sobota, 21. julij 2018

Zakonska kriza v Pišnici

Vitranc skozi Malo Pišnico


Največji čudež, ki se mi lahko zgodi kot mami mladih otrok, je – dan brez njiju. Kar v praksi zaenkrat pomeni pol dneva. Glede na to, kakšna hriboholičarka sem, je jasno, kje me ob takih dneh lahko najdete. Ker pa so čudeži sila redki in določeni bolj koledarsko kot vremensko, jih je treba izkoristiti, pa četudi bi padale ošpičene prekle. Kar tokrat skoraj so. Turo sva začela z vedrenjem pri Jasni, zunaj pa je lilo in treskalo, kot bi bili že globoko v poletnem popoldnevu, ne pa šele pred osmo zjutraj. Ko sva se ob prvem premoru izmuznila iz suhega zavetišča avtomobila, sva bila sredi zakonske krize. Najdražji pač nima moje vere v jasnovidnost vremenarjev, pa tudi z vero v zdravje mojega razuma si ni ravno domač, in preskakovanje fletnega potoka v rahlem pršenju se mu je zdelo popolnoma odklonsko obnašanje. Saj ne rečem ...

V danih razmerah raje nisva preverjala, v kakšnem stanju je zgornja pot v dolino Male Pišnice – torej tista, na kateri so se pred nedavnim pretepali kranjskogorski in TNP-jevski velmožje – in sva nanjo pribluzila po spodnji poti, ki najprej vodi ob potoku. Namig, da je najlažja povezava med obema potema od nekih tolmunov in navzgor skozi gozd, je bil približno tako koristen, kot če bi sredi Pokljuke iskali »odcep pri smreki«. Če veste, koliko smrek ima Pokljuka, razumete, za kaj gre. Raje sva se držala kar najbolj uhojene steze, ki se odcepi desno navzgor na skrotastem grebenčku. Nekaj metrov je bilo sitno spranih, a sva jih zmogla celo v lahnem dežku … ki se je višje, ko sva že koračila po široki zgornji poti, sprevrgel v konkretno drugo nevihtno rundo. Z nogami sva omolzla vse travce in grmičke ob stezi, Najdražji je nergal, jaz sem se počutila globoko nerazumljena, skratka, prav nič dobro ni kazalo. 

Mračen začetek v Mali Pišnici

Skrotasti prehod do zgornje poti

Vse do prodišč v Mali Pišnici, kjer se je nevihta, ki je prišla pozajtrkovat nad Zgornjesavsko dolino, držala napovedi, s katero me je zjutraj prek radia opogumil vremenar Brane G., in odtavala naprej na Avstrijsko Koroško. Hribi so se odprli, posijalo je sonce in pri lovski koči sva naenkrat imela pred sabo kup možnosti. Odločila sva se za najbolj ziheraško, po lovski poti proti Ciprniku ali Vitrancu. Po njej sem kolovratila nekega davnega marca, ko jo je nepredelani sneg spremenil v skoraj alpinistično dejanje. Tokrat je bila pa čisti užitek. Prijetno blagi in lepo sledljivi lovski okljuki so naju pripeljali visoko pod Ciprnik, sledilo je vroče, a lovsko lepo prečenje pod stenami in spodmoli, čez grape in nekaj zavarovanih mest do največje grape med Ciprnikom in Vitrancem. Predvidevam, da je glavna pot, ki naj bi še naprej vodila prečno, tu podrta, kajti slabše shojena stezica se pri jeklenicah usmeri strmo navzgor, spotoma v hosti sreča kameleonsko zakamufliran kažipot »Ciprnik 45 min« in prisopiha na greben med obema vrhovoma. 

Marela je le še za hec, Slemenova špica in Mojstrovka se že odpirata.

Lovska koča

Prvi zavarovani prehod

Drugi, najbolj izpostavljeni zavarovani prehod

Zanimiv spodmol

Švoh jeklenica naju je odločno usmerila navzgor.
V nezanesljivem vremenu sva bila z Vitrancem čisto zadovoljna. Zdaj, ko sem v hribe pripuščena toliko redkeje, me je še bolj šokiral z zeleno lepoto svojih travc in viharnikov, če v kuhajočem se slabem vremenu že razgledov ni bilo. Sestopila sva po označeni poti k Jasni, ki je speljana strašno slikovito, je pa strma in verjamem, da za vse tuje turiste, ki sva jih srečevala v fluorescenčnih fitnes supergah, tudi preklemansko naporna. Najdražji je pozabil svoj jutranji gnev in je navsezadnje zadovoljno ocenil, da so bili vrhunec ture čevapi na Jesenicah. Jasno, da se nisem strinjala. Po dnevu v hribih prebroditi do avta čez hladno Malo in ledeno Veliko Pišnico, tega ne odtehta nobena hrana! Ampak tipično – ko sva bosa packala po produ in blatu, sva se strinjala: kakšna škoda, da ni zraven najinih otrok, kako bi jima bilo všeč … Toliko o sproščenem uživanju prostih dni!

Pravljični vršni del Vitranca


Še pogled v Malo Pišnico od zgoraj

Veliki finale. Mala Pišnica ima precej užitnejšo temperaturo kot Velika.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...