nedelja, 11. februar 2018

Nova najljubša beseda

Predstavljajte si: črni oblaki, siv veter, belo zasnežen rob planote, granitni monoliti in strma zelena pobočja, ki padajo proti morju. Lahko bi bila Norveška, vendar je scena postavljena precej južneje, na Sicilijo. In to na pustno nedeljo.

Pri prvih kamnih se je Najdražji še fotografsko izživljal.

Da pozimi na Siciliji lahko dežuje, sva vedela, da bo pa večino časa scalo, niti slučajno nisva pričakovala. Zato sva urno zagrabila priložnost, ko je bilo vreme samo oblačno in vetrovno, in smo se odpeljali na grebenasto planoto, ki Etno ločuje od severne sicilijanske obale. Kot ljubitelja zime se nisva ustrašila snega, ki je dan prej zapadel nekje do 1200 metrov, in strumno smo se namenili obhoditi megalite Argimusco, ki so del naravnega rezervata Bosco di Malabotta. Prav neverjetno je, da teh čudnih kamnov, postavljenih na visoki planoti le korak od neba, še niso podrobneje raziskali, tako da se ne ve, ali je antropo- in zoomorfne podobe v njih ustvarilo neko pračloveštvo ali morda samo igriva volja narave.


Orel

Vesoljec, ki moli?

Na žalost se je takoj izkazalo, da je fletni snegec v bistvu plundra, tako da je bila za sprehod med stolpi še najbolje opremljena Tastarejša. V škornjih je veselo bredla po potokih, ki so lile iz ekspresno topečega se snega na zasneženi cestici, in zajemala vodo vanje v vseh najglobljih lužah. Mali je v kengurujčku takoj zaspal in mu je bilo vseeno, midva z Najdražjim pa sva se še nekaj časa junaško trudila ohranjati suhe noge v nizkih pohodniških čevljih. Sprva je bilo zabavno in skale so seveda fantastične, potem je pa Tastarejša začela sitnariti, da je zaspana in zmatrana itn. in da naj jo Najdražji nese. Kot običajno se je navsezadnje vdal njenemu teženju, in kot zahteva gospod Murphy, mu je Tastarejša spet zaspala v naročju, na točki, kjer smo bili najdlje od avtomobila. Tako je Najdražji glasno trpel, ko sva lomastila nazaj, in spet sva ugotavljala, da bootcamp in podobne vadbe niso nič v primerjavi s skrbjo za otroke! Malo je pihalo, malo je deževalo oz. snežilo, meni se je odvezal čevelj, pa ga nisem mogla zavezati in tudi Najdražji mi, polnih rok, ni mogel priskočiti na pomoč, za veliki finale pa sva se morala, ko sva si privoščila bližnjico, splaziti še pod žičnato ograjo, pri čemer je Najdražji moral poklekniti v pol metra globoko juhico iz plundre. Mokre noge sva tako ali tako imela oba.

Najdražji s težkim tovorom


V daljavi Rocca di Novara - enkrat, čez nekaj let ...

Uf, končno avto, sva si mislila, a glej ga zlomka, čim je Najdražji Tastarejšo odložil v njen sedež, se je zbudila. Da bi zdržali do prave hrane, smo si začeli bratsko deliti tablico čokolade, in ko sem nazadnje hčerki dala dve vrstici, nama odraslima pa vsakemu eno, je bil to povod za hud histerični napad. Tastarejša je vreščala, tulila, se slinila in smrkala, da hoče več, da hoče vse, da ima premalo, da sem mami lumpa, da sem jaz kriva in tako naprej. Saj si predstavljate. In tako kako uro. Pomagalo ni prav nič, ne prošnje ne prepričevanje ne zmerjanje ne preoblačenje ne objemanje ne postavljanje v sneg, nič. Mali je pri Najdražjemu v naročju začudeno strmel in upam, da se od sestrice ni učil, kako se obnašati … Umirila se je šele, ko smo se pripeljali do prvega mesta, kjer jo je zamotil pustni karneval, ki nam je preprečil nadaljevanje vožnje.

Tudi v "našem" Basicoju - hecno mestece je stisnjeno na pobočje sredi hribovja in razen dveh trgovinic, par barov in lekarne nima ničesar, tako da nama ni jasno, od česa tu živijo - so imeli popoldne pustno zabavo. Ko smo se v apartmaju najedli in si nekoliko opomogli, je bil torej čas, da gremo žurat! Seveda nisem našla barv za obraz, ki sem jih doma vrgla nekam v prtljago posebej za ta namen, a na srečo Tastarejša najraje riše s flomastri, tako da sem ji kar z njimi na obraz narisala gasilca in gasilski avto. V skladu z mojimi risarskimi sposobnostmi nista bila posebej prepričljiva, a punca je bila čisto zadovoljna. Na to smo navrgli še njeno pelerino z gasilci in gasilske hlače (tudi te imajo na riti gasilski avto), pa je bila prav srečna, v kako dobro gasilko je našemljena. In smo šli na veselico.

S slovenskimi pustnimi zabavami sicilijanskega karnevala ne morem primerjati, ker še na nobeni nisem bila, a če vprašate mene, je bila reč kar tužna: vse je bilo nasmeteno s konfeti in pisanimi trakovi, na prikolici je stalo nekaj ogromnih lutk minijonov (milijonov, pravi Tastarejša), zraven se je pa nekaj ne prav umetelno našemljenih ljudi delalo, da jim grozno dogaja, ko so plesali na latino štanc, ki je butal iz zvočnikov. Na srečo mene nihče ni nič vprašal, Tastarejšo pa in bila je prav blaženo srečna. Opazovala je dogajanje, se pozibavala z boki in niti slučajno ni hotela kamor koli drugam. Vrhunec je žurka dosegla z vrečko konfetov, ki jo je brez reda in smisla, a s posebno posvečenostjo zmetala v zrak. Pri tem je ni zmotil niti naliv, ki je zaključil predstavo.

Pustna žurka v Basicoju

Konfeti!

Tako smo pridelali novo najljubšo besedo oz. stvar: Tastarejša se z njo še malo bori in reče "to, kar se meče v zrak", Najdražji pa s svojo prleščino pravi, da "mečemo konfetije" … Druga beseda počitnic je brez dvoma "gliser", s katerim smo se dan kasneje odpeljali na izlet na otok Vulcano. Dvomim pa, da bo v celoti izrinil lanskoletno uspešnico, ko je katamaran, ki vsak dan pripelje z Reke na Pag, v hčerkinem srčku zasedel skoraj tako visoko mesto kot gasilski avtomobili. Pogosto moramo jesti juho iz katamarana - zaenkrat le na ravni besed, kakopak. Se že veselim kosila iz gliserja s konfeti!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...