nedelja, 30. avgust 2020

Slovo od poletja

Če bi me kdo pred desetimi leti povabil na dopust v zidanico na Dolenjskem, bi mu takojci napletla kup izgovorov, zakaj ne morem. Na Dolenjsko, med griče in vinograde? Lepo vas prosim! Ampak vse se menja, tudi jaz, in ne samo, da sem dejansko šla na dopust v zidanico na Dolenjskem, med griče in vinograde, pač pa sem ga celo sama organizirala!

Prav organizacija je bila še najtežji del počitnic, saj je od mene terjala kar nekaj prepričevalskih spretnosti, da nam je bil lastnik sploh pripravljen oddati zidanico, ki jo sicer reklamira po vseh mogočih kanalih. Mnja, no, res je, da smo z vsemi prihodi in odhodi različnih delov odprave njene uradne kapacitete presegli za skoraj dvakrat, res pa je tudi, da je bila polovica naše skupine t. i. otroški vrtec, ki ne zasede niti polovice postelje. Sicer prijazni gospod si vse do konca našega bivanja ni opomogel od šoka, da smo hiško bogu za hrbtom izbrali raje kot njegove apartmaje v središču Novega mesta, ki nam jih je zagnano priporočal. Moja pojasnjevanja, da nam kot meščanom dopust v mestu, pa katerem koli že, ni ravno prva izbira, so ga zadovoljila samo delno.

Hiška je bila krasna, z občutkom obnovljena, z ljubeznijo vzdrževana in s tremi terasami, na katerih smo ob vsaki uri dneva lahko našli ustrezne klimatske pogoje za naš podmladek. Smo bili pa mi verjetno majčkeno razočaranje za naše začasne sosede. Hitro smo pogruntali, da pozdrav »A boste kaj spili?« namesto »Dober dan!« ni noben stereotip, pač pa živa realnost, a odrasli del naše ekipe je s sposobnostmi konzumacije alkohola le slabo stopal v korak z lokalno vljudnostjo. V štirih večerih nam je uspelo stankati pol litra cvička! A je naša Turbobabi zgornje sosede vseeno odtajala do te mere, da je bila kavbojsko najbolj podkovana med nami deležna celo brezplačnega jahanja – brez sedla! Jaz pa sem bila že prvi večer pozvana na kozarček dobrodošlice k drugemu sosedu in v četrt ure klepeta izvedela vse, od tega, da korona ne obstaja, do tega, katero je najboljše kopališče na Kolpi.

In vsaka mu čast, temu sosedu! Takoj drugi dan smo šli preverit, kakšne so te Griblje. Iz Starega Ljubna, kjer smo stanovali, so nam bile približno tako pri roki, kot so Dolenjske Toplice iz Ljubljane, a so se nam vseeno tako zelo dopadle, da ni bilo nič s širšim raziskovanjem Dolenjske, saj smo celotni dopust preživeli na isti trasi skozi Belo krajino. A kaj naj rečem, za kopanje na jezu, ki ustvarja primerne pogoje tako za dobre plavalce kot za najmlajše gole čofotalce, za skakanje s podrtega drevesa in za potapljanje v topli vodi, od katere sploh ne zapečejo oči, se je splačalo.

Da pa mladina od celodnevnega igranja in nekajurnega kopanja ne bi bila premalo utrujena, smo jo vsak dan povedli še na kakšen sprehodič. Spoznali smo čarobnost Krupe in gozdno igrivost Divjega potoka pri Črmošnjicah, se sprehajali smo se med zidanicami na naši hišni gori Ljubnu, se basali s prezrelimi slivami in si mašili ušesa pred glasnim zvonom v razglednem stolpu na Mirni gori. Pet čarobnih dni gričev in grozdja, igranja in družine, os in komarjev, sonca in kratkih rokavov.

Od letošnjega čudnega, koronsko navdahnjenega poletja smo se skoraj po koledarju poslovili, ko se spodobi – z žarom, pijačo in plesom. Že res, da je najbolj strupeni del pijače predstavljala kokakola, da smo plesali na Ferrari polko in da je bilo žurke konec ob pol desetih, ko je složno omagal mlajši del žurerjev, a večer je bil vseeno nepozaben. V temi terase, nad polnimi krožniki, pod skoraj polno luno, med družino in prijatelji je bilo tako čarobno, da so Tastarejšo, ko sva se šli umivat, oblile solze. Jo čisto razumem – tudi meni je šlo od vse te nepričakovane, na nenavadnem kraju in ob nenavadnem času najdene lepote kar na jok.

Naš dolenjski domek. "Pogled na gore", s katerim se reklamira, je neskončno zabaval mojega očeta,
ampak kar je res, je res - Trdinov vrh je kot na dlani!

Dolenjska, kot se šika.


Griblje - zdaj malo tudi "naše".

Izvir Krupe.

Divji potok pri Črmošnjicah. Noter je uspelo pasti samo enemu mladiču.

Mirna gora.

Sv. Vid na Ljubnu, verjetno ena redkih slovenskih cerkvic brez kakršnega koli razgleda.

Za konec smo se tik pred jesenskim deževjem ustavili v Žužemberku.
Očitno smo zreli za oglede gradov, kajti Tastarejša je silno razburjena želela videti vse!

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Šolanje na daljavo

V spomladanskem koronskem valu nam je bilo s šolanjem na daljavo prizaneseno. Ena od vzgojiteljic nam je parkrat sicer poslala nekakšne nalo...