nedelja, 20. maj 2018

S kronico na Oljko

O princeskah, verski vzgoji in Gori Oljki


Danes so ljudje nekoliko dlje strmeli vame, kot se spodobi. Na vrh Gore Oljke sem namreč priromala s čudoviiito kronico na glavi. Tisti brez otrok so si verjetno mislili "Čudakinja!", tisti, ki jih imajo, so pa menda razumeli, da bi se cenena plastična zadevščina polomila, čim bi jo stlačila v nahrbtnik, in bi potem imeli cel halo, zato je bilo varneje in enostavneje, da sem si jo posadila na glavo.

Stvar je namreč taka, da je gasilska faza v naši hiši minila. Hvalabogu, kajti odrasel človek s povprečnim zanimanjem za gasilstvo se s tem zmore ukvarjati le do določene mere. Mali kdajpakdaj še odpre škatlo s preoblekami, si na glavo posadi gasilsko čelado in se nerodno trudi korakati po sobi na koračnico, ki jo sliši samo on (iiiii, srčkano), in tudi Tastarejša še trzne, če se peljemo mimo kakega gasilskega doma, toda naša punca ni več gasilka. Po novem je princeska!

Zadeve si sicer malo po svoje razlaga. Danes je šla v hribe takole opremljena:
  • čevlji, hlače, kratka majica,
  • oblekica (k sreči jo je Najdražjemu uspelo prepričati, da je tista najbolj frfotavo roza ostala doma, in je bila namesto tega prisrčno rumena),
  • pisana ogrlica vrtčevske izdelave (iz narezanih plastičnih slamic),
  • zelen plastični prstan (posebej dragocen - iz kinderjajčka),
  • elegantna iranska torbica (s pisanimi gumbki in že strganim zlatim trakcem),
  • roza elastika in dve špangi na glavi.
V avtu je imela poleg tega še torbico/knjižico za barvanje princesk (olala!) in kartonsko košarico z "denarnico", "telefonom", "ključi" in kakimi 20 flomastri. Najdražji pa je s ture kot del njene opreme - poleg dveh dežnikov, ki ju je k sreči zaman nosil s sabo - privlekel še tri lesene palice in krajšo rogovilo v obliki številke ena, ki jo je princeska uspešno identificirala kar sama.

Pa saj nimam srca, da bi ji povedala, da je tako naštimana sicer srčkana, ni pa ravno elegantna kraljična.

Namesto tega ji raje poskušam podtikati svoje vrednote in ji razlagam, da kako so tradicionalne princeske lepe in čiste, da so pa meni bolj všeč take, ki se kdaj tudi umažejo in so v prostem času prostovoljne gasilke. Ko se meniva, se Tastarejša z mano strinja, kaj točno se ji useda v srčece, se bo pa tako ali tako videlo čez kakih petnajst let. Zaenkrat se vsem princeskam in barbikam navkljub s strašnim veseljem usede na veliki bager, enega od številnih, ki jih je za svoj jubilej nedavno dobil naš mali bagrist, in na njem drvi po dnevni sobi.

"Princeska" s kronico, torbico in vsemi ostalimi nujnimi hribovskimi pripomočki.

Drugače pa mi je bila Gora Oljka še najmanj všeč od vseh gostilniških hribčkov, ki smo jih obiskali v zadnjih letih. Pot po gozdu je všečna in zgoraj je impresivno velika cerkev, na kar padata naša mladinca, razgleda pa je osupljivo malo in vzdušje je bilo približno tako prijazno, kot bi bili na Šmarni gori - torej ne sploh. Cesta do vrha pač naredi svoje. Tastarejša je bila vseeno očarana, ko je gledala udeležence nekakšne obhajilne ali birmanske ali kaj vem kake zabave. Prihajali so strašno lepo oblečeni in s krasno zavitimi darili, najlepša pa je bila punčka, slavljenka v beli oblekici, kot bi bila prava princeska!

"Mami, a lahko meni kdaj kupimo tako oblekico?" je bila logična posledica tega prizora.

"Se bomo zmenili," je bil moj diplomatski odgovor. Že zdavnaj sem se naučila, da se je treba z otrokom pogovarjati tako, kot se menda pogajalci s kriminalci - nikoli ne smeš reči "ne".

Sledila je krajša verskovzgojna urica. Spravila sem se razlagat o obhajilu in sorodnih proslavah, ampak hitro sem se zaštrikala, ko sem ugotovila, da nimam pojma, Najdražji, ki ima neprimerljivo več tozadevnih izkušenj, mi je bil pa tudi v bolj klavrno pomoč. Nekako sem razložila, da so take proslave za tiste, ki zelo zelo veliko hodijo v cerkev.

Punca se ni dala: "Jaz bi tudi zelo zelo veliko hodila v cerkev!" Lepa oblekica je pač lepa oblekica.

Na kako neplodna tla so padle njene mile prošnje, je menda razvidno iz dejstva, da sva z Najdražjim šele zvečer potuhtala, da je bil danes pač velik cerkveni praznik, binkošti. Nama se je pa čudno zdelo, zakaj nas, ko smo sestopali po makadamski cesti, praši toliko avtov ...

Cerkev je velika.

Koča/gostilna tudi.

Sladoled imajo pa dober!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...