilo, da sem takojci začela fantazirati, kako je čas, da hčerko opremimo s pravo hribovsko čelado!

Najbolj krasna zadeva pa nas je čakala na skoraj vsakem koraku. Gozdne jagode. Tiste prave, sočne debelajse najžlahtnejšega balkanskega tipa. Mali, ki za zanikrnice, kakršne izbrskamo iz džungle domačega vrta, do sedaj ni odprl ust, je velebitske jagode, ki so se gugale v vsakem goščavju, hitro usvojil. Suvereno se je postavil ob rob ceste, s prstom kazal v zelenje in zahteval: »Amamam!« In ali veste, ko se po nekaj sto jagodah, ki jih nabereš, zaveš, da si dal v lastna usta kvečjemu tri ali štiri, vse ostale pa sta pozobala mladiča – no, to je pa v kmečki šprahi menda tisto, čemur bolj vzvišeni pravijo brezpogojna starševska ljubezen!

Kapelica na Zavižanu, zadaj Veliki Zavižan

Proti velebitskemu botaničnemu vrtu in Balinovcu (najvišji vrh na sliki)

Razgled na celotni Kvarner!

petek, 22. junij 2018

Zadnja ura

O orhidejcah, pomolu in ravno pravem času


Baje že galebi na smetnjakih vreščijo, da otroci splavajo zadnjo uro, ko so na morju. Kot običajno takim vražam seveda nisem verjela in kot običajno se je izkazalo, da držijo tudi v našem primeru, pa čeprav smo naredili vse, da bi ta, zadnja ura prišla vsaj malo prej. V bistvu pa niti nisem pričakovala težav, saj je Tastarejša splavala že lani. Z rokavčki, jasno, a za orhidejco njene sorte, ki cvili, piska in se vneto drži mame za krilo, je to lep uspeh. Skrbeli smo tudi za kontinuiteto, se med letom večkrat, kot bi mi prijalo, vrgli v bazen, in celo Malega smo vlekli na plavanje za dojenčke, zato da je sestrica lahko čofotala skupaj z njim.

Na morju smo se tudi nadvse potrudili. Zagotovljeno je bilo dovolj dolgo bivanje (več kot en teden, lepo prosim!), voda pa je bila za junij že skoraj nenormalna scalnica. Otroka sta bila na plažo dostavljena frišna po popoldanski siesti (v avtu, a vseeno bolje kot nič). Odrasla podporna ekipa je na plažo privlekla goro čolničev, vedrc, lopatk, grabljic, rokavčkov, šprickotov, napihljivih blazin, plavalnih črvov, plastičnih avtomobilčkov, plavalnih očal in kar je še prikupnih pripomočkov, ki naj bi spodbujali domišljijo, motoriko in veselje do prebijanja časa v vodi. Mamili smo z zgledom, triki, špricanji, vabili, sladkimi besedami, obljubami nagrad in vsemi drugimi ukanami, ki smo se jih domislili.

Večina otrok se je ustrezno odzivala: Mali je vneto lopatkal po pesku sem ter tja in – občudovanja vredno – pešačil bos po ostrih kamenčkih. Nečak je večino časa čepel v vodi in se igral igre sodobne mladine; med drugim je nekaj počel s prazno plastenko in Babici v svoji komaj razumljivi šprahi oznanil, da »meša smuti«. Celo nečakinja, najstarejša od štirih mladičev, je večino časa pohajala po vodi, pa čeprav je imela eno roko v mavcu. Še sama nisem mogla verjeti, da jo je gips odnesel skoraj suh.

A vsi ti svetli zgledi niso omajali Tastarejše. Pred odhodom na morje je sicer razglašala, kako bo skakala v vodo, nato pa se je vztrajno držala brega. Nekajkrat je kot kak Zavec pred tekmo paradirala okrog z napihnjenimi rokavčki, to pa je bilo vse. In kadar se nekaj odloči, je vražje rezistentna!
Potem pa je prišla Zadnja ura. Vse smo že spakirali, kramo odtovorili do avtomobilov in premagali mladino v bitki oblačenja. Zadnji ritual pred odhodom s plaže pa je Metanje Kamnov s Pomola. Ko je ekipa šibala sem in tja in se prizadevno ukvarjala z brezperspektivno metalno nalogo, se ji je pridružil starejši deček, ki je začel na veliko skakati s pomola v plitko vodo in razkazovati svoje plavalne sposobnosti.

Pomol. Z razgledom!
Točno to je bila vrstniška spodbuda, ki so jo potrebovali naši mladinci. Čez par minut so že bili vsi nagi in so zagnano skakali v plitko vodo. Ne čisto zares, odrasli smo jih ves čas držali, a vendarle. Noreli so gor in dol, in ko smo bili na »Samo še trikrat skočite, potem pa gremo!«, se je Tastarejši odprlo. Kot navita se je začela metati v vodo in se celo vsa zmočila – malo okorno, ker ji voda pač ni segla globlje kot pasu, a brez rokavčkov in čisto sama. Lahko sem jo samo bodrila, jo občudovala, ji čestitala, obžalovala, da se tega ni spomnila prej, in držala Malega, da mu ne bi slučajno padla na pamet kaka podobna neumnost. Že to, da je malo prej prepogumno bredel naokrog in telebnil v morje, kot je bil dolg in širok, je bilo čisto dovolj.

Nazadnje pa ni bilo več izbire. Sonce je padlo dol in prišla je sibirska ohladitev. Še sreča, da to ni bilo naše zadnje letošnje kopanje. Morda bomo pa takrat že kos ultimativnemu izzivu in si bo Tastarejša v resnici zmočila tudi oči!

petek, 15. junij 2018

Na morje, na antibiotik

O začetku dopusta, vnetih bezgavkah in žurerski urgenci


Do odhoda trajekta nas je ločila še ena ura. Podvelebitska burja je preveč razgrajala po pristanišču, da bi čas zabijali zunaj, in ker v Prizni ni ravno udobne čakalne infrastrukture, smo čepeli v zatohlem avtomobilu. Vzdušje je bilo napeto – malo smo bili naveličani od dolge vožnje, malo nestrpni od pričakovanja morskih radosti, predvsem pa sem bila vedno bolj bolna. Pripeljati se po Jadranski magistrali s podmladkom v avtu za nas še nikoli ni bil mačji kašelj, svoje sta doprinesla še moje boleče grlo in zakuhana glava, toda najdaljša ura dneva je vendarle postalo čakanje na trajekt. Otroka sta plezala po meni in sitnarila, in ker sta čutila, da ni vse tako, kot bi moralo biti, se je Mali za nameček večino časa dojil, jaz pa sem komaj sedela pokonci. Juhej! 

Da se nekaj kuha, mi je postalo jasno že med postankom na Reki.
McDonalds ob avtocesti, do katerega vodi hecni nadhod, je zelo priročen (če že ni zdrav).

Nekaj olajšanja mi je prineslo vkrcanje na trajekt, vsaj na klop v salonu sem se lahko vrgla in zadremala za tistih petnajst sladkih minutk. A hkrati s tem sem padla v nekakšne vročične blodnje, v katerih sem videla, kako Mali zdrsne Najdražjemu s palube v grozljivo temno morje … Očitno me je res kuhalo, kajti v prisebnem stanju mi take skrbi ne bi padle na pamet, Najdražjega in njegovo previdnost pa ja poznam.

Hiška nas je pričakala krmežljavo zatohla po zimskem spanju. Prebuditi jo je samo po sebi neprijetno, z otrokoma, ki se motata pod nogami, zoprno, če si še bolan, je pa strašno. Nekako sem se zbrcala v pogon, če ne zmorem drugega, bom pa posesala ves mrtvi živelj, ki se je nabral čez zimo! Očitno mi je morilska sla dala nekaj energije ali pa me je gnala samo strast, da bi ob tem preiskala vse potovalke, ki jih je bila naenkrat polna hiška, v lovu za kako uporabno tableto. Izplen je bil žalosten - običajno imam s sabo konkretno prvo pomoč, tokrat pa je bilo kot nalašč vse, kar sem našla, paracetamol v sirupu za otroke, pa še tega le nekaj žličk. 

Krama (čisto nepogrešljiva, kajpada).

Noč in dan, ki sta sledila, mi nista prinesla olajšanja. Glavobol ni popustil, grlo me je žgalo in bolele so me vse kosti, otroka sta se vedno nadležneje obešala po meni, jaz pa sem hrepenela le po nekaj minutkah miru. Najdražjega sem poslala na ekspedicijo v prvo lekarno po tablete za grlo, a je bila misija zanj pretežka. Očitno je bilo dejstvo, da še dojim, tako zastrašujoč dejavnik, da mu farmacevtka ni upala dati prav ničesar, tako da je bilo nazadnje vse, kar sem dobila, nekakšni mentolovi bonboni. Zalegli so toliko kot pasji kakec in sredi druge prečute noči, v kateri sem se morala osredotočiti vsakokrat, ko sem želela požreti slino, mi je postalo jasno, da bom končno spoznala novaljsko urgenco. Moja žlahta jo je skozi leta počitnikovanja na Pagu že obiskovala zaradi različnih bizarnih razlogov. Najsočnejši je bil tisti, ko je moral moški član družine (zaradi varovanja zasebnosti raje ne bom kazala s prstom, kateri) šivat roko, ker ga je po njej z veslom kresnila njegova partnerka. Menda zato, ker je preveč nagajal otrokom, verjetno pa to ni bila najsvetlejša ura njune zveze …

Ob osmih zjutraj sem se odvlekla prepričat, ali se je vzporedno z razvojem novaljsko-zrške party scene urgenca iz zaspanega otoškega zdravstvenega doma res razvila v sodobno ustanovo, posebej specializirano za praznjenje alkoholiziranih želodcev. Žurerjev ni bilo več na vidiku in mlado urgentno ekipo sem dobila na sončku pred stavbo, kjer so prihajali k sebi po delovni noči. Komaj sem jim zakrakala, kaj želim. Diagnoza je bila hitra in učinkovita, gnojno vnetje bezgavk.

"Zdaj boste morali nekaj dni počivati," mi je rekla zdravnica.

"Ha ha," sem si mislila, rekla ji pa nisem ničesar. Me je grlo preveč bolelo, pa tudi sicer se mi je zdelo, da nima otrok in da me torej ne bi razumela.

A ko sem se vračala k svojim, bogatejša za škatlico antibiotikov, me je otečena bezgavka že kar malo manj bolela. Še dobro, kajti Najdražji je z morja odjadral nazaj v delovne slovenske vode, jaz pa sem ostala z otrokoma. Koliko je pri tem možnosti za počitek, pa si lahko mislite.

Vse le ni tako črno - zlat večer v Caski. 

nedelja, 10. junij 2018

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila


Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem pomenu besede in kar naprej se nam dogaja, da z njega predčasno pobegnemo.

Začelo se je res spektakularno neke zime, ko je moja starša spreletela genialna ideja - zakaj ne bi šli prečit Pohorja na tekaških smučeh? Razlogov proti je bilo več kot dovolj, med drugim recimo to, da mlajša polovica ekipe, v zgodnjih najstniških letih, še nikoli ni tekla na smučeh, da smo na vrat na nos nabavili skrajno razklumpano rabljeno opremo in da po pohorskih gozdovih sploh ni bilo narejene tekaške proge. Ampak mojih neustrašnih staršev take malenkosti niso odvrnile od večdnevne namere in v polovici dneva smo se od Areha z nekaj padci in z nekaj macgyverskimi popravili vezi prebili do Peska, potem pa le priznali poraz. Od prigode se spomnim sicer predvsem table "Ruše 16 km", ki nas je pričakala na odcepu ceste, po kateri smo nameravali sestopiti v dolino. V neudobnih tekaških čevljih smo v popolni temi po ledenem makadamu prikolovratili do Ruš, kjer je moral moj oče pogoltnili ponos in - v nedigitalnih časih - iz prvega kafiča telefonirati bratrancu iz Maribora, da nas je prišel iskat. Zvečer sem bila tako izmozgana, da sem lahko samo stala v kadi, medtem ko me je umivala mama. Menda sem se takrat prvič srečala s popolno fizično izčrpanostjo.

Neuspeh je bil tako popoln, da se mu z veseljem nasmejimo še zdaj, zadostuje že beseda "Pohorje". A nekaj let kasneje je bil že dovolj neboleč, da smo se namenili na še eno prečenje Pohorja, tokrat s kolesi. V našem slogu: s ta poceni kolesi, s kakimi desetimi prestavami, in skoraj brez izkušenj z gorskim kolesarjenjem. Uspešni smo bili le malo bolj kot prvič; pol dneva smo vedrili, kolesa rinili v večino klancev in turo zaključili s predčasnim spustom v Dravsko dolino. Vsaj po ledu nam ni bilo treba krevsati in tudi bratranec-taksija nismo potrebovali, ker nas je sredi poletja pač odrešil avtobus.

Pri Črnem jezeru smo bili začuda sami.

Tudi tokrat, ko smo šli na Roglo z bistveno manj himalajskimi načrti, je kazalo, da bomo spet uprizorili pristen pobeg s Pohorja. V soboto zjutraj smo čepeli v napol kletnem apartmaju s pogledom na tri, od neurij prejšnjega večera osvežene smreke, razpadajočo klop in previsoke regratove lučke. Tastarejša je bila utrujena od vročine, ki jo je nepričakovano zakuhala ponoči, in se je bodisi valjala po tleh bodisi pregovarjala z nama, česa vsega ne bo oblekla. Naš Mali je čisto drug človek, če je zunaj ali znotraj, in ujet v apartmaju je vse jutro tulil in se mi metal na dojko. Nič čudnega, kajti tudi njegovi mami - torej meni - se odpelje, ko je ujeta med štirimi stenami.

V vsesplošnem tuljenju in kričanju je Najdražji retorično odredil: "A gremo domov?" Obe ženski sva se histerično strinjali, da je to še najboljša rešitev, potem sem pa le globoko vdihnila in ustavila naše poblaznele konje.

Še dobro, da nismo šli. Malo zatem se je toliko zvedrilo, da se je Mali zunaj zaril v prvi kup peska, pa tudi od hčerkine bolezni ni bilo več sledu. Ko so bili za nami še sprehodič do Črnega jezera, nekaj uric v igralnici hotela Planja (da se je mladičem udrla pikica), "veletura" po vršičkih nad Roglo, hčerkina prva vožnja s sedežnico, moje švicanje z Malim na hrbtu v breg do razglednega stolpa in ugotavljanje, da tako zanikrne kondicije pa res še v življenju nisem imela, pa odkritje Najgrše poti na Rogli (glavne poti do razglednega stolpa res ne priporočam) in še trk v zelo sveže igrišče, Pohorsko vasico, je Najdražji v avtu ves navdušen zaključil samo: "A ni bilo fajn?" Res, še dobro, da nismo pobegnili domov.

Očitno učna pot do Črnega jezera cilja na enoletnike ...

Ali pač - do luknje še ne sežejo.


Pohorska vasica, odlično igrišče

Pripis

Mojega očeta je moje pisanje o Pohorju in naših polomijah tako nostalgično navdihnilo, da se je razpisal v komentarju, ki ga lahko preberete spodaj. Poleg tega pa je izbrskal nekaj smučarskotekaških fotografij izpred davnih, davnih let.

Optimistični start na Mariborskem Pohorju in moj brat tako rekoč prvič s tekaškimi smučmi.

Moja malenkost pri enem od padcev. Iz fotografije je lepo razvidna mizerna snežna odeja.


nedelja, 3. junij 2018

Projekt 300 m

O pogledih z višine, hribovski indoktrinaciji in zgodnjem poletju nad Soriško planino


"Lej, mami, kako majhni so avti! Kako majhen je bager!" Tako je Tastarejša komentirala pogled, ki se nama je odprl, ko sva se s Soriške planine vzpeli na greben med Možicem in Slatnikom. Saj ni bila prvič tako visoko, kje pa! Ampak ko sva lani jeseni z Najdražjim ocenila, da je že prevelika donda, da bi jo kot šerpi tovorila okoli, smo dolžino izletov prilagodili njenim hodilnim sposobnostim. Kar je pomenilo 200 višinskih metrov vzpona in ocenjeno časovnico 30-45 minut za odraslega, vse skupaj za nas torej triurni izlet. Vso zimo smo obdelovali gričke in hribčke po toplejših koncih Slovenije. Odkrili smo kar nekaj cerkvic, ki jih drugače niti slučajno ne bi obiskali, in šment, ujeli nismo prav nobenega "škrata", ki so nam pod klopcami puščali motivacijska darilca ... Zdaj, ko je zima minila in se je tudi za nas odprlo nekaj, čemur bi lahko za silo rekli visokogorje, pa sem ocenila, da smo pripravljeni za dvig nivoja. Čas je za Projekt 300 m - gremo do 300 metrov vzpona!


Da bi projekt uspel, sem ga zastavila premišljeno, saj sem se, upam, nekaj že naučila na lastnih napakah. Fanta sem takoj na izhodišču poslala naprej - z Malim na hrbtu se je pač nemogoče vleči s hčerkinim tempom, kajti breme na ramah hitro postane neudobno, tovor se pa začne pritoževati, če se mu ne dogaja dovolj. Tastarejši se tako ali tako strašno dobro zdi, kadar me ima samo zase, poleg tega pa bistveno manj sitnari, če Najdražjega ni zraven - dovolj prefrigana je, da ve, da je veliko prizanesljivejši od mene in da mora, če ji kaj ni povšeči, samo majčkeno pritisniti nanj, pa jo bo že nesel v naročju, ji vsakih pet minut vlačil vodo iz nahrbtnika in podobno. Izključno ženski ekipi sem dodala še neumorno izmišljevanje bedastih pravljic (z najbolj minucioznimi detajli, da bi ja čim dlje trajale), rahlo nadležni navdušeni ton, s katerim se starši trudimo izžarevati popolno pozitivnost, nekaj kratkih počitkov, nekaj občudovanj metuljčkov po poti (drugih zanimivosti ali razgledov itak ni bilo), nekaj laži, kako je vrh že za vogalom, in potem sva se znašli na grebenu.

Zdi se, da je Tastarejša tokrat prvič zavestno opazila, da je gorsko okolje drugačno od tistega v dolini. Vsaj če sklepam po njenem navdušenju nad pogledi. Seveda ne bi bila jaz, če ne bi takoj zagrabila priložnosti in je začela indoktrinirati v svoje vrednote: "Saj zato pa je fajn iti v hribe. Malo se utrudiš, malo se pogovarjaš in hecaš, potem pa prideš gor in se ti vsi problemi zdijo čisto majhni, tako kot tisti bager." (V hribovskem kontekstu nekoliko neumestno vozilo mi je služilo kot primerjava zato, ker sva na spečem soriškem smučišču šli mimo njega … in ker trenutno vsa družina živi in diha z njimi.) Hčerka ni pripomnila nič, optistimično pa računam na to, da se ji je moja - po moji skromni oceni kajpada nadvse globokoumna - modrost posadila nekam v podzavest, kjer bo kasneje vzklila in vzbrstela.

Mali z obvezno spremljevalko - lopatko

Pa saj je bilo res lepo - buhteče rožice in zelenje, osamljeni oblaki in sonce, bele ovce in črni jagenjčki … Na iskanje darila, ki naj bi ji ga pustili škrati, se je Tastarejša spomnila šele, ko sta k nama z Možica pridirkala najina moška, in tudi ko se je izkazalo, da sta darilo tokrat jabolko in korenček ("škratje" včasih pač pozabijo spakirati kinderjajček ali kaj primerljivega), je bila čisto zadovoljna. Jaz pa sem bila prav triumfalna - končno spet malo bolj v hribih, na zraku in vetru, in to s celotno familijo!

Naslednjič bomo skušali tempirati le še nekoliko bolj zgodnji odhod. Kajti v hčerkin čas za popoldansko siesto smo tako močno posegli, da sem jo morala na polovici sestopa vzeti v naročje, kjer mi je gladko zaspala, tako da sem jo odnesla do avta. A 17 ali 18 kil se mi še nikoli ni zdelo tako lahkih - neznatna cena za grižljaj pravih in hribov in oceno, da je Projekt 300 m na zelo dobri poti.

Seveda pa s tem mojih projektov ni konec. Do konca kopne sezone moramo priti do 400 m!

Nekdanja vojašnica, dandanašnji ovčji hlev. Pravzaprav koristnejša raba ...

Cvetoče poljane na Soriški planini

sobota, 2. junij 2018

Torbica

O pomfritu, bagrih in prašičji princesi


Odkar je Tastarejša princeska, ne gre nikamor brez torbice. Krasna je, srebrna, z roza metuljčkom iz bleščic. Danes se je z njo po damsko sprehodila na vrh hriba in nazaj, v njej pa je imela kup reči, ki jim smisel vidi le ona. Če ste se spraševali, kaj za vraga ženske prenašamo v svojih malhah, je tule edinstven vpogled v torbico (zelo mlade, pa vendarle) ženske:

  • mobitel (tip "opeka", iz ene od najstarejših generacij),
  • papirčke od bonbonov (ki iz neznanega razloga ne smejo v smeti),
  • elastiko za lase,
  • dudo (ki je ni nikoli uporabljala, Mali jo pa tudi že kar nekaj časa pljuva ven),
  • dve kartici iz hoferlidlove otroške brošure (menda "karti za vlak"),
  • kolut sveže odžaganega lesa (ne čisto majhen; spominček z vrtčevskega obiska pri gozdarjih),
  • čokoladne bonbončke (še dobro, da ni bilo preveč sonca),
  • dvoje češenj ("uhani", ki ji med poskakujočim sestopom niso hoteli ostati na uhljih),
  • žvečilni gumi (moj; tako ali tako jih ne žveči, ker "pečejo"),
  • štiri pomfrite (malica s kosila v Tržiču, "Če bo Mali slučajno lačen," se je glasila njena utemeljitev).

Naj povem, da torbica ni prav velika. Na srečo je vsaj krompirčke že izločila iz stalne vsebine. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z njimi čez kak dan ali dva ... Ampak roko na srce, torbička se punci prav lepo poda in nosi jo nadvse suvereno ne glede na to, kaj počne - pleza po igrišču, skače na trampolinu ali samo paradira naokrog. Vseeno me razne akrobacije malo skrbijo, saj se ta modni dodatek zlahka kje zatakne. Potem ko smo zadnjič rešili varnostni problem balerink oz. gojzarjev, bo zdaj očitno na vrsti torbica.


No, pa opravičujem se, da spet gnjavim s princeskastimi zadevami, ampak ta tematika je v našem življenju trenutno ključna. Tako kot bagri in drugi delovni stroji. Ali si predstavljate, kakšno veselje je bilo v naši družini danes, ko je na planini Javornik pod Ženiklovcem vse vrelo od priprav na prihod živine in so tam rohneli štirje traktorji, ena gozdarska prikolica (vsaj ta je bila tiho) in še motorna žaga? Ko je gor počasi, a glasno prigoseničaril še čisto pravi bagerček in s svojo veliko žlico nežno zabil v tla nekaj kolov za ograjo, je bila sreča Malega, stalno opletajočega s svojo lopatko, popolna. 

"Ba!" Tako Mali komentira vse velike stroje.

Veselica delovnih strojev na planini Javornik.

Lepši trenutek je bil le še, ko smo se po turi in kosilu šli turiste skozi stari del Tržiča, za katerega smo do tedaj le slutili, da obstaja, in srečali gospo s čisto pravo pujso. Na vrvici! Kot velika ljubiteljica teh živali sem se začela metati po njej na tisti ozki ulici, da so me skoraj povozili. Tudi otroka sta bila vzhičena, samo Najdražji se je držal bolj ob strani. Ga čisto razumem, pred par leti ga je pujs tako ugriznil v roko, da je moral na urgenco in bil tam v zadregi, kako se mu bo vse osebje smejalo.

"Kako lepa pujsa je bila," sem še v avtu nekajkrat zacvilila.

Tolikšnega navdušenja se je nalezla tudi naša princeska. Parkrat je komentirala: "Kako lepa pujsa je bila!" Za konec pa je dahnila: "Kot kaka princeska!"

Ni ravno prva primerjava, ki mi je padla na pamet ob črni, ščetinasti živali, ampak večjega komplimenta si pujsa menda ne bi mogla želeti.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...