Čudežno zdravilo

Za tale nahrbtnik bo treba še malo zrasti
(hecanje seveda šele po uspešnem delovanju čudežnega zdravila)

Eden glavnih logističnih izzivov naših hribovskih vikendov je, kdaj natempirati odhod od doma. Ideal je namreč, da oba otroka v avtu spita, zato moramo ujeti uro, ki je dovolj zgodnja za Malega, a hkrati dovolj pozna, da še Tastarejša mrkne v svojem sedežu. Praviloma to pomeni, da je Mali komaj še živ, ko se bašemo v avto, Tastarejšo pa med vožnjo še nekaj časa razmetava, preden omaga.

Konkretno mi je tokrat Tastarejša med vožnjo zapela še vse pesmice v "angleščini", kot pravi svojemu spakovanju, in naju zabavala z vse sorte domislicami, midva pa sva se trudila čim bolj pasivno ždeti in je ne še dodatno ohranjati živahne. Rezultat: zaspala je pet minut pred izhodiščem pod Kranjsko rebrijo, tako da sva na vrat na nos spremenila cilj in vožnjo potegnila vse do Ušivca na Veliki planini. S tem se ji je nabralo vsaj nekaj spanja.

Bukovec je precej po našem okusu: travnat, razgleden in samoten!

Pot od Ušivca na Veliko planino smo odkrili šele letos spomladi, a brez dvoma je ena lepših tega zahtevnostnega razreda (beri torej: kratko in popolnoma nenaporno) pri nas - že po nekaj metrih si sredi prave visokogorske lepote! Žal to za otroke seveda ni nobena spodbuda in Tastarejša je hitro začela kriziti, trmariti, vreščati, se malo metati po tleh ipd. Potem sem svoj piskrček pristavila še jaz in začela noreti po svoje, kako da se tega ne grem in kako da je to zame prenaporno in kako da bomo raje hodili po šoping centrih ipd. Najdražji je vse skupaj začdua mirno prenašal, dodobra ga je namreč zamotilo igračkanje z novo fotografsko makino (da je bila svetloba absolutno preslaba za kake umetniške presežke, mi je zares verjel šele doma, ko si je ogledal rezultat), no, pa tudi Mali se ni zares pritoževal v svojem kengurujčku, samo enako težek je bil, ko če bi v dveh urah dejansko naredili več kot dvajset minut prave hoje. Končno smo se le toliko pomirili, da smo lahko poiskali čisto preprosto zdravilo za družinsko krizo: hrano.

Potem ko se je Tastarejša najedla, je postala drug človek. Na Bukovec, vrh nad Srebrno dolino, pod katerim smo počivali, smo kar leteli, Tastarejša si je dala duška z letanjem po luknji malo pod vrhom (kar pomeni, da bo Lepenatka s svojo famozno luknjo za nas zdaj kar pravšnja izbira), splezala je na vse skale, stekla na vsak kuceljček in si celo ambiciozno oprtala moj nahrbtnik. Bili smo čisto navdušeni, kako je pa ta Bukovec pravzaprav mnogo lepši, razglednejši in samotnejši cilj od Velikega stana. In v poznem sončku smo poskakovali navzdol z roko v roki po odprtih tratah, s pogledi na velikoplaninske stanove in Grintovce v ozadju, Najdražji pa je za nami škljocal … Samo še kakšna pojoča nuna je manjkala, pa bi se že ustrašila, da sem se pomotoma znašla v Mojih pesmih, mojih sanjah!

Planina Dovja raven