četrtek, 26. oktober 2017

Tri leta (ljubezenska izpoved)

Gasilska torta (kot trenutno vse ostalo v naših življenjih)
Foto: Najdražji



Tastarejša je včeraj praznovala tri leta. Hitro gre. Kar ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa, ampak kljub temu se še vedno ne morem sprijazniti z vsem, kar sem izgubila, ko sem postala mama.
  • Izgubila sem možnost za (razmeroma) neomejeno letanje po hribih.
    (Ker zdaj je vsak nedeljski Jakob pravi, fizično in še bolj psihično naporen podvig.)
  • Izgubila sem svoje telo.
    (Ker zdaj sem pač samo povšter za svoje otroke.)
  • Izgubila sem tudi možnosti za ukvarjanje s športom.
    (Ker imam otroka zato, da ju imam in sem z njima, in ne zato, da bom vitka in mišičasta.)
  • Izgubila sem možnosti večernih kulturnih izhodov.
    (Ker gresta moja otroka spat z mano, in medtem ko smo pri Tastarejši to že prerasli, gre pri Malem zdaj vse jovo na novo.)
  • Izgubila sem vse odlike dostojnega prehranjevanja.
    (Ker zdaj zmečem kosilo vase v dveh minutah, ponavadi z eno roko in stoje.)
  • Izgubila sem sopotnika, s katerim se razumeva že samo s pogledom.
    (Ker sva z Najdražjim zdaj kot cucka, ki revskata drug na drugega za vsako pasjo figo.)

Ampak. Življenja brez nje si enostavno ne morem več predstavljati, in ko razmišljam nazaj, se mi vse, kar smo dali skozi v troje, brez Malega, njegovega buldogovskega slinjenja in žarečega nasmeha, zdi popolnoma nepopolno. Šele vsi štirje smo celota, kakršna bi morala biti.

In ko zjutraj drvim z naraščajem v vrtec, ko si za računalnikom končno lahko vzamem osem uric blaženega časa, ki ni namenjen samo bucibujem, ko po službi hitim domov in ko zvečer smrtno utrujena obnemorem, še preden bi si lahko privoščila vsaj pol urice za malček osebnostne rasti (ali vsaj za lenuharjenje), sem vesela, da sem del velike skupnosti staršev z malimi otroki. No, tole berite z nekaj pesniške fantazije, ker trenutno vsaj tisti službeni del še ne drži, ampak saj razumete, kaj hočem povedati, kajne?


nedelja, 22. oktober 2017

Čudežno zdravilo

Za tale nahrbtnik bo treba še malo zrasti
(hecanje seveda šele po uspešnem delovanju čudežnega zdravila)

Eden glavnih logističnih izzivov naših hribovskih vikendov je, kdaj natempirati odhod od doma. Ideal je namreč, da oba otroka v avtu spita, zato moramo ujeti uro, ki je dovolj zgodnja za Malega, a hkrati dovolj pozna, da še Tastarejša mrkne v svojem sedežu. Praviloma to pomeni, da je Mali komaj še živ, ko se bašemo v avto, Tastarejšo pa med vožnjo še nekaj časa razmetava, preden omaga.

Konkretno mi je tokrat Tastarejša med vožnjo zapela še vse pesmice v "angleščini", kot pravi svojemu spakovanju, in naju zabavala z vse sorte domislicami, midva pa sva se trudila čim bolj pasivno ždeti in je ne še dodatno ohranjati živahne. Rezultat: zaspala je pet minut pred izhodiščem pod Kranjsko rebrijo, tako da sva na vrat na nos spremenila cilj in vožnjo potegnila vse do Ušivca na Veliki planini. S tem se ji je nabralo vsaj nekaj spanja.

Bukovec je precej po našem okusu: travnat, razgleden in samoten!

Pot od Ušivca na Veliko planino smo odkrili šele letos spomladi, a brez dvoma je ena lepših tega zahtevnostnega razreda (beri torej: kratko in popolnoma nenaporno) pri nas - že po nekaj metrih si sredi prave visokogorske lepote! Žal to za otroke seveda ni nobena spodbuda in Tastarejša je hitro začela kriziti, trmariti, vreščati, se malo metati po tleh ipd. Potem sem svoj piskrček pristavila še jaz in začela noreti po svoje, kako da se tega ne grem in kako da je to zame prenaporno in kako da bomo raje hodili po šoping centrih ipd. Najdražji je vse skupaj začdua mirno prenašal, dodobra ga je namreč zamotilo igračkanje z novo fotografsko makino (da je bila svetloba absolutno preslaba za kake umetniške presežke, mi je zares verjel šele doma, ko si je ogledal rezultat), no, pa tudi Mali se ni zares pritoževal v svojem kengurujčku, samo enako težek je bil, ko če bi v dveh urah dejansko naredili več kot dvajset minut prave hoje. Končno smo se le toliko pomirili, da smo lahko poiskali čisto preprosto zdravilo za družinsko krizo: hrano.

Potem ko se je Tastarejša najedla, je postala drug človek. Na Bukovec, vrh nad Srebrno dolino, pod katerim smo počivali, smo kar leteli, Tastarejša si je dala duška z letanjem po luknji malo pod vrhom (kar pomeni, da bo Lepenatka s svojo famozno luknjo za nas zdaj kar pravšnja izbira), splezala je na vse skale, stekla na vsak kuceljček in si celo ambiciozno oprtala moj nahrbtnik. Bili smo čisto navdušeni, kako je pa ta Bukovec pravzaprav mnogo lepši, razglednejši in samotnejši cilj od Velikega stana. In v poznem sončku smo poskakovali navzdol z roko v roki po odprtih tratah, s pogledi na velikoplaninske stanove in Grintovce v ozadju, Najdražji pa je za nami škljocal … Samo še kakšna pojoča nuna je manjkala, pa bi se že ustrašila, da sem se pomotoma znašla v Mojih pesmih, mojih sanjah!

Planina Dovja raven

ponedeljek, 16. oktober 2017

Romanje za lepoto

Zadnja Trenta z Bavškim Grintavcem v sredini

Še v četrtek se je zdelo prepričati Najdražjega, da bi šli nekam za dva dneva, približno tako plodno početje kot doseči, da naša triletnica ne bi odvlekla nerodno velike in težke Muce z nami na izlet. Ampak oktobrski urok name deluje premočno, da bi kar tako odnehala, in v soboto dopoldne mi je po nekakšnem čudežu uspelo.

Tako smo se nekoliko brezciljno, zgolj z dvema kriterijema v glavi (sonce! macesni!), znašli na Vršiču in popravili julijski "dolg", ko nas je nepričakovan naliv tik pod vrhom odvrnil od Sovne glave. To je tisti skromni vršič nad prelazom, ki ga ne opazite, ko greste na Prisojnik, in ga malo bolj zaznate le, ko s Prisojnika sestopate (ker je nanj kljub vsemu treba malo nebodigatreba gor). Tastarejša je do res bližnjega vrha veličastno prilezla sama z zgolj manjšo histerijo na edini strmini na poti, ko je bilo domnevni problem sonce, ki ji je svetilo v oči. Težavo so rešila sončna očala, ki jih je pa seveda snela po dveh minutkah … Kakor koli, zgoraj smo bili skoraj sami, macesni okrog nas pa čisti orgazem!

Prisojnik (ali kako se mu že reče)
Vršič (koči sta seveda zaprti, čeprav je bilo zgoraj vse zaparkirano)

Glavni namen naše ekspedicije pa je bila Slemenova špica - jep, to je zdaj za nas večdnevni projekt! V ta namen smo prespali v Koči na Gozdu, kar nas je zjutraj postavilo dovolj blizu izhodišču ture, da smo jo lahko izvedli v ustrezni osončenosti. Koča na Gozdu se je izkazala kot prav prijetno prenočišče z veliko škatlo igrač v jedilnici, krušno pečjo, na kateri je lahko Tastarejša raztresla miljavžent koščkov iz škatle s kockami, ne čisto ledenimi sobami (celo jaz sem se pokrila z dodatno odejo, kar je zame v zadnjih, s hormoni nabitih letih skrajno nenavadno) in mlačno vodo v tušu. Gorsko idilo je kvaril le bager - ob prenovi vršiške ceste je namreč deponija materiala prav pod kočo - ki je dejansko delal tudi v nedeljo zjutraj!

Slemenova špica je za majhne otroke manj primerna, kot bi ocenili na suho. Vzpon na Vratca je zdrajsan in vroč, jaz sem bila živčna, ker je bil Mali v kengurujčku čisto preveč oblečen za tako pripeko, da ne omenjam klavstrofobično nepretrganih kolon obiskovalcev, ki so rinili gor in me delali še bolj živčno (ker sem itak od njih ful boljša, a ne - razen da nisem …), pa Tastarejše, ki je bahaško zastavila hojo, po desetih minutah se je pa usedla na čisto vsako skalo in nato par minut ni dvignila riti. Ko jo je Najdražji strpal v nahrbtnik, nam je šlo lažje, in tudi pod stenami Mojstrovke je bilo malo manj ljudi, tako da smo lažje dihali. Glavna, markirana pot, po kateri smo se vračali, tudi ni fajn, saj je za razmeroma majhne ljudi, kakršna je Tastarejša, na njej ogromno skal, korenin in podobnih detajlov, čez katere je treba pretelovaditi.

Malo se že sluti, kakšna plaža je bila na Slemenu


Na Slemenu je bila konvencija psov, otroških nahrbtnikov in fotografskih makin. Macesnov, Jalovca in Škrlatice je bilo, kolikor hočete. Najprej sem bila še malo zoprna, potem se mi je pa posvetilo - že res, da je tu zgoraj polovica Slovenije, ampak ali ni to nekaj krasnega? Če je v današnjem svetu, kjer prevladujejo svinjarija, pohlep in potrošništvo, še toliko ljudi pripravljeno romati nekam samo za nekaj uric lepote na jesenskem sončku, to pomeni, da je za človeštvo še kanček upanja, mar ne?

Vrvež na Slemenu
Ne, panoramskih slik se ni dalo delati - vsaj ne brez nenaročenih modelov ...
Še en klasičen pogled

nedelja, 08. oktober 2017

Zmatrana!



Kržišče na Krvavcu ni kdove kako dramatičen cilj. Tistih 200 višinskih metrov vzpona od parkirišča pred zapornico je pretežno lahek, čeprav zelo všečen sprehod z dvema malo strmejšima klancema. Ampak Tastarejša je zadnjič tam prvič v življenju spoznala, kaj se pravi utrujenost.

Na turi smo bili brez Najdražjega in tako je morala vse prehoditi sama samcata, brez rešilne bergle - po domače naročja, nahrbtnika za prenašanje otrok ali česa podobnega. Za spodbudo je bila sicer njena sestrična z družino, ampak tudi oni niso vsemogočni. Vse skupaj je dobro preživela: z enim manjšim histeričnim izpadom tik pod vrhom (nikomur ni bilo jasno, ali res zaradi tega, ker smo rekli, da se naj znameniti Vasko - plišasti pujs - iz njenega "trebuha" raje rodi v bolnici, ali je bil posredi kak manj bizaren razlog), med sestopom pa s stalnim počivanjem na vsakih pet metrov. Verjetno ji ni bilo jasno, zakaj sem bila tako preč od sreče in tako strašno ponosna, ko sem jo videla, kako je zdelana. Res, v današnjem svetu popolnega fizičnega in siceršnjega blagostanja je imela šele pri slabih treh letih priložnost spoznati fizično utrujenost, in ta se mi zdi redek blagoslov!

Aja, čim smo prišli k avtu, je pa že sledila divja igra z letanjem po parkirišču sem in tja. Toliko o totalni utrujenosti, no ...

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...