nedelja, 01. april 2018

V prekmurskih Alpah

Mene nahecati za prvi april je približno tako težko kot Tastarejši pojesti cel kinderjajček, torej ne sploh. Ampak vseeno, če bi mi kdo rekel, da gre na hribovski oddih v Prekmurje, bi ga ozmerjala, da tako slabim foram celo jaz ne nasedam. V onem drugem življenju, jasno. Pred nekaj leti pa se je moja družinica s še ne polletno Tastarejšo čisto zadovoljivo nahodila na Madžarskem in od takrat se vzhodnim gričem ne posmehujem več. Letos, ko smo mlado damo dokončno nehali tovoriti in se je naš domet še znižal, ni bila zato nobena prvoaprilska potegavščina, da smo šli v hribe - v Prekmurje.

Ni prvoaprilska fotka - prekmurski alpaka Mihec

Odkar dobršen del svojega časa preživim z Najdražjim, vodostaju Mure precej bolj sledim kot kadar koli prej, a se še nisem navadila, da je, ko se enkrat spustiš iz Slovenskih Goric v ravnino, kot v drugi državi. Drugačna kultura, drugačna arhitektura, drugačna špraha. Človek iz osrednje Slovenije niti krajevnih tabel ne zna pravilno prebrati (kar poskusite z "Bolehnečici" in "Kokoriči")! V zadnjih letih je sicer moja recepcijska zmožnost v prleščini skokovito narasla, še vedno pa ob nerodnem kramljanju s stricem svojega Najdražjega večinoma kimam in upam, da je moja reakcija primerna vsebini izrečenega.

Ker je kokošja glava Slovenije za nas tako daleč, smo se nastanili v obnovljeni hiški v turističnem kompleksu Lovenjakovega dvora blizu Murske Sobote. S slamo krita streha zveni bolj romantično, kot v resnici je, a kočica je bila dobesedno med ribnikom z racami in ogrado z drobnico. Samo vrata smo odprli in že so bili tam dobro rejeni kozli in ovce, med katerimi je bil moj najljubši zvedavi alpaka. Vsakokrat, ko smo ga poklicali po imenu ("Mihec!"), se je delal, da ga ne zanimamo preveč, a vendarle pritekel, da bi videl, če se mu obeta kaj slastnega. Lahko si mislite, da smo imeli kar nekaj dela in veselja, da smo oblezli vse živali in ostale otrokom namenjen atrakcije v kompleksu.

Naš apartma, na desni ograda z drobnico, vhod pa je skozi hlev.

Smo si pa dopustič na oni strani Mure začinili s problemom, ki ga poznamo samo razvajeni meščani. (Da ne bo pomote, čisto živčna postanem vsakokrat, ko mi kdo začne utrujati s tem, kako so podeželani več vrednejši ipd. kot meščani - ali obratno. Nihče me ne bo prepričal, da je nekdo boljši človek samo zaradi tega, ker je kdaj brodil s škornji po gnojnici … ali ker lahko vsak dan kofetka v Cityparku. Ampak naša tokratna zadrega je pa bila čisto mestne narave.) Pri zajtrku smo ugotovili, da imamo le še skorjo kruha. Torej smo se - na velikonočno nedeljo - spravili plenit po Murski Soboti. S klavrnim izplenom, saj je bilo v najstrožjem krščanskem duhu vse vestno zaprto. Prevozili smo tudi kar nekaj vasi; v vsaki so vsaj tri gostilne oz. bifeji, kamor se je po nedeljskem žegnu zgrinjalo staro in mlado, pekarne (ali odprtega merkatorja) pa nikjer.

Tako smo se z bolj skromno jedačo v malhi podali na enega od "najprestižnejših" ciljev v premurskih "Alpah", na Goričkem. Serdiški breg na slovensko-avstrijski meji je s 416 metri le dva metra nižji od najvišjega Sotinskega brega (na katerega smo se zapeljali, ko sta otroka spala v avtu). Blagi grič me je prav prijetno presenetil. Od nekdanjega maloobmejnega prehoda je po severni, gozdni strani nanj lepo speljana in dobro označena pot, ki je dovolj kratka in položna, da jo je Tastarejša gladko zmogla. Vrh je odprt, travnat in zelo razgleden (resnici na ljubo je skoraj vse, kar se vidi, višje ali enako visoko), na njem pa je poleg spomenika, lesene koče in radioamaterskega oddajnika najbolj impozantno veliko zidano stranišče. Žal zaklenjeno! Pot na južno stran, proti Sotini, se prikupno spušča po travnikih in kolovozih in šele na dnu nas je čakalo nekaj ceste. Če ne bi Mali, ki intenzivno razvija svojo voljo, vmes začel neutolažljivo jokati, bi bil izlet sproščujoč in ravno pravšnji za naše zmožnosti, tako je pa tuljenje, ki sta ga pregnala šele dojenje in intenziven študij kamenčkov na poti, poskrbelo za vsaj malo adrenalina.

Začetek poti pri mejnem prehodu

Vrh Serdiškega brega, na levi stranišče!

Takole se Tastarejša vpiše na vrhu.

Pogled na goričanske griče in doline

Po končani turi je bilo treba nahraniti popadljivo lačno ekipo. Ob polomu s kruhom se iskanja odprte restavracije raje sploh nismo lotili, zato sem morala zimprovizirati omako za makarone. Lastniki apartmajev se namreč trdovratno borijo proti gostom, ki na dopust ne priselijo celotne kuhinje, in jim vztrajno ne lajšajo ničesar s tem, da bi jim poleg štedilnika pustili kapljico olja ter ščepec soli. Na srečo so bili moji tako sestradani, da so pogoltnili tudi zanič omako iz kuhane zelenjave, zalite s paradižnikovo mezgo. Začuda se Tastarejša ni niti enkrat ni namrdnila, da ne bo jedla "tistega zelenega", in je čisto zadovoljna mlatila tudi stročji fižol.

Pa še ena s Sotinskega brega

Po večerji se je Najdražji odpravil k žlahti na prleško stran Mure, meni je pa vljudnostni obisk prejšnjega dne čisto zadostoval in sem raje mladino spakirala na kopanje v bazen, ki je v hotelčku onstran račjega ribnika. Kaj mi je tega treba bilo, sem se spraševala, ampak očitno sem preveč škrta, da v ceno vključene možnosti ne bi izkoristila. Izletek je oteževalo dejstvo, da bazen nima garderobe, tako da če nisi nastanjen v hotelski sobi na istem hodniku, moraš vse oblačilne manevre, ki jih je pri dveh otrocih kar precej, izvesti na ležalniku tik poleg vode … Ob takih operacijah že vnaprej zaigram na hčerkino vest in mi potem precej pomaga, le kakšna noga, ki noče čisto takoj pogledati skozi hlačnico, jo spravi do meketajočega jokcanja. Mali je pa strašna nadlega: v vodo ga vleče kot samomorilskega postrušnika, zanimajo ga tudi vse ostale stvari, ob katerih vreščimo "NE!!!", npr. električni kabli, vtičnice in straniščne metlice, vse to pa je združeno z močno če-ne-bom-pri-mami-bom-glasno-tulil-fazo. Nazaj v apartma smo se prebili živi, a brez nogavic (jaz), z mojimi nogavicami in mokrimi lasmi (Tastarejša) oziroma zaviti v odejo (Mali). Izčrpan od adrenalinskega prekmurskega dne je Mali zaspal kot klada v nekaj minutah, Tastarejši pa je še uspelo pričakati Najdražjega, ki je priromal k nam s polno vrečo kruha. Hura za Petrol!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...