sobota, 27. marec 2021

Tisoč trobentic

Če ne še več. Toliko smo jih našteli po poti, ob kateri se zbirajo v prava rumena velemesta. Plus oceane cvetočega resja, največji nasad jetrnikov, kar sem jih videla, falično slikovite skale in še in še. In to na hribčku, za katerega sem prvič slišala teden pred tem, ko sta ga »odkrila« moja starša. Nad Govškim brdom sta bila tako prevzeta, da sta čez par dni spet letela tja, meni je bila pa zadeva tako agresivno reklamirana, da jima res nismo mogli ne slediti.

Niti malo nam ni bilo žal. S prelaza Zavrate je na razmeroma strmi in čisto poraščeni vrh med Laškim in Hrastnikom blizu in sploh ne položno, a dovolj lepo, da se je Mali samo enkrat utegnil pritožiti, da je to zanj že pravi Everest. Domačini na vrhu Govškega brda so bili gostoljubni, da le kaj, pot dol na južno stran, do nekdanje vasice Govce in nazaj okrog na Zavrate, pa kvečjemu še bolj estetska. Čisti spomladanski presežek. Samo ogled grobišča Hude jame smo zamaknili za par let, ko bo podmladku lažje razložiti …



Igre z listjem in vetrom.

Skrbno urejeni vrh ...

... in skrbno vzdrževana pot na Govce.

Kar nekaj skal je ob poti.

Da o poljanah resja ne govorimo.

Za konec pa skoraj vodoravno nazaj na Zavrate.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekak...