Tisoč trobentic

Če ne še več. Toliko smo jih našteli po poti, ob kateri se zbirajo v prava rumena velemesta. Plus oceane cvetočega resja, največji nasad jetrnikov, kar sem jih videla, falično slikovite skale in še in še. In to na hribčku, za katerega sem prvič slišala teden pred tem, ko sta ga »odkrila« moja starša. Nad Govškim brdom sta bila tako prevzeta, da sta čez par dni spet letela tja, meni je bila pa zadeva tako agresivno reklamirana, da jima res nismo mogli ne slediti.

Niti malo nam ni bilo žal. S prelaza Zavrate je na razmeroma strmi in čisto poraščeni vrh med Laškim in Hrastnikom blizu in sploh ne položno, a dovolj lepo, da se je Mali samo enkrat utegnil pritožiti, da je to zanj že pravi Everest. Domačini na vrhu Govškega brda so bili gostoljubni, da le kaj, pot dol na južno stran, do nekdanje vasice Govce in nazaj okrog na Zavrate, pa kvečjemu še bolj estetska. Čisti spomladanski presežek. Samo ogled grobišča Hude jame smo zamaknili za par let, ko bo podmladku lažje razložiti …

Igre z listjem in vetrom.

Skrbno urejeni vrh ...

... in skrbno vzdrževana pot na Govce.

Kar nekaj skal je ob poti.

Da o poljanah resja ne govorimo.

Za konec pa skoraj vodoravno nazaj na Zavrate.

Slovo od poletja

Če bi me kdo pred desetimi leti povabil na dopust v zidanico na Dolenjskem, bi mu takojci napletla kup izgovorov, zakaj ne morem. Na Dolenjsko, med griče in vinograde? Lepo vas prosim! Ampak vse se menja, tudi jaz, in ne samo, da sem dejansko šla na dopust v zidanico na Dolenjskem, med griče in vinograde, pač pa sem ga celo sama organizirala!

Prav organizacija je bila še najtežji del počitnic, saj je od mene terjala kar nekaj prepričevalskih spretnosti, da nam je bil lastnik sploh pripravljen oddati zidanico, ki jo sicer reklamira po vseh mogočih kanalih. Mnja, no, res je, da smo z vsemi prihodi in odhodi različnih delov odprave njene uradne kapacitete presegli za skoraj dvakrat, res pa je tudi, da je bila polovica naše skupine t. i. otroški vrtec, ki ne zasede niti polovice postelje. Sicer prijazni gospod si vse do konca našega bivanja ni opomogel od šoka, da smo hiško bogu za hrbtom izbrali raje kot njegove apartmaje v središču Novega mesta, ki nam jih je zagnano priporočal. Moja pojasnjevanja, da nam kot meščanom dopust v mestu, pa katerem koli že, ni ravno prva izbira, so ga zadovoljila samo delno.

Hiška je bila krasna, z občutkom obnovljena, z ljubeznijo vzdrževana in s tremi terasami, na katerih smo ob vsaki uri dneva lahko našli ustrezne klimatske pogoje za naš podmladek. Smo bili pa mi verjetno majčkeno razočaranje za naše začasne sosede. Hitro smo pogruntali, da pozdrav »A boste kaj spili?« namesto »Dober dan!« ni noben stereotip, pač pa živa realnost, a odrasli del naše ekipe je s sposobnostmi konzumacije alkohola le slabo stopal v korak z lokalno vljudnostjo. V štirih večerih nam je uspelo stankati pol litra cvička! A je naša Turbobabi zgornje sosede vseeno odtajala do te mere, da je bila kavbojsko najbolj podkovana med nami deležna celo brezplačnega jahanja – brez sedla! Jaz pa sem bila že prvi večer pozvana na kozarček dobrodošlice k drugemu sosedu in v četrt ure klepeta izvedela vse, od tega, da korona ne obstaja, do tega, katero je najboljše kopališče na Kolpi.

In vsaka mu čast, temu sosedu! Takoj drugi dan smo šli preverit, kakšne so te Griblje. Iz Starega Ljubna, kjer smo stanovali, so nam bile približno tako pri roki, kot so Dolenjske Toplice iz Ljubljane, a so se nam vseeno tako zelo dopadle, da ni bilo nič s širšim raziskovanjem Dolenjske, saj smo celotni dopust preživeli na isti trasi skozi Belo krajino. A kaj naj rečem, za kopanje na jezu, ki ustvarja primerne pogoje tako za dobre plavalce kot za najmlajše gole čofotalce, za skakanje s podrtega drevesa in za potapljanje v topli vodi, od katere sploh ne zapečejo oči, se je splačalo.

Da pa mladina od celodnevnega igranja in nekajurnega kopanja ne bi bila premalo utrujena, smo jo vsak dan povedli še na kakšen sprehodič. Spoznali smo čarobnost Krupe in gozdno igrivost Divjega potoka pri Črmošnjicah, se sprehajali smo se med zidanicami na naši hišni gori Ljubnu, se basali s prezrelimi slivami in si mašili ušesa pred glasnim zvonom v razglednem stolpu na Mirni gori. Pet čarobnih dni gričev in grozdja, igranja in družine, os in komarjev, sonca in kratkih rokavov.

Od letošnjega čudnega, koronsko navdahnjenega poletja smo se skoraj po koledarju poslovili, ko se spodobi – z žarom, pijačo in plesom. Že res, da je najbolj strupeni del pijače predstavljala kokakola, da smo plesali na Ferrari polko in da je bilo žurke konec ob pol desetih, ko je složno omagal mlajši del žurerjev, a večer je bil vseeno nepozaben. V temi terase, nad polnimi krožniki, pod skoraj polno luno, med družino in prijatelji je bilo tako čarobno, da so Tastarejšo, ko sva se šli umivat, oblile solze. Jo čisto razumem – tudi meni je šlo od vse te nepričakovane, na nenavadnem kraju in ob nenavadnem času najdene lepote kar na jok.

Naš dolenjski domek. "Pogled na gore", s katerim se reklamira, je neskončno zabaval mojega očeta,
ampak kar je res, je res - Trdinov vrh je kot na dlani!

Dolenjska, kot se šika.

Griblje - zdaj malo tudi "naše".

Izvir Krupe.

Divji potok pri Črmošnjicah. Noter je uspelo pasti samo enemu mladiču.

Mirna gora.

Sv. Vid na Ljubnu, verjetno ena redkih slovenskih cerkvic brez kakršnega koli razgleda.

Za konec smo se tik pred jesenskim deževjem ustavili v Žužemberku.
Očitno smo zreli za oglede gradov, kajti Tastarejša je silno razburjena želela videti vse!

Obisk v živalskem vrtu

Koronadnevnik, 8. dan samoizolacije

Danes sta nas prišla obiskat Babi in Deda. Ampak kot v živalskem vrtu – stala sta na oni strani vrtne ograje in smo si od daleč mahali, se nasmihali in tarnali nad položajem (naša seniorja sta precej bolj optimistična od mene, tako da sem glavnino tarnanja opravila jaz). Mali je socialno distanco dobro sprejel in je bil z obiskom čisto zadovoljen, Tastarejša pa je, čim sem jo pripravila na s srečanjem povezane omejitve, začela cmihati in se ni hotela prikazati iz kuhinje. Pa saj nič čudnega, večino časa pred njunim prihodom sem prejokala tudi jaz.

Najdražji se je uspešno vrnil s polnjenja zalog v Hoferju, popoldne pa smo se šli sprehodit brez njega. Spet na Pugled, kjer smo bili v tem koledarskem letu že tretjič, a še nikoli ni bilo toliko ljudi kot danes. Mladiča sta prav prešerno uživala – tako zelo, da je Mali spet ves dan pretolkel brez spanca. 

Slabe vesti glede potikanja po naravi pa nimam več. Čeprav nimamo nobenega podatka o tem, da bi se epidemija pri nas blazno širila, je omejitev vedno več. Še malo, pa nam bodo zaprli še naše hribčke. Ravnokar sem prebrala novico o zaprtju najbolj priljubljenih cest v občini Medvode. Ko nas omejijo na Črnuče, se bo pa večina gibanja potrebnih državljanov itak gnetla na par sprehajalnih območjih, kar bo, če prav razumem, voda na mlin cvetenju korone …

Suho listje je trenutno eden od najljubših elementov mojega podmladka. Dokler klopi ne zabrcajo ...

Tastarejšin pozdrav za vzgojiteljico.

Kekec v Mariboru

Malo o kulturi, malo o hribih in malo o drugih življenjskih problemih

Večino slovenskih mladičev slej ali prej začara Kekec in Tastarejša ni nobena izjema. Dobrosrčni vriskajoči pobalin, eden od svetlejših vzorov iz naše otroške literature, jo je resno prevzel letošnjo jesen. Na sporedu smo imeli vse od knjig do muzike in Kekčeve dežele, od sanjarjenja o vili Škrlatici do trepetanja ob Bedancu, ki je, tudi ko ga gledam z odrasle distance, res hudobnež brez primere. Družinsko piko na i smo vsemu skupaj zapisali v adventnem času, ko smo združili dve Tastarejšini strasti tega leta in šli gledat balet Kekec v mariborsko gledališče.

Kar je seveda precej bolj kompleksna operacija, kot se zdi. Od doma smo se odpravili dovolj zgodaj, da bi lahko skočili na katerega od mariborskih kucljev (za prepotentno mamo) ali na štajersko kosilo (za vedno lačnega očeta), a ti šment, ravno, ko je Mali pred Celjem zaspal, se je na našem dotrajanem avtomobilu zasvetila ena od kontrolnih lučk. Najdražji me je z mladičema izvrgel na celjski avtobusni postaji in se po jajcih odpeljal domov po drugi avto, mi trije pa smo medtem šli v Maribor z avtobusom. Zoprna avantura, smo pa spoznali Vojnik, Frankolovo in par drugih krajev, ki jih med drvenjem po avtocesti ne bi, pa pravzaprav ne bi bilo nobene škode.

Čas, ki nam je ostal do predstave, smo v štajerski metropoli zabili na glavnem trgu, kjer sta mladinca dirjala po spomeniku in okoli njega, dokler nisem slišala mimoidoče gospe komentirati o »kulturnem obnašanju« in »manirah«, tako da smo se raje spakirali. Na toplo smo pobegnili v mariborski akvarij, kjer smo pred časom že bili. V spominu mi je ostal kot res beden, da je tako skrajno mizeren, mi je pa ušlo iz glave. Drugič bomo raje ostali pri branju pompoznega prospekta, v katerem je »po mnenju univerze v Waikikiju« predstavljen kot »eden izmed svetovno pomembnih akvarijev«. Mi več kot petnajst minut tam nismo imeli kaj početi. No, če bi se res vlekli in če ne bi Tastarejša tako cvilila med strupenjačami v terarijskem delu, kamor se ji je najprej tako mudilo, bi jih morda raztegnili na pol ure … 

Za odrasle lep memorial, za otroke ...

Medtem je do nas že pridrvel Najdražji in čas je bil za Kekca. O katerem ne bom izgubljala besed, da mi ne bo kdo očital pristranskosti, ker sem pač fenica Katalene, ki so za balet napisali glasbo. Naj povem le, da sem ob koncu pogoltnila solzico nekakšne sreče, ganjenosti ali nečesa drugega dobrega. Vseh petdeset minut do velikanskega aplavza je v mojem naročju – z nekaj pretegovanja sicer – zdržal celo Mali, Tastarejša me je pa tako ali tako ob vsakem vmesnem ploskanju v strahu spraševala: »A je že konec?«

Štajerski vikend smo sklenili zaokrožiti z nedeljskim pohodom na enega od okoliških hribov, zato smo prenočili v apartmaju pod Pohorjem. Tako gostoljubni so bili, da nam je bilo že kar nerodno, pomagalo pa kaj dosti ni – Mali, ki je čez dan premalo jedel, premalo spal in je že par tednov na tanki črti med zdravjem in boleznijo, je dobršen del večera in noči tulil in kašljal. Zamenjala sva par tolažilnih položajev, noč pa prigurala do konca na nekakšni pomožni postelji. Kjer se je dečko kar dobro naspal, to mu že moram priznati.

V soncu drugega dne je bilo vse lepše in hitro smo se spravili na Žavcarjev vrh. Daleč je po abecedi, daleč po cesti iz Ljubljane in posledično tudi daleč od srca, ampak ne več mojega. Ugotovila sem, da je svet kozjaških grab podobno skrivnostno topel kot idrijske krnice, in čeprav civilizacija nikjer ni daleč, so kolovozi, travniki, potočki in podrte kmetije vendarle čudno prvinski. Izlet od Spodnjega Rušnika do Koče na Žavcarjevem vrhu, med katerim nas je crkljalo nenavadno jesensko vreme, je bil s 500 višinskimi metri in 10 kilometri razdalje spodobno dolg, a nikoli enoličen. Tastarejšo so posebej okupirali zapozneli kostanji, ki smo jih nabrali za dve zgledni merici. Pa kaj, če je bila polovica piškavih, nabiranje je tisto, ki šteje! Če gre sklepati po očaranih pozdravih mimoidočih, tako mlade ekipe ne vidijo vsak teden, se je pa Tastarejša posebej potrudila, da je vsakega pozdravila z razločno-odločnim: »Živjo!« … Mali je vso pot tako zavzeto sodeloval, da ni prišel niti do svojega popoldanskega spanca. Ko smo se vrnili do avta (ta malega, kakopak), je revež najprej zmazal štiri kose kruha z maslom, potem pa je še s skorjo v roki in ves zamazan po obrazu v trenutku zaspal. Nič čudnega, tudi jaz sem bila izčrpana od pestrega dogajanja.

Iz jutranje sence smo prišli na nepričakovano toplo sonce.

Slikovito, a razpadajoče.

Na poti je tudi nekaj bolj odprtih travnikov.

Koča na Žavcarjevem vrhu. Bolj gostilna, pravzaprav.

Pogled čez grabe na Maribor.

V troje v Celje

Kadar moram letošnjo jesen sama zabavati svoja mladinca, se, kdo bi vedel zakaj, znajdemo v Celju. Prvič pred par tedni, ko je bila vremenska napoved gluha za želje po svežem zraku in smo se kratkočasili tako, da smo se v Celje odpeljali z vlakom. Čisto jasnega cilja nisem imela, moj tihi načrt, če bi se oblaki še kolikor toliko držali, pa je bil sprehod na Celjski grad.

Pravzaprav smo se v temnem, poscanem dnevu imeli krasno. Zapletena kombinatorika javnega prevoza se je otrokoma strašno dopadla, tako da se Mali ni dal premamiti drdranju vagonov in se je vso vožnjo uspešno upiral mamljivemu klicu popoldanske sieste. No, ko sem ga v Celju stlačila v nosilko, je zaspal v hipu, a šele potem, ko se je Tastarejši pri luštnih fontanicah pred mestno hišo ali čim že uspelo zmočiti. Do gat! V takih primerih sem hvaležna za svoj svinjski, zdrajsani sportbili nahrbtnik, v katerem je vedno tudi vsaj en komplet suhih oblačil za vsakega družinskega člana, mlajšega od štirideset let. Kmalu pa ni bilo več razlike, kajti med pešačenjem na grad se je prvo pršenje spremenilo v konkreten naliv, tako da smo se – brez dežnika, večni optimisti! – le še za silo suhi zatekli v grad. 

Mali je srečanje s fontanami začuda preživel suh, Tastarejša pač ne.

Naš cilj, Celjski grad, in bus, za katerega še nismo vedeli, da ga bomo potrebovali.

Kaj pa zdaj? Brez dežnika po obzidjih nismo imeli kaj pohajati, pa še Najdražji bi me pribil na križ, če bi izvedel, da smo šli na ogled nečesa grajskega brez njega. Mladiča sta bila sestradana in edini suhi prostorček za malico, če nismo hoteli pacati s kruhom in pašteto pred grajsko blagajničarko, je bil obokani grajski vhod. Žal ima fizika takšnih ozkih lukenj to nevšečnost, da se premikajoči se zrak v njih zgosti v konkreten veter. Po domače povedano je torej skozi tisto luknjo vleklo kot pri norcih. Otroka sta bila v kamniti niši vsaj malo umaknjena od prepiha in sta nemoteno goltala svoj kruh, jaz pa sem zmrzovala tam v tanki jopici, ker moj sportbili nahrbtnik vendarle ni tako sportbili in v njem ni bilo prostora še za mojo vetrovko, in si mislila: »Stara moja, tole si pa malo zaj… Kaj boš pa zdaj?«

In potem – deus ex machina! Mimo nas v dež odhiti familija, ki je končala z ogledom gradu, in mimogrede ujamem besedico avtobus. Malo iztegnem vrat v močo na prostem in res, na parkirišču pod gradom stoji avtobusič redne mestne linije. Juhej!

»A peljete v center?« sem vprašala šoferja, ko smo zadihani pritekli na toplo. Na celjske četrti se pač ne spoznam in napis na busu mi ni kaj dosti povedal.

»Molim?« je odgovoril šofer.

Aha. Nadaljevanje pogovora, ki se je vrtelo okoli kompleksnih tem, kot sta destinacija avtobusa in znesek, ki ga moram plačati, sva morala izvesti v tujem jeziku, da je sploh razumel, kaj hočem. Očitno je gospod v Slovenijo prišel ravno tisto jutro ... Ampak v center mesta smo bili dostavljeni suhi in na toplem, tam pa smo v prvi piceriji zadovoljni počakali na Najdražjega, ki nas je pobral na poti od prleške žlahte.

Drugič smo se Celja lotili minuli vikend v precej prijaznejšem vremenu in s precej ambicioznejšim ciljem. Za odraslega Celjska koča ni bogve kakšen izziv, mi trije pa smo se morali kar pomujati. A s posrečeno kombinacijo zahtevne poti v začetnem delu, detajlnih pogovorov o skorajšnji družinski Ceremoniji št. 1 (beri: hčerinem rojstnem dnevu) na poti skozi najmanj privlačno hosto in marljivim iskanjem pozabljenih kostanjev, ki nam jih je vendarle uspelo zbrati za eno pošteno merico, nam je dobro šlo. Celjska koča je pa za mladino itak izbira, ki ne zgreši. Ne samo, da smo se tam dobili z ljubimi sorodniki in prijatelji, ampak smo vsi skupaj še dodobra izkoristili igrišče, prehranjevalnico in predvsem poletno sankališče. 

Po takšni veselici se v krepko povečani ekipi ni bil noben problem v dolino odpraviti peš. Za spremembo po najkrajši poti, je pa vseeno trajalo dve uri, da sva z bratom pet mladincev varno privedla do parkirišča ob Savinji. Najini punci sta se samo enkrat spričkali, kar sploh ni slabo, in se precej hitro spet pobotali. Celo Mali, ki se je na presenečenje vseh poznavalcev namestil na bratova ramena in dolgo ni dal nobenega znaka, da namerava kdaj sestopiti z njih, je navsezadnje sam prehodil, pretekel in preskakljal konkretno dolg odsek. Ko je po nas tik pred temo prišel Najdražji, je sine iz prtljažnika izvlekel poganjalca in v mraku oddrvel še par krogov po parkirišču. A očitno sta mladiča vendarle bila izčrpana, kajti v avtu sta svoj delovnik za tisti dan končala oba. Prvič po zelo dolgem času sva bila z Najdražjim ob devetih zvečer že prosta starševskih obveznosti. In za (res kratek) hip celo izgubljena, kaj naj zdaj z vsem tem časom!

Pridno smo prebrskali vse ostanke kostanja.

Menda ni treba poudarjati, da sem se tudi jaz kar nekajkrat spustila ...

Vzpončič med sestopom je Mali začuda prehodil sam
(ob obljubi sladke podkupnine). Zadaj Celjska koča.

Pa še en nedeževen pogled na Celjski grad.

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom

Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem imela za vikend ob Savinji smele hribovske načrte. Dejansko nam v soboto sploh ni šlo slabo, pa čeprav smo se spravili v Logarsko dolino, ki je krasna za cedenje starševskih slin in nekoliko manj krasna za otrokom prijazne pohode. Z izjemo dolinskih sprehodičev sta namreč možna cilja v dosegu kratkih nogic samo Okrešelj in Klemenča jama, ki pa imata to slabost, da ostajata znotraj gravž cone (po domače bolj ali manj dolgočasnih host), ko se končno priboriš do rožic in razgledov, se moraš pa obrniti, ker je pot nazaj do doline za podmladek še dolga ...

A vendarle smo optimistično zastavili in se tudi uspešno potrudili do koče na Klemenči jami. Vmes je bilo sicer nekaj kriz (med pakiranjem pri avtomobilu, pa ko sem morala Malega nositi v naročju namesto v nahrbtniku, pa deset minut pred ciljem, ko smo bili že tako rekoč na tem, da obrnemo), toda glede na to, da je višinske razlike skoraj 400 metrov ter da je pot večinoma precej strma in itak da zahtevnejša, kot jo imam v spominu iz predstarševskih časov, je bilo zmagoslavje res precejšnje! Klemenča jama mi je nasploh pri srcu, ker je še vedno prava koča in ne visokogorska gostilna, tako da je tudi vzdušje bolj hribovsko kot fitnes planinsko (slednje se prepozna po fluorescenčnih pajkicah in nastavljanju za selfije). Tastarejšo je najbolj fasciniralo stranišče na štrbunk ob koči. Ne morem verjeti, da ga je ob vsem času, ki ga preživimo na prostem, šele zdaj videla prvič! Vneto je odkrivala leseni pokrov in veselo zijala v smrdljivo luknjo. To ima menda po meni, tudi jaz se nikoli ne morem upreti pogledu v notranjost, pa čeprav točno vem, kaj lahko pričakujem. 

Slavni pogled na Ojstrico s Klemenče jame

Med sestopom sem imela Tastarejšo kar lepo navezano. Da bo za ziher ...

Mali, naš mojster za buške, čebelje in osje pike ter druga neprijetna fizična srečanja, pa si bo Klemenčo jamo zapomnil po padcu v vseprisotne koprive, ki ga je med kolovratenjem naokoli uprizoril ob trenutku moje nepozornosti. Ker nisem dobro videla, kaj se je zgodilo, sem se ob prvem joku ustrašila, da so ga spekle po roki, med tolaženjem pa sem opazila, da ima obraz vedno bolj rdeč … in bolj rdeč … in bolj pikast! Hecno, kako se z Najdražjim včasih dopolnjujeva: ob pogledu na koprivaste izpuščaje na polovici sinove glave bi se najraje kriče vrgla v naročje GRS-jevcem, ki so na bližnji klopci uživali ob pivu. Na srečo so nam kazali hrbet, kar me je odvrnilo od paničnih skokov po pomoč. Najdražji, ki ga v strahu pred neugodjem otrok znervira vsak padec temperature zraka pod 25 stopinj, pa je ostal mrtvo hladen in s stoično grimaso Stevena Seagala samo zatrdil: »Eh, pa saj to ni nič takega!« V resnici je Mali koprive moško prenesel – malo je pojokal, se malo podojil, potem pa šibal naprej, kot da ni nič. Čez pol ure o izpuščajih ni bilo več niti sledu. Tako, če vas je vedno zanimalo, kaj se zgodi, če se kdo kapitalno sreča s koprivami, zdaj veste! 

Auč!

Po previdnem sestopu, med katerim nas je še kar izdatno namočil dež (kar pa ni preprečilo izčrpani Tastarejši, da mi ne bi v naročju tik pred avtom zaspala), in deževnem sobotnem popoldnevu sem za nedeljo že umovala, da bomo prelisičili gravž cono in se odpeljali visoko na Dleskovško planoto. Seveda nisem bila brez plana B za primer kumrnega vremena. A tudi sprehod v Robanov kot je odpadel, ko je zjutraj začelo deževati in ni kazalo, da bo kmalu nehalo. Pa pojdimo v Mozirski gaj, sva sklenila z Najdražjim. Ob tem je nujno pojasniti, da je Mozirski gaj tako rekoč družinska šala, ki vznikne sredi najburnejših znotrajzakonskih debat. Takrat eden od zakoncev (pa ne bomo rekli, kateri) izraža svojo željo, da bi se pa kdaj za vikend šel tja sprehajat, drugi (pa tudi ne bomo povedali, kdo) se pa temu posmehuje in na to možnost niti slučajno ne bi pristal. No, pa je bilo vreme tako poscano, da sva bila oba složna, da tokrat res, čisto brez heca gremo v Mozirski gaj!

Navsezadnje pa je bilo v totalnem dežju še za to preslabo. Usmerili smo se torej naravnost proti domu, a ker se je za Trojanami nekoliko razsvetlilo, smo nedeljo preživeli na sprehodiču okrog Gradiškega jezera. Pa da ne boste mislili, da je bilo lahkotno! Z dvema mladičema, poganjalčkom in triciklom na makadamski poti smo kar malo gagali, in čeprav višinske razlike tako rekoč ni, tudi krize niso izostajale. Do avta smo se privlekli čisto izčrpani, je bil pa Najdražji vesel, da bomo vsaj dovolj zgodaj doma … Popoldne je preživel na kavču pred fuzbalom in tožil, da ga vse boli – od Gradiškega jezera. Kaj bi šele bilo, če bi šli v Mozirski gaj!

Ne se hecat, tudi pri Gradiškem jezeru je naporno!

S kronico na Oljko

O princeskah, verski vzgoji in Gori Oljki

Danes so ljudje nekoliko dlje strmeli vame, kot se spodobi. Na vrh Gore Oljke sem namreč priromala s čudoviiito kronico na glavi. Tisti brez otrok so si verjetno mislili "Čudakinja!", tisti, ki jih imajo, so pa menda razumeli, da bi se cenena plastična zadevščina polomila, čim bi jo stlačila v nahrbtnik, in bi potem imeli cel halo, zato je bilo varneje in enostavneje, da sem si jo posadila na glavo.

Stvar je namreč taka, da je gasilska faza v naši hiši minila. Hvalabogu, kajti odrasel človek s povprečnim zanimanjem za gasilstvo se s tem zmore ukvarjati le do določene mere. Mali kdajpakdaj še odpre škatlo s preoblekami, si na glavo posadi gasilsko čelado in se nerodno trudi korakati po sobi na koračnico, ki jo sliši samo on (iiiii, srčkano), in tudi Tastarejša še trzne, če se peljemo mimo kakega gasilskega doma, toda naša punca ni več gasilka. Po novem je princeska!

Zadeve si sicer malo po svoje razlaga. Danes je šla v hribe takole opremljena:

• čevlji, hlače, kratka majica,
• oblekica (k sreči jo je Najdražjemu uspelo prepričati, da je tista najbolj frfotavo roza ostala doma, in je bila namesto tega prisrčno rumena),
• pisana ogrlica vrtčevske izdelave (iz narezanih plastičnih slamic),
• zelen plastični prstan (posebej dragocen - iz kinderjajčka),
• elegantna iranska torbica (s pisanimi gumbki in že strganim zlatim trakcem),
• roza elastika in dve špangi na glavi.

V avtu je imela poleg tega še torbico/knjižico za barvanje princesk (olala!) in kartonsko košarico z "denarnico", "telefonom", "ključi" in kakimi 20 flomastri. Najdražji pa je s ture kot del njene opreme - poleg dveh dežnikov, ki ju je k sreči zaman nosil s sabo - privlekel še tri lesene palice in krajšo rogovilo v obliki številke ena, ki jo je princeska uspešno identificirala kar sama.

Pa saj nimam srca, da bi ji povedala, da je tako naštimana sicer srčkana, ni pa ravno elegantna kraljična.

Namesto tega ji raje poskušam podtikati svoje vrednote in ji razlagam, da kako so tradicionalne princeske lepe in čiste, da so pa meni bolj všeč take, ki se kdaj tudi umažejo in so v prostem času prostovoljne gasilke. Ko se meniva, se Tastarejša z mano strinja, kaj točno se ji useda v srčece, se bo pa tako ali tako videlo čez kakih petnajst let. Zaenkrat se vsem princeskam in barbikam navkljub s strašnim veseljem usede na veliki bager, enega od številnih, ki jih je za svoj jubilej nedavno dobil naš mali bagrist, in na njem drvi po dnevni sobi.

"Princeska" s kronico, torbico in vsemi ostalimi nujnimi hribovskimi pripomočki.

Drugače pa mi je bila Gora Oljka še najmanj všeč od vseh gostilniških hribčkov, ki smo jih obiskali v zadnjih letih. Pot po gozdu je všečna in zgoraj je impresivno velika cerkev, na kar padata naša mladinca, razgleda pa je osupljivo malo in vzdušje je bilo približno tako prijazno, kot bi bili na Šmarni gori - torej ne sploh. Cesta do vrha pač naredi svoje. Tastarejša je bila vseeno očarana, ko je gledala udeležence nekakšne obhajilne ali birmanske ali kaj vem kake zabave. Prihajali so strašno lepo oblečeni in s krasno zavitimi darili, najlepša pa je bila punčka, slavljenka v beli oblekici, kot bi bila prava princeska!

"Mami, a lahko meni kdaj kupimo tako oblekico?" je bila logična posledica tega prizora.

"Se bomo zmenili," je bil moj diplomatski odgovor. Že zdavnaj sem se naučila, da se je treba z otrokom pogovarjati tako, kot se menda pogajalci s kriminalci - nikoli ne smeš reči "ne".

Sledila je krajša verskovzgojna urica. Spravila sem se razlagat o obhajilu in sorodnih proslavah, ampak hitro sem se zaštrikala, ko sem ugotovila, da nimam pojma, Najdražji, ki ima neprimerljivo več tozadevnih izkušenj, mi je bil pa tudi v bolj klavrno pomoč. Nekako sem razložila, da so take proslave za tiste, ki zelo zelo veliko hodijo v cerkev.

Punca se ni dala: "Jaz bi tudi zelo zelo veliko hodila v cerkev!" Lepa oblekica je pač lepa oblekica.

Na kako neplodna tla so padle njene mile prošnje, je menda razvidno iz dejstva, da sva z Najdražjim šele zvečer potuhtala, da je bil danes pač velik cerkveni praznik, binkošti. Nama se je pa čudno zdelo, zakaj nas, ko smo sestopali po makadamski cesti, praši toliko avtov ...

Cerkev je velika.

Koča/gostilna tudi.

Sladoled imajo pa dober!

V prekmurskih Alpah

Mene nahecati za prvi april je približno tako težko kot Tastarejši pojesti cel kinderjajček, torej ne sploh. Ampak vseeno, če bi mi kdo rekel, da gre na hribovski oddih v Prekmurje, bi ga ozmerjala, da tako slabim foram celo jaz ne nasedam. V onem drugem življenju, jasno. Pred nekaj leti pa se je moja družinica s še ne polletno Tastarejšo čisto zadovoljivo nahodila na Madžarskem in od takrat se vzhodnim gričem ne posmehujem več. Letos, ko smo mlado damo dokončno nehali tovoriti in se je naš domet še znižal, ni bila zato nobena prvoaprilska potegavščina, da smo šli v hribe - v Prekmurje.

Ni prvoaprilska fotka - prekmurski alpaka Mihec

Odkar dobršen del svojega časa preživim z Najdražjim, vodostaju Mure precej bolj sledim kot kadar koli prej, a se še nisem navadila, da je, ko se enkrat spustiš iz Slovenskih Goric v ravnino, kot v drugi državi. Drugačna kultura, drugačna arhitektura, drugačna špraha. Človek iz osrednje Slovenije niti krajevnih tabel ne zna pravilno prebrati (kar poskusite z "Bolehnečici" in "Kokoriči")! V zadnjih letih je sicer moja recepcijska zmožnost v prleščini skokovito narasla, še vedno pa ob nerodnem kramljanju s stricem svojega Najdražjega večinoma kimam in upam, da je moja reakcija primerna vsebini izrečenega.

Ker je kokošja glava Slovenije za nas tako daleč, smo se nastanili v obnovljeni hiški v turističnem kompleksu Lovenjakovega dvora blizu Murske Sobote. S slamo krita streha zveni bolj romantično, kot v resnici je, a kočica je bila dobesedno med ribnikom z racami in ogrado z drobnico. Samo vrata smo odprli in že so bili tam dobro rejeni kozli in ovce, med katerimi je bil moj najljubši zvedavi alpaka. Vsakokrat, ko smo ga poklicali po imenu ("Mihec!"), se je delal, da ga ne zanimamo preveč, a vendarle pritekel, da bi videl, če se mu obeta kaj slastnega. Lahko si mislite, da smo imeli kar nekaj dela in veselja, da smo oblezli vse živali in ostale otrokom namenjen atrakcije v kompleksu.

Naš apartma, na desni ograda z drobnico, vhod pa je skozi hlev.

Smo si pa dopustič na oni strani Mure začinili s problemom, ki ga poznamo samo razvajeni meščani. (Da ne bo pomote, čisto živčna postanem vsakokrat, ko mi kdo začne utrujati s tem, kako so podeželani več vrednejši ipd. kot meščani - ali obratno. Nihče me ne bo prepričal, da je nekdo boljši človek samo zaradi tega, ker je kdaj brodil s škornji po gnojnici … ali ker lahko vsak dan kofetka v Cityparku. Ampak naša tokratna zadrega je pa bila čisto mestne narave.) Pri zajtrku smo ugotovili, da imamo le še skorjo kruha. Torej smo se - na velikonočno nedeljo - spravili plenit po Murski Soboti. S klavrnim izplenom, saj je bilo v najstrožjem krščanskem duhu vse vestno zaprto. Prevozili smo tudi kar nekaj vasi; v vsaki so vsaj tri gostilne oz. bifeji, kamor se je po nedeljskem žegnu zgrinjalo staro in mlado, pekarne (ali odprtega merkatorja) pa nikjer.

Tako smo se z bolj skromno jedačo v malhi podali na enega od "najprestižnejših" ciljev v premurskih "Alpah", na Goričkem. Serdiški breg na slovensko-avstrijski meji je s 416 metri le dva metra nižji od najvišjega Sotinskega brega (na katerega smo se zapeljali, ko sta otroka spala v avtu). Blagi grič me je prav prijetno presenetil. Od nekdanjega maloobmejnega prehoda je po severni, gozdni strani nanj lepo speljana in dobro označena pot, ki je dovolj kratka in položna, da jo je Tastarejša gladko zmogla. Vrh je odprt, travnat in zelo razgleden (resnici na ljubo je skoraj vse, kar se vidi, višje ali enako visoko), na njem pa je poleg spomenika, lesene koče in radioamaterskega oddajnika najbolj impozantno veliko zidano stranišče. Žal zaklenjeno! Pot na južno stran, proti Sotini, se prikupno spušča po travnikih in kolovozih in šele na dnu nas je čakalo nekaj ceste. Če ne bi Mali, ki intenzivno razvija svojo voljo, vmes začel neutolažljivo jokati, bi bil izlet sproščujoč in ravno pravšnji za naše zmožnosti, tako je pa tuljenje, ki sta ga pregnala šele dojenje in intenziven študij kamenčkov na poti, poskrbelo za vsaj malo adrenalina.

Začetek poti pri mejnem prehodu

Vrh Serdiškega brega, na levi stranišče!

Takole se Tastarejša vpiše na vrhu.

Pogled na goričanske griče in doline

Po končani turi je bilo treba nahraniti popadljivo lačno ekipo. Ob polomu s kruhom se iskanja odprte restavracije raje sploh nismo lotili, zato sem morala zimprovizirati omako za makarone. Lastniki apartmajev se namreč trdovratno borijo proti gostom, ki na dopust ne priselijo celotne kuhinje, in jim vztrajno ne lajšajo ničesar s tem, da bi jim poleg štedilnika pustili kapljico olja ter ščepec soli. Na srečo so bili moji tako sestradani, da so pogoltnili tudi zanič omako iz kuhane zelenjave, zalite s paradižnikovo mezgo. Začuda se Tastarejša ni niti enkrat ni namrdnila, da ne bo jedla "tistega zelenega", in je čisto zadovoljna mlatila tudi stročji fižol.

Pa še ena s Sotinskega brega

Po večerji se je Najdražji odpravil k žlahti na prleško stran Mure, meni je pa vljudnostni obisk prejšnjega dne čisto zadostoval in sem raje mladino spakirala na kopanje v bazen, ki je v hotelčku onstran račjega ribnika. Kaj mi je tega treba bilo, sem se spraševala, ampak očitno sem preveč škrta, da v ceno vključene možnosti ne bi izkoristila. Izletek je oteževalo dejstvo, da bazen nima garderobe, tako da če nisi nastanjen v hotelski sobi na istem hodniku, moraš vse oblačilne manevre, ki jih je pri dveh otrocih kar precej, izvesti na ležalniku tik poleg vode … Ob takih operacijah že vnaprej zaigram na hčerkino vest in mi potem precej pomaga, le kakšna noga, ki noče čisto takoj pogledati skozi hlačnico, jo spravi do meketajočega jokcanja. Mali je pa strašna nadlega: v vodo ga vleče kot samomorilskega postrušnika, zanimajo ga tudi vse ostale stvari, ob katerih vreščimo "NE!!!", npr. električni kabli, vtičnice in straniščne metlice, vse to pa je združeno z močno če-ne-bom-pri-mami-bom-glasno-tulil-fazo. Nazaj v apartma smo se prebili živi, a brez nogavic (jaz), z mojimi nogavicami in mokrimi lasmi (Tastarejša) oziroma zaviti v odejo (Mali). Izčrpan od adrenalinskega prekmurskega dne je Mali zaspal kot klada v nekaj minutah, Tastarejši pa je še uspelo pričakati Najdražjega, ki je priromal k nam s polno vrečo kruha. Hura za Petrol!

Na Lulanje hrib

Takole je bilo videti naše sobotno bluzenje: v kilavem vremenu načrtujeva, da se gremo kopat, ampak preden bi to glasno omenila, se zaradi vsedružinskega smrkanja odločiva, da raje ne. Najdražji pri zajtrku ustreli kapitalnega kozla - kot da bi bil oče šele od včeraj! - ko Malemu reče: "Če boš tako kašljal, se pa res ne gremo kopat!" Tastarejša je na videz popolnoma okupirana z nečim velevažnim v svojem kotu, a z nezgrešljivim otroškim sluhom sliši ravno tisto, česar ne bi smela, in takoj navdušeno prileti: "Kdo se gre kopat? Kdo se gre kopat!?" Katastrofi, ki bi jo sprožilo razočaranje, se izogneva s poceni foro v smislu, da se Mali zvečer ne bo kopal ... Uf, za las je šlo!

Prave volje za hojo pri podmladku ni bilo.

Ob desetih dopoldne še vedno ne dežuje, zato odločim, da gremo na Zasavsko Sveto goro. Zadeva se zaplete, ko Tastarejša v avtu predčasno zaspi, Mali pa se predčasno zbudi, ker seveda nikoli nista usklajena v svojih spancih. Ko se pripeljemo do vrha Svete gore, nas megla, veter in pršenje prepričajo, da se tod že ne bomo sprehajali. Na zemljevidu na hitro poiščem nadomestni cilj. Med vožnjo do tja napetost narašča. Postanek za lulanje, pa čakanje na vlak. Cestica je ozka, vožnja počasna, Mali vedno bolj negoduje, Najdražji šofira in ga miri, Tastarejša začenja sitnariti, da se ne bi več vozila, jaz delam malico in hkrati navigiram. Ko pridemo pod hribček, se nikjer ne da parkirati. Peljemo se do alternativnega izhodišča, pa zgrešimo parkirno mesto, obrnemo, spet zgrešimo, še enkrat obrnemo in že v popolni histeriji v tretjem poskusu le parkiramo na miniaturnem prostorčku ob cesti, po kateri drvijo prazni tovornjaki iz bližnjega kamnoloma. Kot vrhunec nervoze Najdražji zagazi v velik, smrdljiv pasji drek, ki potuhnjeno počiva v jesenskem listju. Še vseeno bolje kot zadnjič, ko smo v približno primerljivi situaciji razbili zadnjo šipo na avtu!

Naš cilj je bil neimpozantni, celo na spletu anonimni Seč (368 m) v gozdnatem grebenu med Litijo in Jablaniško dolino. Bolj od vrha nas je zabavalo njegovo ime; Tastarejši sva razložila, da gremo na Lulanje. Do tja je lagoden sprehod po kolovozih skozi gozd, na vrhu pa samo komaj opazen geodetski kamen in še slabše opazna steza. Da je Mali vsaj malo spal, sem z njim sestopila po markirani poti na sever, v Zagorico. Nisem pa pričakovala, da bom v tako nizkih, nepomembnih hribih imela toliko "zabave" z orientacijo. Lahko bi si sicer mislila, saj se nikjer nisem tolikokrat tako kompletno izgubila kot na ljubljanskem Debnem vrhu. V litijskem spletu neizrazitih poraščenih dolinic in slemen bi bilo podobno, če ne bi medtem napredovala do navigacije s pomočjo GPS-a in telefona, ki sta me ohranjala na pravi poti in mi sem ter tja pod nos prinesla celo kako markacijo.

Uvodni travnik je verjetno najlepši na poti; zadaj pa drveči tovornjaki.

Razen dreves in kolovozov lepot na poti ni bilo, bogatejši pa smo predvsem za dobro zgodbo: Tastarejša je babici suvereno razložila, da smo bili "na Lulanje hribu". Babičin odgovor je bil značilni bleferski "aha", tako da sem morala telefon prevzeti jaz in pojasniti zadevo.

Pa še ena zgodba za zgodovinske anale: po dveh tednih brez pravega spanja sta danes zjutraj Malemu iz dlesni končno prikukala prva zobka. Ne on ne jaz nimava pri tem nobenih zaslug, vseeno pa pokava od ponosa!