sreda, 29. november 2017

Strašna zelena pošast

Ko smo iz trojine prešli na četvernino, je življenje postalo grozno naporno. Pa ne zaradi Malega; on je itak samo ždel in čakal, da zraste. Pač pa nam je Tastarejša uprizorila marsikatero slikovito predstavo z dramatičnimi slikami, kot sta tuljenje in metanje po tleh. Na srečo v nesreči ni bila nikoli naperjena proti bratu, ampak je bila večina negativnih čustev in pozitivnih hrepenenj usmerjena name kot na manj popustljivo polovico starševskega para. Metanje kruha na tla sredi glavnega trga ob morju, letanje po domačem železniškem nadhodu in valjanje po tleh na poti v vrtec je le nekaj skečev, ob katerih so se, sem prepričana, mimoidoči izdatno zabavali.


Po dveh ali treh mesecih se je situacija umirila, poletje se je končalo in življenje se je vrnilo v bolj ali manj ustaljene tirnice. Tastarejša in Mali sta velika zaveznika, med njima že vlada tovarištvo, kakršnega ljudje brez sorojencev nikoli ne bodo spoznali (in žal jim je lahko). Toda zdaj nas kar iznenada spet obiskuje strašna zelena pošast, imenovana tudi Ljubosumje ali Trma ali kar oboje hkrati. Zakaj se je vrnila, a naenkrat je na vsakem koraku mina, ki čaka, da bo Tastarejšo spremenilo v kričečega Mr. Hydea, in ko eno srečno prelisičimo, nam za vogalom v brk raznese naslednjo!

Sinoči recimo je Mali hitro zaspal, Tastarejša in Najdražji pa sta bila v kopalnici že globoko v večernem ritualu Sedenja na kahli. Tako sta bila zatopljena, da sem bila prepričana, da me ne bosta slišala, ko sem iz spalnice odtiholazila v pritličje. Šment, po petih minutah sproščujočega gospodinjenja me je Najdražji že prišel iskat: "Mami, ti si na vrsti!"

Morala sem v kopalnico na Umivanje. Nocoj je bilo aktualno Umivanje z brisačko, kar pomeni, da se Tastarejša uleže na blazino na tla in tam po otroško brezsramno razkreči vse svoje bogastvo (ne ravno moja najljubša scena, priznam), starš pa jo z mokro brisačko očedi na najbolj smrdljivih mestih. Prvi jokec je sprožila premrzla voda, a sva ga hitro zatrli in fazo Umivanja zaključili.

Sledilo je Ovijanje v brisačo, ki mora slediti natančnim korakom. Najprej rumena otroška brisača z ušesi, ki pa ne ovije celotnega telesa, zato jo je treba doštukati še z navadno brisačo. A ko mi je Tastarejša že ovita kot palačinka sedela v naročju, je začela nergati, da ni dovolj ovita in da rabi še eno brisačo. Precej trapasto se mi je zdelo, ker sploh ni bila mokra, v kopalnici je bilo pa itak kot v savni, ampak zaradi ljubega miru sem ji noge pokrila s tretjo brisačo. Uf, rešeni! Kje pa, takoj so vzniknile še želje po četrti brisači.

In ta sarajevski atentat je sprožil našo tokratno vojno. Ker s četrto brisačo nisem ustregla, je sledila Drama. Čakala sta naju še dva zahtevna večerna koraka: Oblačenje pižame in Umivanje zob. Seveda Tastarejša ni hotela narediti ničesar, samo vsa smrkava, naga in smrtno utrujena se je valjala po blazini in tulila. Za silo sem jo pomirila, ko sem ji začela razlagati, kaj je to kompromis, in ji predlagala, da umijeva zobe, potem pa gre lahko kar naga na Branje knjig (ker sem potiho seveda računala, da jo bom v pižamo nekako stlačila po tem).

"Ne, mami, zdaj grem naga brat," je rekla ona.

"Kje pa je tu kompromis?" sem jo vprašala. "Kdaj si boš umila zobe?"

"Ja, poteeeeem, ko prebereva!"

Kaj sem hotela. Tastarejša je bila za spremembo celo pokrita do vratu, ko sva brali v njeni postelji (vendarle je bila naga), ko sva končali in je bil čas za Umivanje zob, pa ni hotela odpreti ust. Hecanje, moledovanje, prepričevanje in oštevanje so imeli približno toliko učinka kot zelena solata proti lakoti, Umivanje zob na silo se slej ko prej ponesreči, rezultat vsega skupaj pa je bilo tako glasno vreščanje, da se je na drugem koncu hiše zbudil zelo lačni Mali. Zdaj sem morala potolažiti hčerko, nesrečno, ker jo mama odriva, in jo odriniti, da bi šibala nahranit sina. A vidite, kje je problem? Ko te histerično, objokano dete roti "Pri meni bodi, mami!" in se ti nago obesi na noge, medtem ko z že napol odpetim modrcem letiš reševat življenje drugemu mladiču, ne moreš drugače, kot da se ti trga srce …

Vsi tuleči smo se znašli na eni postelji. Mali je tuleč skakal proti dojki, Tastarejša mi je tuleč plezala v naročje in odrivala bratca, Najdražji je vztrajal s svojimi brezplodnimi (a vsaj empatičnimi) vprašanji v stilu: "Pa kaj je narobe? Zakaj jokaš?", jaz sem pa po svoje zmerjala zdaj enega, zdaj drugega, in se pretvarjala, da smo vsi mirni in da se imamo fajn.

Šele ko sem Malega odnesla podojit v pritličje, je zavladala tišina, v meni pa sta se mešala adrenalin in obup. Biti hkrati zaščitniška in stroga, ostra in mila, dajati varnost in postavljati meje, pa oditi od jokajočega otroka, ker ni druge možnosti, da se nepotrebna drama konča - to so zame najtežje naloge v starševstvu. Ko sem spečega Malega prinesla nazaj gor, je Jezica, kot rečemo Mr. Hydeu, v katerega se spremeni Tastarejša, že odšla. Izpod ta debelega, puhastega kovtra so kukale velike, prestrašene oči majcene deklice, ki se je stiskala k svojemu atiju in se je tesno privila še k meni, jaz pa sem ji šepetala, kako jo bova vedno imela rada.

Upam, da se nas bo strašna zelena pošast tokrat hitro naveličala.

sobota, 25. november 2017

Na Lulanje hrib

Takole je bilo videti naše sobotno bluzenje: v kilavem vremenu načrtujeva, da se gremo kopat, ampak preden bi to glasno omenila, se zaradi vsedružinskega smrkanja odločiva, da raje ne. Najdražji pri zajtrku ustreli kapitalnega kozla - kot da bi bil oče šele od včeraj! - ko Malemu reče: "Če boš tako kašljal, se pa res ne gremo kopat!" Tastarejša je na videz popolnoma okupirana z nečim velevažnim v svojem kotu, a z nezgrešljivim otroškim sluhom sliši ravno tisto, česar ne bi smela, in takoj navdušeno prileti: "Kdo se gre kopat? Kdo se gre kopat!?" Katastrofi, ki bi jo sprožilo razočaranje, se izogneva s poceni foro v smislu, da se Mali zvečer ne bo kopal ... Uf, za las je šlo!

Prave volje za hojo pri podmladku ni bilo.

Ob desetih dopoldne še vedno ne dežuje, zato odločim, da gremo na Zasavsko Sveto goro. Zadeva se zaplete, ko Tastarejša v avtu predčasno zaspi, Mali pa se predčasno zbudi, ker seveda nikoli nista usklajena v svojih spancih. Ko se pripeljemo do vrha Svete gore, nas megla, veter in pršenje prepričajo, da se tod že ne bomo sprehajali. Na zemljevidu na hitro poiščem nadomestni cilj. Med vožnjo do tja napetost narašča. Postanek za lulanje, pa čakanje na vlak. Cestica je ozka, vožnja počasna, Mali vedno bolj negoduje, Najdražji šofira in ga miri, Tastarejša začenja sitnariti, da se ne bi več vozila, jaz delam malico in hkrati navigiram. Ko pridemo pod hribček, se nikjer ne da parkirati. Peljemo se do alternativnega izhodišča, pa zgrešimo parkirno mesto, obrnemo, spet zgrešimo, še enkrat obrnemo in že v popolni histeriji v tretjem poskusu le parkiramo na miniaturnem prostorčku ob cesti, po kateri drvijo prazni tovornjaki iz bližnjega kamnoloma. Kot vrhunec nervoze Najdražji zagazi v velik, smrdljiv pasji drek, ki potuhnjeno počiva v jesenskem listju. Še vseeno bolje kot zadnjič, ko smo v približno primerljivi situaciji razbili zadnjo šipo na avtu!

Naš cilj je bil neimpozantni, celo na spletu anonimni Seč (368 m) v gozdnatem grebenu med Litijo in Jablaniško dolino. Bolj od vrha nas je zabavalo njegovo ime; Tastarejši sva razložila, da gremo na Lulanje. Do tja je lagoden sprehod po kolovozih skozi gozd, na vrhu pa samo komaj opazen geodetski kamen in še slabše opazna steza. Da je Mali vsaj malo spal, sem z njim sestopila po markirani poti na sever, v Zagorico. Nisem pa pričakovala, da bom v tako nizkih, nepomembnih hribih imela toliko "zabave" z orientacijo. Lahko bi si sicer mislila, saj se nikjer nisem tolikokrat tako kompletno izgubila kot na ljubljanskem Debnem vrhu. V litijskem spletu neizrazitih poraščenih dolinic in slemen bi bilo podobno, če ne bi medtem napredovala do navigacije s pomočjo GPS-a in telefona, ki sta me ohranjala na pravi poti in mi sem ter tja pod nos prinesla celo kako markacijo.

Uvodni travnik je verjetno najlepši na poti; zadaj pa drveči tovornjaki.

Razen dreves in kolovozov lepot na poti ni bilo, bogatejši pa smo predvsem za dobro zgodbo: Tastarejša je babici suvereno razložila, da smo bili "na Lulanje hribu". Babičin odgovor je bil značilni bleferski "aha", tako da sem morala telefon prevzeti jaz in pojasniti zadevo.

Pa še ena zgodba za zgodovinske anale: po dveh tednih brez pravega spanja sta danes zjutraj Malemu iz dlesni končno prikukala prva zobka. Ne on ne jaz nimava pri tem nobenih zaslug, vseeno pa pokava od ponosa!

petek, 24. november 2017

Stari prdec

Lani je Tastarejša za dedkamraza dobila lušten spomin. Igro namreč. Sestavlja jo 24 parov kartonastih medvedkov, ki so od zadaj vsi enaki (jasno), spredaj je pa vsak par malo drugačen: navadna medveda, severna medveda, pandi, gumijasta bonbona, piškotka in podobno. Medvedi so silno simpatični in z njimi smo že uganjali vse sorte razburljivih norčij. Plesali so ringaraja, dajali smo jih spat v njihove kartonaste okvirje in jih vpletali še v druge, sorodne dogodivščine.


Zdaj je pa Tastarejša že dovolj velika, da zna igrati spomin, kot se spodobi. Ponavadi ga trenirata z Najdražjim, ko imava midva z Malim že kopalno-uspavalni program. Ta trenutno vključuje njegovo divjanje po naši veliki postelji in moje vztrajno prepevanje o čolničku iz papirja, od katerega se mi že malo meša, a je edina melodija, ob kateri Malemu začne vleči oči nekam gor pod veke. Zadnjič pa je Malega presunljivo hitro pobralo in tako sem se nekaj partij spomina lahko šla tudi jaz.

Kot pritiče moji, nekolikanj moški vlogi v naši družini, sem igro vzela skrajno zares in se hitro dala v pozo, ki bi omogočala zmagovanje. Medtem mi je Najdražji, za katerega je značilen malo bolj ženski pristop k vzgoji, mežikal čez sobo, naj otroku vendar malo pustim zmagati, češ da je to dobro za motivacijo. O tem, ali je otrokom res dobro gledati skozi prste, nisem čisto prepričana (življenje jim tudi ne bo, kajneda), vseeno pa sem zadnjo rundo s težkim srcem le "spregledala" očiten par medvedkov, da je tudi Tastarejša zmagala.

Ne glede na svojo bojevitost pa nisem mogla mimo pomembnega spoznanja. Tolažila sem se s kupom izgovorov: da sedim na nasprotni strani igralne površine in medvedke slabše vidim, da onadva trenirata vsak večer, pa da res nisem vizualni tip in so mi ti medvedki vsi enaki. Ampak čeprav ni zmagovala - taktičnih veščin vendarle še nima - je bila Tastarejša bistveno boljša. Medtem ko sva si midva razbijala glavo s tem, ali je drugi v tretji vrsti Godrnjavec ali Navadni medved, ki sta si res čisto podobna, in kako ločiti medveda Jodlarja od Rednecka, je ona, kot da bi imela Supermanov rentgenski vid, gladko obračala prave pare.

Tako smo torej že čez točko preloma. Do sedaj sem bila Mama, Boginja, ki svojemu mladiču previdno odkriva svet, pri tem pa vse najbolje ve. Nič več! Naenkrat zna otrok stvari bolje od mene in edina prednost, s katero se bom še nekaj časa šlepala, so izkušnje oz. z zrelostjo prihajajoča modrost. Postala sem stari prdec (ali prdčevka, če imate raje žensko obliko). Gorje mi, ko se bo podmladek tega zavedel!

Pa je že prav tako. Komaj čakam, da začnemo igrati tarok ...

sobota, 18. november 2017

Z dežja pod kap (in na sonce)

Dolina Glinščice


Če bi mi pred leti kdo rekel, da se bom kdaj jaz, ki sem bolj eskimskih fizioloških danosti ter velika ljubiteljica mraza in zime, trudila izogniti se snegu, bi ga verjetno vsaj zelo grdo pogledala, če ne še kaj hujšega. Ampak vse se spreminja, in tako ob prvi pravi pošiljki snega nismo šli uničevat turnih smuči na slabo predelano podlago, pač pa smo se namenili pobegniti otrokom manj prijaznim vremenskim pogojem in smo se spet spravili na zafolkano primorsko avtocesto.

Atraktivni tuneli na nekdanji progi

V avtu pa standardni kaos. Tastarejša je sitnarila, da je lačna in kaj da še imamo v vrečki itn., Mali je vreščal, ker je bil zaspan, pa ni želel spati (logično!?), jaz pa sem bila zombi, ker nama famozna šesta bolezen že ves teden ni dala poštenega nočnega miru. Po ustaljeni kombinaciji tuljenja, vreščanja, kokodakanja, preklinjanja, živčnih zlomov in cikličnega petja uspavank (kar poskusite desetkrat zapored zapeti Polžek se je ženit šel, denkati denkati denk ...) smo se le pripeljali v zaledje Trsta. Pa še gasilski avto smo videli po poti (s tega stališča je vožnja skozi Sežano gotova izbira in jo priporočam vsem ljubiteljem gasilcev)!

V Jezeru na robu doline Glinščice pa - katastrofa! Ko je Najdražji stopil iz avta, se je jadrno vrnil noter in ocenil, da je burja premočna. Ker je veter naš družinski sovrag št. 1, sva se (zaradi strahu pred premikajočim se zrakom ali zgolj zaradi ljubega miru, saj ni pomembno) takoj zedinila, da se preusmerimo na pot po dnu doline. Odpeljali smo se še nekaj serpentin navzdol v Boljunec, kar je vključevalo še nekaj tuljenja in vozniške manevre po tako ozkih uličicah, kot bi nas vanje zapeljal nas Jerry (če ne veste, tako ljubkovalno praviva najini navigacijski napravi, ki je medtem že crknila, njena naklonjenost nevoznim bližnjicam pa vseeno ostaja legendarna). Ko smo zakorakali ob precej polni rečici navzgor proti Botaču, pa smo hitro ugotovili, da smo prišli z dežja pod kap. Ne le, da je po dolini še bolj vleklo, poleg tega je bila v senci, tako da je bilo še meni neprijetno mrzlo - verjetno še bolj mrzlo, kot če bi šli kam v višje hribe!

Če bi res želeli zapraviti dan, bi se kar obrnili, pa se na srečo nismo. Ker potem je šlo na bolje. Mali je vdano ždel na mojem trebuhu, Tastarejša pa je prav zagnano zastavila hojo. Prej se sploh nisem zavedala, kako naporne so lahko malo višje stopnice za nižje raščeno prebivalstvo ... Nekje nad slapom, kjer je bilo najbolj prepišno, je sicer omagala, tako da ji je na kratko pomagal Najdražji. Pred Botačem smo zavili levo po ozki, strmi cestici in z nekaj motivacijskimi premori ter drobnimi podkupovanji končno le dosegli sonce, kmalu zatem pa še udobno sprehajalno pot nad dolino. Takoj je bil svet lepši, no, pa saj v Glinščici je že brez tega dovolj lepo. Da je v zaledju velikega mesta lahko miniaturna, a tako alpska dolina, in to tik ob morju, me vsakič navda z rahlim obžalovanjem, da je nisem odkrila že prej, ko bi v bolj solo izvedbi lahko preletala tudi bolj oddaljene skrite kotičke in težje poti.

Za nižje raščene so stopnice resen plezalski podvig!

Trenutno je slap kar vodnat.

Na srečo je najbolj znana sprehajalna pot, nekdanja železniška proga, za nas zdaj dovolj udobna in zanimiva: tuneli, ograje, prepadi, borovi storži, pa plezalci nad potjo ... Najdražji je oddrvel naprej v Boljunec po avto in tako zaokrožil turo, nam trem pa je zadostoval sprehod do stika z najbližjo cesto. Uživali smo kot vsi ostali tržaški sobotni sprehajalci, lastniki psov in rekreativci. Sončece nas je grelo, veter se je umiril (Zakaj nismo šli že takoj sem? ZAKAJ???), Tastarejša je pridno korakala, Mali se je iz kengurujčka očarljivo smehljal nasproti hodečim upokojencem, jaz pa tudi, ker česa drugega kot nebogljenih si, si na njihovo prizadevno kramljanje žal ne zmorem. V avtu do doma sta oba mladiča celo zaspala. Kakšen blagoslov!

Tastarejša se šverc

Cestica v Botač


Tura

Izhodišče je v Boljuncu (Bagnoli della Rosandra) pri Trstu. Parkiramo pri centru za obiskovalce Glinščice (Val Rosandra), do konca vasi je še četrt ure peš. Zadnje parkirišče je pri koči Premuda, a je rezervirano za goste koče.

Po nezahtevni označeni poti skozi dolino do vasi Botač (Botazzo). Na dveh mestih je malo bolj izpostavljena, tako da je dobro otroke prijeti. Iz Botača po cesti ali strmejši markirani poti levo gor do sprehajalno-kolesarske poti, po njej levo in po poti št. 15 strmeje nazaj dol v Boljunec. 

Odrasel hodec za krog potrebuje ok. 2 uri.

petek, 17. november 2017

Dudo- in drugojedci

"A lahko rečemo, da je Jure dudojedec?" me je pri večerji vprašala Tastarejša. To je rekla, potem ko je zmazala skledico juhe s tremi gresovimi cmoki, štiri kose mesa, dva mini paradižnika, malo toplega sendviča, kos kruha s pašteto ter še nekaj kruhkov z maslom in marmelado. Ker je moj prvi otrok, ne vem, ali so tolikšne količine zaužite hrane za triletnico normalne, ampak res je pravi "tiradinozaver" (za neposvečene: tiranozaver), kot se sama neskromno označuje. Z Najdražjim z rahlo zaskrbljenostjo opazujeva njen trebušček, ki ga tako ponosno nosi okrog, in se tolaživa, da gre za zdrav apetit hitro rastočega bitja ...

Naš dudojedec

Taka je že od začetka. Kot dojenčica je bila tako mahnjena na moje mleko, da ga je imela za prehranjevanje, spanje ali zgolj občutek varnosti. Njeno prvo leto sem preživela razgaljena na kavču, izcuzana kot kaka mami pujsa. Posebej zanimivo je bilo, ko smo šli prvič na morje. Ko me je gledala nago, so se ji ves čas cedile sline, tako da si lahko predstavljate, kaj sva počeli večino časa.

Ko je mlečna manija (z mojo pomočjo) minila, je postala predana vsejedka. Z vestnim vztrajanjem ožje in širše okolice je vzljubila celo sladkarije, ki ji najprej niso ravno teknile, posebni poudarek pa vendarle ostaja na mesu! (Kako drugače pa bi jo lahko ironija življenja zagodla taki mami?) Na srečo se je že malo unesla, zdaj za zajtrk ne poje več deset dek takšne ali drugačne salame - in to tako rekoč na suho. Še Najdražji se je zgražal, kako zmore konzumirati toliko mesa. Očitno so pri njenih prehranskih navadah prevladali njegovi geni in vzgoja. Najdražji denimo po dveh dneh brez česa mesnatega postane rahlo bled in precej kratke jeze. Eden najtežjih trenutkov trekinga po Pirenejih pred leti je bil, ko sva že zaključila hojo v turistični vasici, se zdelana od naporov, žuljenja umetnih makaronov in spanja v šotorčku spakirala v prijetno sobico ... in bila lačna. Španski lokali se namreč v za nas težko sprejemljivem stilu romanskih narodov odprejo šele pozno zvečer, in tako sva vse popoldne nervozno letala med gostilnicami in iskala kakšno, ki bi nama že prej lahko ponudila kaj mesnatega. Ko je Najdražji le goltal tisti miniaturni, bistveno predragi kos piščanca, se mi je zdelo, da je to počel z nekolikanj grenkim priokusom, ki ga je zaokrožil hrepeneč pogled v stilu: "To je bila predjed, kaj pa zdaj?"

Jesti je v naši družini treba, pa čeprav sredi megle in blata.

Nekaj je sicer treba priznati: še bolj kot na meso je Najdražji nor na hitro hrano. Nikogar ne poznam, ki bi pri teh, še zdaleč ne več najstniških letih tako iskreno ljubil McDonalds. Videti bi ga morali, s kako posvečenostjo se loti obroka. Najprej bliskovito pridna mravljica vestno pohrusta vse do zadnjega krompirčka, potem pa z žarečimi očmi odvije tisti plastični sendvič in občudujoče dahne: "Le Big Mac!" Osvežite si spomine na Pulp Fiction, da boste vedeli, od kod ta fora - Najdražji jo enako zaneseno ponovi vsakič znova. Od vse te religiozne mcdonaldsovske izkušnje se zdi, da mu samo pol litra vodene kokakole ne sede več tako, kot mu je verjetno v mlajši dobi, ko ga še nisem poznala.

Vseeno je dvema izrazitima mesojedcema in mami zajklji nekaj skupnega: koruza. Zame je bila to prva zelenjava, ki sem jo sploh začela jesti, ko se je nekje na začetku pubertete začela razkrajati moja radikalna otroška izbirčnost. Najdražji je na koruzo še bolj nor, Tastarejša pa ... Sama je sposobna pomlatiti večino konzerve, in čisto zadovoljna je, če mirno sedi pri mizi in ribari (z vilicami ali - tega sploh nočem videti! - kar z roko) koruzice iz solate, ki je sicer sploh ne je. Tako daleč smo, da je "koruza" pri nas ena redkih tabu besed. Kadar koli jo Tastarejša sliši, dobi idejo in poti nazaj več ni. Na koncu vedno dobi svoje, kajti "Koruzo bi jedla!" bo ponovila tudi tridesetkrat, če je treba.

"Škratje" na Dobrči so prinesli - koruzo!

Da pa ne pozabim dudojedca iz uvodnega odstavka. Opisovati prehranske značilnosti polletnega dojenceljna je seveda preuranjeno, ker ima še vedno od vsega v ustih najraje dudo, tako da je tvorjenka, ki jo skovala Tastarejša, čisto utemeljena. A glede na to, kako Mali z veseljem in precej snažno mlati zelenjavne kašice in podobno pusto hrano za brezzobe, verjetno ni preveč tvegano trditi, da bo pravi jedec. Torej moramo počasi začeti kupovati še večje konzerve koruze ...

sobota, 11. november 2017

Začarani kraj na vrhu krasa

So kraji, ki imajo posebno energijo. Glede na verski oz. življenjski nazor ji lahko rečete različno: tam pridete v stik z Božjim, odpirajo se čakre, bajalice in nihala ponorijo ali pa samo nikoli ne morete prešteti vseh dreves, kot pri medvedu Puju in njegovem začaranem kraju na vrhu gozda. Takšne so zame recimo piramide v mehiškem Teotihuacanu. Ali pa Machu Picchu. Ali delovni pult pod našim kuhinjskim oknom.


Tak kraj je zame tudi Gradišče (467 m) s cerkvico Marije Snežne. Pa ne samo zame - tam so našli prazgodovinske in rimske najdbe, v času turških vpadov je bil tam tabor, trenutno pa je aktualna cerkev iz 17. stoletja, postavljena na najvišji točki sredi labirintastih kupov kamenja (ki tudi malo vlečejo na zgoraj omenjene Azteke in Inke, mogoče je pa nekaj na tem). Mi smo ta skromni in, resnici na ljubo, ne prav razgledni hribček odkrili spomladi, ko smo na hitrico iskali rezervni cilj na Primorskem in na zemljevidu ugledali vzpetinico med Slavnikom in Kraškim robom, ki se je zdela ravno pravšnja zame v visoki nosečnosti. Iz (takrat smo še mislili, da) prijetne vasice Praproče smo na vršič prilomastili po zavarovani daljšnici skozi goščavje in prek Kraškega roba, Tastarejšo, ki je že takrat kazala resno navdušenje nad gasilstvom, pa so posebej očarala črna drevesa, ožgana od požara, ki je razsajal nekaj mesecev pred našim obiskom. Na koncu nam je sicer ostal grenak priokus: pred Prapročami smo sicer videli tablo za parkirišče, a ker v sami vasi ni bilo nikjer nobene prepovedi, smo nič hudega sluteč parkirali pred pokopališčem (kar je običajno solidna, nemoteča parkirna izbira). Ob vrnitvi nas je na avtu čakal listek, češ da če nismo vozniškega izpita kupili na črno, bi morali vedeti, da se tu ne sme parkirati. Aja? Najdražji, za katerega je nemotenje kogar koli pri parkiranju tako ali tako vrhovno moralno načelo, se je še posebej sekiral, sva bila pa vesela, da so gume ostale cele!

Cilj je še "daaaaaleč", na levi strani slike.

Drevesa so še vedno črna od požara.

Tokrat smo seveda parkirali, kjer so nam domačini namenili. Bilo nas je kar enajst - pet odraslih, trije tako ali drugače zapakirani manj mobilni človečki in trije samohodeči nadebudneži, zaradi katerih se je tiste pol lagodne urice do vrha spremenilo v poldnevni projekt. Ampak listje na drevesih je še vztrajalo in ruj je še blestel v odtenkih med zeleno, rdečo in rumeno. Zgoraj pa ... sivi oblaki, bela cerkvica, zelena drevesa, sivo kamenje, vabljive klopce in otroški vrišč - res, čaroben kraj! Povratek po Kraškem robu sta nam vzela pozna ura (ob trenutnih atmosferskih pogojih je za našo ekipo 15.30 že tako rekoč tik pred temo) in spomin zlate ribice. Že res, da smo bili prvič tam pred vsega nekaj meseci, ampak pri najboljši volji si z Najdražjim nisva upala dati roke v ogenj, kod nas je takrat vodila pot od roba. Nič hudega, itak spet pridemo!


Ta je pa že skoraj za na koledar ...

Kamniti "labirinti" pod vrhom

Vrh


četrtek, 09. november 2017

Vse se vrača (gasilska)

Ko smo se njega dni vsak konec tedna vozili na Gorenjsko, smo vsi na trnih pričakovali, ali nam bo uspelo uloviti pogovorno oddajo za otroke na Radiu Triglav. V njej sta se neka Miri in dedek pogovarjala z nekajletniki, za konec pa je vsak dobil tudi glasbeno željo. Takrat se nam je zdelo precej prismojeno, zdaj pa bolje poznam nekajletnike in vem, da se z njimi po telefonu, pa še v eter, ne da prav pametno pogovarjati. Toda mi smo predvsem napeto čakali, ali bomo v času, ki smo ga potrebovali za vožnjo mimo Jesenic, ujeli glavno vikend trofejo: Brendijeve Gasilce.


Gasilka na gasilskem avtu = kravamobilu

Če tega komada SLUČAJNO ne poznate, ga poguglajte. Samo na kratko povejmo, da gre za turbofolk iz dobe, ko ta še ni uradno obstajal - mešanico otročje naivnosti in pijanske opolzkosti, zaradi katere se komad verjetno enako dotakne majhnih otrok in nekolikanj starejših radoživcev na veselicah.

Skoraj vsakokrat se nam je posrečilo. V tiste pol ure je slej ko prej poklical otrok, ki je proti koncu zatikajočega se pogovora na vprašanje, katera je njegova glasbena želja, dahnil: "Gasilci." In v nedolžno pubertetniški vzvišenosti smo se zmagoslavno hahljali najbolj bedastemu komadu vseh časov ...

Vse se vrača, vse se plača - kot bi neka višja sila hotela, da v karmičnem krogu zdaj plačam za ves posmeh, namenjen Brendiju. Tastarejša je namreč Gasilka. Kaj točno si pod tem predstavlja, sicer ne vem, kot mama pa na tihem pokam od ponosa, ker mi preveč punčkaste usmeritve niso blizu. Očitno tudi Tastarejši ne: Frozen faza se je je le dotaknila, in še to ne s poglobljenim oboževanjem, pač pa bežno, prek sestrične. Tudi princeske smo dali skozi razmeroma hitro in zdaj živimo in dihamo z gasilci. Zunaj smo ves čas na preži za gasilskimi avti in domovi (da ne bo pomote, midva z Najdražjim sva enako navdušena kot ona, ko katerega zagledava, in jih "iščeva" tudi, ko nje ni zraven). V knjižnici smo predelali že večino gasilskih knjig, vsak kos obleke, ki ji ga želimo podtakniti, pa spravimo skozi, če je vsaj rahlo rdeč in ga lahko razglasimo za gasilskega.

Logično je, da so naš najljubši komad Brendijevi Gasilci. S kitaro, klavirjem ali pa kar na suho vsak večer ob veselih glasbenih uricah, ko je Mali že preveč tečen za kako drugo dejavnost, korakamo po dnevni sobi in gasimo svoje ljubice. Bo že res, kot pravijo naše babice: zarečenega kruha se največ poje. In če sem se pred kakim letom zalotila, da si v službi med sprehodom do posvečeno intimnega prostorčka mrmram Ringaraja ali Lisičko ali kak drug, klasičen otroški komad, so zdaj, kadar si tiho popevam, to ponavadi Gasilci. Franci naš poveljnik je, na kapi nosi značko ... Hej!

nedelja, 05. november 2017

Narobe dan

Simpatična cerkev na Ahacu
Vse je bilo narobe.
Moralo bi deževati, pa ni. In bunde so nam bile samo v nepotrebno breme.
Morala bi biti kokošje panična pri pakiranju, pa je vse šlo gladko. Tastarejša je celo pozabila, da sploh ni hotela v hribe, in je kar sama od sebe skočila v avto.
V žakelj s hrano bi morala pozabiti vreči kak resnejši prigrizek za Najdražjega, pa nisem. Lakotna kriza je torej šla nemoteče mimo.
Tastarejša bi morala zaspati v avtu, pa ni.
Moral bi biti popoln cirkus, ker sem njene superge pozabila doma, pa ni bil. V okornih gojzarjih, ki jih imamo vedno v vreči hribovskih stvari in ob pogledu na katere me kar zaboli od neudobja, je bila prav srečna in je zatrjevala, da so ji celo bolj všeč.
Sitnariti bi morala vso pot do vrha Sv. Ahaca nad Turjakom, pa ni. Je pa res, da je to hudo kratka pot ...
"Škratje" bi ji morali pustiti kako sladkarijico, pa je niso. A je bila tudi z jabolkom (edina uporabna stvar, ki sem jo izbrskala v nahrbtniku) čisto zadovoljna in ga je celo brez pregovarjanj delila z nama.
Zakriziti bi morala med sestopom, pa ni. Prav veselo se je metala navzdol po drsalnici iz listja.
Zaspati bi morala med vožnjo domov, pa ni.
Brez (p)opoldanskega spanja bi morala biti hudo tečna, pa ni bila.
Mali bi se moral dreti večino vožnje domov, pa se ni.
Do večera smo zdržali v miru in slogi. Res je bil hudo narobe dan!

sobota, 04. november 2017

Bojno polje

Jesensko tihožitje (Sv. Jošt)

Tipični kaos v jedilnici planinske koče: Tastarejša sedi na otroškem stolu, ki ga je z nezgrešljivim instinktom nemudoma privlekla iz kdove katerega kota ofucane koče, iz ust ji bingljajo rezanci iz goveje juhe, s katero se - menda ponesreči - tudi veselo poliva, obenem pa glasno kokodaka, kaj vse naj bo v njenem čaju. (V Domu na Paškem Kozjaku so pogruntali, da jih ne stane dosti, če niso škrti, in zato so na pladnju s čaji poleg sladkorja še limona, med, cimet in celo vaniljev sladkor. Nadvse hvalevredno, ampak za triletnike je tolikšna izbira popolnoma neobvladljiva, zato bi Tastarejša rada v čaju vse naenkrat in vsako stvar posebej.) Najdražji se trudi prehranjevati samega sebe in z zdravo mero upoštevati hčerkine čajne želje, obenem pa vlači ven kruh, ki si ga Mali preveč zavzeto tlači v usta. S tem se sicer ukvarjam tudi jaz, ampak hkrati skušam iz jote, ki izgleda bistveno manj užitna, kot v resnici je, za sina izbrskati kose krompirja in fižola, jih stlačiti z vilico, ne izpustiti Malega, medtem ko se napenja, razmetava in pritožuje v mojem naročju, pa ob tem še sama kaj spraviti vase.

A razumete, zakaj sem dala veto na vsa kosila izven domače hiše?

Sicer svoje ugovore prepogosto požrem, ko se bliža ura, ob kateri se mora tisti del moje družine, ki lakoto težje prenaša, nahraniti, da se ne spremeni v tečno pošast, misel na domače makarone pa je oddaljena vsaj še eno dolgo vožnjo ... In tako smo bili po tokratnem obedu vsi utrujeni, naša miza pa je spominjala na bojno polje. Umazali smo vse dodatne krožnike, s katerimi nas je oborožila ljubezniva oskrbnica, uničili vse prtičke, kaj vse se je valjalo po tleh, pa raje nisem prepodrobno gledala.

Ampak ko sem otroka odstranila v bolj zasebni del jedilnice, je začela Tastarejša dirkati po zdrajsanih klopcah, Mali pa je strumno pasel kravice na opusteli mizi, jo poplavljal s slino in se zvonko zasmejal vsakokrat, ko je sestrica prihrumela proti njemu. Ob tem sem se spomnila, kako mi je Tastarejša večer prej med stiskanjem v postelji tiho zaupala, da ima bratca "rada kot celo mesto ... ne, kot cel svet"! Tedaj se mi je pa zazdelo, da je bilo nekaj kaosa vredno pretrpeti.

Mimogrede, bili smo na Špiku (1108 m) na Paškem Kozjaku. Bistveno manj privlačen je, kot obljubljata ime in slikovito podnožje, ampak do vrha je res samo pol ure hoje, kar je za nas trenutno eden glavnih kriterijev. Mali je turo prespal, Tastarejša je večino prehodila sama (in vmes "le" trikrat tarnala, da jo boli trebušček, kar je pomenilo tri neuspešne poskuse kakanja), midva pa sva videla kraje, kjer še nisva bila. Kaj bi si lahko želela še več?

Klopca/gugalnica za udobnejše pakiranje pri koči

Pokopališče pri Sv. Joštu. To pa je okrasje!

Sv. Jošt

Impresivna zapornica in prometni znak

Še kar privlačna jasa pod vrhom

Če bi bila boljša vidljivost, bi imeli vsaj nekaj razgleda ...

četrtek, 02. november 2017

Pet dni v Pontebbi

Razgledni travnik na Monte Jami, zadaj Pisimoni
(namesto gat pa zdaj molilne zastavice)
Priznam, večino časa imam slabo vest, ker svoja otroka vlačim v hribe vsak konec tedna, v soncu in v ošpičenih preklah (če malo zaokrožim). Zato sem bila kar vesela, ko mi je Tastarejša v intimnih trenutkih zadnjega večera naših jesenskih počitnic zaupala: "Mami, jaz bi bila kar skoz tu na počitnicah." In to čeprav smo ves čas samo lazili po hribih. Očitno torej nekaj delamo prav, ne?

Pontebba (se mi zdi, da slovenska "Tablja" vendarle ni uveljavljeno ime tipa Beljak ali Celovec) je bila v mojem prejšnjem življenju tako blizu, da sem bila na poti z raznih karnijskih potepanj že tako rekoč doma, ampak moje trenutno življenje je seveda čisto druga pesem in zato smo se tja spravili kar na petdnevno bivanje (s tem da smo enega od teh dni porabili samo za tisti slabi dve uri vožnje). Mestece sicer ni ravno najživahnejše pod soncem, je pa odlično izhodišče za Zahodne Julijce in Karnijce. Mimogrede, če iščete apartma v tistih koncih, toplo priporočam Caso Stec na Airbnbju - edina slabost je hudo prometna železniška proga tik ob hiši, tako da ni za občutljive dušice, sicer smo bili pa vsi srečni in smo si dali duška ob odlično delujočem ogrevanju v stanovanju. Spomini na lansko nažiganje klime v Bovcu so še vedno ledeni ...

Ena od glavnih "ulic" v Patoku

Prvi uporabni dan smo si privoščili Monte Jamo (1089 m) nad Patokom in spet se je potrdilo, kako varljivi so moji spomini iz predstarševskega življenja. Namesto prijetne, enostavne, mehke mulatjere, kakršno sem imela v glavi, nas je pričakala ozka potka prek strmih pobočij. Tastarejšo sva jadrno spakirala v nahrbtnik, vseeno pa mi hribi že dolgo niso bili tako adrenalinski. S kengurujčkom na trebuhu je pač težko dobro videti pod noge in vse tisto drseče listje je od mene terjalo posebno koncentracijo. Sicer je vršni travnik še vedno očarljivo razgleden, samo ženske gate na drogu so nadomestile tibetanske molilne zastavice. Očitno je politična korektnost našla pot tudi tja gor! Patok na izhodišču je še vedno ena najslikovitejših gorskih vasic (fotografsko izživljanje Najdražjega je žal prekinila z lakoto povzročena kriza Tastarejše) in cesta do tja je še vedno tako zavita, da vsakič znova šoferji tekmujejo sami s sabo, kolikokrat bodo morali "popravljati" na ovinkih. Glavna slabost Monte Jame so pa še vedno drevesa, ki zakrivajo skoraj vse razglede na meni tako ljube Jovete. Po svoje je to še sreča, sicer bi se mi kar preveč milo storilo ob vseh spominih.

Po polžje proti Kammleitnu
Kammleiten (1998 m) nad Mokrinami nas je sibirsko mrzlo in kristalno jasno gostil naslednji dan. Nam je pa izletič zabelila Tastarejša, ki najprej v avtu ni hotela zaspati, potem je le kinknila, a se je zbudila že po petnajstih minutah in oznanila, da bo hodila sama. In tudi je - prvih deset minut, za katere smo z vsemi manevri oblačenja, slačenja itn. vred porabili tri četrt ure. Potem jo je bilo treba dati v nahrbtnik, da je Najdražji spet malo "treniral" šerpovstvo, zadnjo strmino pod grebenom pa se je znova namenila prehoditi, pri čemer se je premikala s hitrostjo polža na počitnicah in v pol ure zmogla tistih petdeset višincev do vetrovnega sedla ... Tastarejši v zagovor povejmo, da je bila očitno res zaspana. V nahrbtniku dol grede je zaspala, in to tako kapitalno, da je nadomestila ves primanjkljaj opoldanske sieste. Spala je, ko sva jo prestavila iz nahrbtnika v avto, in zbudila se ni niti, ko sva jo - v bundi in smučarskih hlačah - prenesla še v apartma.

Jezerce Il Laghetto nad Rudnim vrhom, zadaj Viš

Če smo že bili v Pontebbi, smo se morali peljati še skozi fascinantno Dunjo. Da bi familijo malo prišparala, smo šli samo na ležerni krog od Rudnega vrha do koče Grego. Za Tastarejšo je bil sicer vse prej kot ležeren, toda prvo strminico smo premagali s pomočjo čokoladnih bonbončkov, ki sem ji jih nastavljala vsakih nekaj metrov. Malo je bila razočarana, ko so ji "škratje" pri koči pustili samo jabolko (bonbončke smo pač že porabili), a zaenkrat se še pusti naplahtati, da imajo italijanski škratje raje bolj zdravo hrano ... Hodila je kar junaško, deset minut ceste nazaj do parkirišča je bilo pa preveč. Pomagali niso ne bonbončki ne moje moraliziranje, kako prave gasilke stisnejo zobe in ne jamrajo.

Pogled z zahodnega vrha Nebrie na Ovčjo vas, Višarje in Kamnitega lovca

Najdražjega so prvonovembrske obveznosti nato odvlekle na nasprotni konec Slovenije, mi, barbarski pogani, pa smo raje ostali še en dan v hribih in s pomočjo Babi-Deda servisa končno zlezli še na Monte Nebrio (Podgorski vrh, 1207 m) med Ovčjo vasjo in Ukvami. Po pričakovanjih je hribček prav sladek in stara vojaška cesta z juga je za otroke zelo primerna (s tunelom kot glavno atrakcijo). Do manjšega zapleta je prišlo le, ko sem med sestopom z vzhodnega hotela skočiti še na malček višji zahodni vrh. Da grem samo lulat in bom takoj nazaj, pri Tastarejši ni palilo in je začela tuliti, da gre z mano. Ko smo ji povedali po resnici, je še vedno tulila, da gre z mano, in tako sem že vrgla puško v koruzo in se namenila dol brez pofočkanja pri najvišjem križu, a po petih metrih sestopanja je izjavila, da se je potolažila in da naj kar grem. Mali je pa seveda modro molčal in je bil čisto zadovoljen pri Babi v naročju.

Ampak ob uvodnih razglabljanjih in popotnih težavah naj priznam še to, da se ne morem domisliti, kaj lahko družina še počne skupaj, da je znosno za vse - za kopanje morajo biti ustrezno izpolnjeni vsi zdravstveni pogoji, za kolesarjenje smo še malo premajhni, turizem kar tako se mi pa preprosto ne dopade. No, v resnici se pa tega tudi nočem domisliti ...

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem...