Narodni park Severni Velebit je le par ovinkov stran od naše romarske poti na morje, a nekako mi je uspelo, da sem se mu do sedaj izogibala. Zakaj, mi res ni jasno, kajti do dinarskih hrvaških skal gojim prav posebno naklonjenost.
»Pa kaj rinete tja z otroki,« me je oblajal eden od sorodnikov, »mar bi še ostali na plaži!?«
Kot običajno, kadar mi kdo soli pamet, sem v tistem trenutku ostala nema kot riba in šele potem, ko debata ni bila več aktualna, mi je kapnilo najiskrenejše pojasnilo: z rojstvom otrok sla po odkrivanju neznanih krajev v meni ni zamrla, pa čeprav bi bilo najlažje, da bi jo zapakirala v koš z umazanimi plenicami in bi se tam smradila do nadaljnjega. Zato jo, če se že ne morem iti bolj oddaljene, zahtevnejše in dražje eksotike, zadovoljujem vsaj v okviru vikend pobegov in kratkih počitnic v bolj ali manj domačih logih. In tokrat je bilo končno na vrsti naših par dni na Velebitu!
V logistično kar zapleteni operaciji smo se dobili v Senju, kamor se je od doma z avtobusom priboril Najdražji, mi pa smo privijugali s Paga. Tistih uvodoma omenjenih »par ovinkov« je solidno zavita gorska cesta, ki nas je dostavila v Krasno Polje, obsežno vas pod začetkom Velebita. Tu bi se imeli kar krasno, če se ne bi z Najdražjim pustila zapeljati skušnjavi, ki naju zavede vedno znova, ko se trudiva minimalizirati količino prtljage v avtomobilu. Kaloriferček bomo pustili doma, saj je vendar poletje, sva bila složna. Kakšna napaka! Nisva namreč upoštevala, da je deželo zajel nekakšen polarni ali kaj vem kakšen zrak in da so bile temperature zunaj osvežujoče prijetne, v apartmaju pa je bila ledenica brez primere. Ker leži Krasno Polje na več kot 700 metrih, ne rabijo klimatskih naprav, centralno ogrevanje v hiši pa je bilo poleti seveda neuporabno … Temperaturno blagostanje otrok je v naši družini delikatna tema, tako da sem se prvi večer še junaško pretvarjala, da sploh ni mrzlo, čeprav me je zeblo, kot me vse leto ni (z izjemo zimskega
dopusta na mediteranski Siciliji, jasno). V posteljo sem zlezla v nogavicah, dolgih hlačah in dveh jopicah ter Malega vso noč tiščala k sebi na dojko. To je bil edini način, da sem ga obdržala pokritega, saj je prva stvar, ki jo gospodič sicer naredi, da zbrca s sebe vse, kar ga pokriva. Komaj sem čakala jutro, da sva se lahko šla pogret na plano.
 |
| Pri medvedih v Kuterevem |
 |
| Zavetišče vodijo prostovoljci, tako da je vse slikovito razsuto. |
 |
| Ta mladi veseljaki |
 |
| Zavetišče je kar sredi vasi. |
 |
| Ja, medveda ne moreš prehiteti ... |
Razen mraza pa smo v okolici Krasna našli kup krasnih zadev. Simpatično zavetišče za medvede v Kuterevu, lično cerkvico neke Maričke in popolnoma nevegetarijansko, zato pa toliko bolj mesarsko ponudbo v lokalni beznici z veličastnim imenom Libertas. Tudi velebitski vršaci so bili po pričakovanju krasni; v lepem dnevu je bilo parkirišče na Zavižanu polno, presenetilo pa nas je, da je bil poleg našega tam le še en slovenski avto. Skozi špalir spodbud in občudovanja, češ kako mlade planince imamo, smo jo strumno zastavili proti priljubljenemu vrhu Veliki Zavižan, a sem hitro potuhtala, da je cilj za nas preambiciozen. Namesto tega smo skozi nekakšen botanični vrt, ki bi mi bil, če bi to znala ceniti, morda zanimiv (morda pa ne, tega res ne znam oceniti), zlezli na nekoliko bližji, a prvovrstno razgledni Balinovac. Kljub skromnemu 1601 metru nadmorske višine se po tako visokogorskem terenu v družinski zasedbi še nismo potikali, na vrh je bilo treba celo poplezati – saj odrasli tega ne bi opazil, za kratke nogice naše Tastarejše je bila pa vsaka skala izziv. Dejstvo, da sem bila končno spet na malo zahtevnejših tleh, me je tako navdušilo, da sem takojci začela fantazirati, kako je čas, da hčerko opremimo s pravo hribovsko čelado!
Najbolj krasna zadeva pa nas je čakala na skoraj vsakem koraku. Gozdne jagode. Tiste prave, sočne debelajse najžlahtnejšega balkanskega tipa. Mali, ki za zanikrnice, kakršne izbrskamo iz džungle domačega vrta, do sedaj ni odprl ust, je velebitske jagode, ki so se gugale v vsakem goščavju, hitro usvojil. Suvereno se je postavil ob rob ceste, s prstom kazal v zelenje in zahteval: »Amamam!« In ali veste, ko se po nekaj sto jagodah, ki jih nabereš, zaveš, da si dal v lastna usta kvečjemu tri ali štiri, vse ostale pa sta pozobala mladiča – no, to je pa v kmečki šprahi menda tisto, čemur bolj vzvišeni pravijo brezpogojna starševska ljubezen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar