sobota, 10. februar 2018

Božje zadeve po sicilijansko

Kako je mogoče, da smo zamenjali apartma, pa še vseeno ostajamo "na Seciliji", naši Tastarejši ni čisto jasno. Tudi tega, zakaj smo to naredili, ne razume čisto dobro, pa čeprav ji razlagava, da je Sicilija velika in da smo želeli spoznati tudi severovzhodno obalo. A tako smo naredili in današnje dopoldne žalostno ždeli ujeti v apartmaju, ki sva ga z Najdražjim s hudimi mukami izbirala dva večera. Kot ljubitelja slikovitih italijanskih hribovskih vasic sva se odločila, da se zatečemo v eno od njih, in se odločila za čudovit apartma v stari hiši, za katerega se je na fotografijah že od daleč videlo, da ima ogrevanje na kaj drugega kot na klimo. Da nas ja ne bi zeblo! Izkazalo se je, da ima srčkano stanovanje centralno ogrevanje, ampak zdaj radiatorji že drugi dan delajo na polno, v kamniti hiši z meter debelimi zidovi je pa še vseeno mrzlo kot v hladilniku, tako da na daljnem jugu preživljamo dneve v štirih plasteh oblačil. Predvidevam, da se bo bajtura ogrela do spodobne toplote ravno ob našem odhodu.

Orjaška, nezgrešljiva cerkev v/na Tindariju

V apartmaju smo bili ujeti, ker se je vreme sprevrglo v popoln zajeb (opravičujem se za vulgarnost, žal drugega termina, ki bi ustrezno zaobjel stanje, še nisem odkrila). Preizkusili smo vse igrače, razbili eno ogromno vazo (in vse ostale okraske, ki so izključno stekleni ali keramični, umaknili nad višino Malega) in obredli vse vogale, ob pol enajstih dopoldne pa je Mali kot kuža zakoračil k vhodnim vratom in začel udrihati po njih. Ven, spustite me ven! Vsaj tako nekako se je zdelo. Kaj smo hoteli drugega, nadeli smo si vso protidežno in protimrazno zaščito, ki jo imamo s sabo, in se kot štirje gringoti spravili na sprehod po vasi. Ker smo lekarno in trgovinico stare šole, kjer je treba večino stvari ustno naročiti (kar je idealno za našo "briljantno" italijanščino), spoznali že prejšnji večer, v dežju nismo imeli dosti izbire in smo hočeš nočeš končali v cerkvi.

Ob mojih življenjskih nazorih moja otroka te objekte poznata predvsem od zunaj (običajno na kakih hribčkih), kaj se notri dogaja, pa jima je manj znano. Ko smo vstopili v veliko cerkev, je Tastarejša zato začudeno strmela, sledil pa je neizogiben pogovor o religioznih temah. Da se k oltarju ne sme, sem ji povedala, in da sme tja samo duhovnik, torej tisti gospod, ki dela v cerkvi.

"Kaj pa dela?" je vprašala.

"Mašo ima," sem ji razložila. Tastarejša je šele pred kratkim pogruntala, da tista maša, ki se omenja v zvezi s cerkvami, ni Maša s telovadbe. Vseeno je hotela vedeti, kaj je to. Najdražji, ki je v otroštvu briljiral kot "miništrant" in so ga verženske tercijalke že videle kot bodočega novega župnika, zaradi njegove kasnejše izdaje pa so kar nekaj časa potem kuhale zamero, se je ob tem umaknil v ozadje in se veselo hehetal, tako da sem ostala sama s švohcanimi razlagami, ki ne bi presegle njenega pojmovnega sveta.

"Maša je kot nekakšna predstava. Duhovnik malo govori, malo poje, pove nekakšno pravljico, drugi ljudje pa malo poslušajo, malo pojejo in malo molijo."

Tastarejša je bila navdušena. Tik pred odhodom na dopust je bila na pravi predstavi, muzikalu Pepelka, in verjetno si je predstavljala nekaj podobno atraktivnega. Vse ji pa še ni bilo jasno.

"Kaj je to 'molijo'?"

Uh. "To pomeni, da prosija Boga" - UH! - "da jim pomaga." Pa smo tam. In sem ji hitro odžebrala Sveti angel, varuh moj, da bi ji preusmerila pozornost. Pa ni šlo.

"Kaj je to Bog?"

"Nekateri ljudje verjamejo, da obstaja nek stric, ki mu rečejo Bog, in on skrbi za vse ljudi na svetu. Eni verjamejo, da je, eni pa ne."

"Jaz verjamem," je bila odločna Tastarejša, jaz pa sem modro molčala. "Kaj so pa te slikice?"

"To so svetniki." Pa smo spet tam. "Svetniki so ljudje, ki so Bogovi pomočniki. Tako kot ima recimo Dedek Mraz pomočnike palčke."

Popoldne, ko se je vreme kanček izboljšalo, smo obiskali veliko, okusno okrašeno in visoko nad morjem postavljeno romarsko cerkev v Tindariju, kjer smo naleteli na mašo. Prišli smo ravno na vrhunec dogajanja, ko so si vsi prisotni podajali roke in šibali po hostije. Mali se je obnašal strašno grdo, ko so vsi utihnili, je začel, navdušen nad akustiko v veliki dvorani, glasno komentirati dogajanje, tako da sem mu usta hitro zamašila z dudo. Tastarejša pa je, nasprotno, tiho in spoštljivo sedela na klopi (ker je bila menda zmatrana), gledala, kaj se dogaja, in poskočila, da bi tudi sama šibala "po kruhek". Prav težko mi je bilo pojasniti, da ga ne more dobiti in da je itak čisto zanič.

To navdušenje nad krščansko vero bi me skrbelo, ampak ko smo po prej omenjeni teološki debati odkorakali iz cerkve, me je Tastarejša prosila: "Še enkrat mi povej, kar si govorila prej!"

Kar malo sem se ustrašila. "A tisto o Bogu in cerkvi?"

"Ne, tisto o kaktusu."

Tako delajo otroški možgani. In sem ponovila vic o balonih, ki sta letela čez puščavo in videla kaktussssssss … in potem smo to ponavljali še vse popoldne.

Kaktusov pa tudi ne manjka.

1 komentar:

  1. Tele razlage božjih zadev so res imenitne. Vsekakor ni lahko pametni triletnici pojasniti stvari, ki jih še mi sami ne razumemo in ne poznamo dobro. Blaž se je moral dobro nasmejati,ko je poslušal vajin pogovor.

    Pa čestitke Jurčku za poskuse samostojnih korakov.

    Pogumno naprej k novim razlagam, Urša

    OdgovoriIzbriši

Tradicionalni vikend nad Kranjsko Goro

O zlatih macesnih, novi ontogenetski fazi in vrednosti popoldanskega spanca. Pa o Vošci in Mavrincu. Ko v hribe pride jesen, se macesni ...