sobota, 04. november 2017

Bojno polje

Jesensko tihožitje (Sv. Jošt)

Tipični kaos v jedilnici planinske koče: Tastarejša sedi na otroškem stolu, ki ga je z nezgrešljivim instinktom nemudoma privlekla iz kdove katerega kota ofucane koče, iz ust ji bingljajo rezanci iz goveje juhe, s katero se - menda ponesreči - tudi veselo poliva, obenem pa glasno kokodaka, kaj vse naj bo v njenem čaju. (V Domu na Paškem Kozjaku so pogruntali, da jih ne stane dosti, če niso škrti, in zato so na pladnju s čaji poleg sladkorja še limona, med, cimet in celo vaniljev sladkor. Nadvse hvalevredno, ampak za triletnike je tolikšna izbira popolnoma neobvladljiva, zato bi Tastarejša rada v čaju vse naenkrat in vsako stvar posebej.) Najdražji se trudi prehranjevati samega sebe in z zdravo mero upoštevati hčerkine čajne želje, obenem pa vlači ven kruh, ki si ga Mali preveč zavzeto tlači v usta. S tem se sicer ukvarjam tudi jaz, ampak hkrati skušam iz jote, ki izgleda bistveno manj užitna, kot v resnici je, za sina izbrskati kose krompirja in fižola, jih stlačiti z vilico, ne izpustiti Malega, medtem ko se napenja, razmetava in pritožuje v mojem naročju, pa ob tem še sama kaj spraviti vase.

A razumete, zakaj sem dala veto na vsa kosila izven domače hiše?

Sicer svoje ugovore prepogosto požrem, ko se bliža ura, ob kateri se mora tisti del moje družine, ki lakoto težje prenaša, nahraniti, da se ne spremeni v tečno pošast, misel na domače makarone pa je oddaljena vsaj še eno dolgo vožnjo ... In tako smo bili po tokratnem obedu vsi utrujeni, naša miza pa je spominjala na bojno polje. Umazali smo vse dodatne krožnike, s katerimi nas je oborožila ljubezniva oskrbnica, uničili vse prtičke, kaj vse se je valjalo po tleh, pa raje nisem prepodrobno gledala.

Ampak ko sem otroka odstranila v bolj zasebni del jedilnice, je začela Tastarejša dirkati po zdrajsanih klopcah, Mali pa je strumno pasel kravice na opusteli mizi, jo poplavljal s slino in se zvonko zasmejal vsakokrat, ko je sestrica prihrumela proti njemu. Ob tem sem se spomnila, kako mi je Tastarejša večer prej med stiskanjem v postelji tiho zaupala, da ima bratca "rada kot celo mesto ... ne, kot cel svet"! Tedaj se mi je pa zazdelo, da je bilo nekaj kaosa vredno pretrpeti.

Mimogrede, bili smo na Špiku (1108 m) na Paškem Kozjaku. Bistveno manj privlačen je, kot obljubljata ime in slikovito podnožje, ampak do vrha je res samo pol ure hoje, kar je za nas trenutno eden glavnih kriterijev. Mali je turo prespal, Tastarejša je večino prehodila sama (in vmes "le" trikrat tarnala, da jo boli trebušček, kar je pomenilo tri neuspešne poskuse kakanja), midva pa sva videla kraje, kjer še nisva bila. Kaj bi si lahko želela še več?

Klopca/gugalnica za udobnejše pakiranje pri koči

Pokopališče pri Sv. Joštu. To pa je okrasje!

Sv. Jošt

Impresivna zapornica in prometni znak

Še kar privlačna jasa pod vrhom

Če bi bila boljša vidljivost, bi imeli vsaj nekaj razgleda ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...