sreda, 30. november 2022

Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetliti z vsem mogočim in tako je k Malemu prvič prišel na igralno popoldne Prijateljček iz vrtca. Pričakovanje je bilo silno, skoraj tolikšno kot za tiste bolj bradate gospode, ki bodo menda obiskovali naše gospodinjstvo v prihajajočem mesecu (in za katere se zaenkrat slepim, da je še dovolj časa, namesto da bi se resno zagrizla v nakupovalne sezname in ostale grdobije, ki me že zdaj navdajajo s slabostjo). Sine je trenutno precej zaposlen s statistiko minevanja časa, tako da so dnevno na sporedu vprašanja tipa »Koliko dni ima en mesec?«, a glavno vprašanje preteklega tedna je bilo: »Kdaj bo torek?«

Tudi Prijateljček je bil očitno malo iz sebe, vsaj če sklepam po dejstvu, da je bila v torek o njegovem skorajšnjem obisku obveščena celotna skupina iz vrtca. Če bi lahko izbirala jaz, bi zadevo seveda izpeljala bolj diskretno – zadnja stvar, ki smo jo hoteli, je povzročati fovšijo pri Prijateljčku št. 2 in ostalih, ki vabila niso prejeli. Nekaj fovšije je bilo tudi znotraj domače hiše. Čim je za obisk izvedela Tastarejša, je z najbolj sitnim tonom, ki ga premore, začela nergati, da kako bosta fanta norela po hiši in da v njeno sobo pa že ne bosta imela vstopa. Še čudno, da ni preventivno iz dnevne sobe odstranila vseh svojih igračk.

Veliki dan je končno prišel – in odšel, mirneje od vseh pričakovanj! Nobenega vreščanja, razgrajanja in norenja ni bilo. Še najneprijetnejši incident je bil, ko je Mali razglasil, da mu je dolgčas, medtem ko je Prijateljček zatopljeno sestavljal legokocke (kot da Mali ne bi mogel vzporedno sestavljati katerega od n-tih drugih kompletov, ki so se valjali po tleh), in po sobi, polni raztreščenih igrač, začel nabijati žogo, čez pol minute pa užaljeno odtopotal v svojo sobo, potem ko sem ga oštela – igre z žogo v hiši so, vsaj teoretično, ena od redkih stvari, ki so onkraj meja dovoljenega. Čez par minut se je vrnil in bilo je, kot da se nič ni zgodilo. Prijateljček te aferice menda ni niti opazil in je mirno sestavljal naprej. Ko je bil gliser narejen, pa je oba pritegnilo h kuhinjski mizi, kjer sva s Tastarejšo ustvarjali novoletne voščilnice, in nazadnje smo vsi skupaj strigli, lepili in krasili z bleščicami ter načičkanimi nalepkami. Toliko o podivjani moški energiji!

Za nameček se je Prijateljčku Tastarejša grozno dopadla, ves čas se je smukal okoli nje. Ne, nisem mu smela jaz pomagati pri striženju smrečice iz zelenega papirja, ampak ona … Se mi zdi, da je bilo čustvo obojestransko, kajti prvič sem doživela, da je punca brez spodbude ali prisile odprla klavir in šla zaigrat par pesmic. In to kar dvakrat!

Ko je bil večer že preglobok, smo Prijateljčka, ki sicer ni bil prav nič naklonjen ideji o odhodu, pospremili domov. Mladina je vso pot pretekla, fanta sta zraven večinoma ves čas rjovela in renčala – smo pač šli po neosvetljeni Poti grozljivk … »A lahko jutri spet pridem?« je na domačem pragu rekel Prijateljček, Tastarejša pa je potem komentirala: »To pa sploh ni bilo tako slabo, kot sem mislila.« Če bi nadaljevala pripoved o našem večeru, bi morala omeniti še baby poker (ne sprašujte) in brutalni pretep, ki mu je sledil, ampak pustimo to in raje končajmo z idilično podobo prikupnega otroškega popoldneva!

Če vas v prihodnjih dneh v nabiralniku pričaka kaj takega, vedite,
da je bilo narejeno z veliko mero zanosa (če že ne okusa).


petek, 4. november 2022

Poletna jesen na Cresu

Creško-lošinjski arhipelag imamo v naši familiji radi in očitno ga bomo imeli še malo raje, saj bomo, kot kaže, v prihajajoči morski izvensezoni tam preživeli kar nekaj prostih dni. Prvega odhoda v apartma v Zaglavu na zahodni obali Cresa smo silno veselili kljub vsej čudovitosti slovenske jeseni – tako zelo veselili, da ga nismo zamaknili kljub temu, da sva z Malim v ranem jutru pred odhodom prebudila krmežljavo zdravstveno osebje na Metelkovi in se kako urico kasneje odmajala domov, bogatejša za dve steklenički antibiotika. Diagnoza angine na dan odhoda na dopust bi še pred par leti pomenila resno, že skoraj predločitveno zakonsko krizo: Najdražji bi bil ves iz sebe, da z bolnim otrokom se pa ja ne gre na pot, jaz bi cvilila in tugovala, nesrečna kot moja pokojna Slavi, kadar smo jo morali kam pripeljati v mačji škatli, in navsezadnje bi se vseeno spravili na toplo, a bi se oba odrasla vlačila naokrog kot dve megli z žalostnima frisoma … (Govorim iz izkušenj.) A razmerja v družini so se od tedaj precej spremenila, po domače povedano, ob najmanjšem namigu, da bi morda z morjem kak dan počakali, sta oba mladiča začela zganjati tak cirkus, da jaz do cviljenja in tugovanja sploh nisem prišla! Preživeli smo torej neverjetno poleten teden na Cresu in samo nagravžni sirup, ki ga je moral jemati sine, nas je spominjal na kakršne koli zdravstvene zaplete.

Največ dela smo imeli z raziskovanjem neposredne okolice Zaglava, turističnega naseljca v pretežno razpadajočem stanju, ki je bilo ob našem prihodu presenetljivo živahno, po 1. novembru pa smo ostali malodane sami. Obalo smo prečesali na obe strani, prevohali plaže in oblezli vse bližnje čeri. Mladiča sta pri tem tako suverena, da sta nama gladko zdivjala naprej. Tudi če bi želela, ju ne bi mogla dohajati, tako da sva pač vdano šibala za njima in se držala za glavo, nad kakšnimi globočinami sta lezla brez vsakršnega varovanja ali vsaj starševske roke v neposredni bližini … Sončni zahodi na tej strani otoka so posebno doživetje (če le ni megle), tik pred zdajci pa nam je na veliko srečo Najdražjega uspelo ujeti tudi parado mimoplavajočih delfinov. Izpustili nismo niti par obveznih točk, kot so Beli, Lubenice in Osor z Osoršćico, dejansko pa smo imeli največ dela z neverjetno poletno jesenjo, ki so nam jo naklonile podnebne spremembe. Nič ne rečem, segrevanje ozračja in z njim povezane tegobe so strašljive, a ko smo na začetku novembra brez pretirane drame čofotali po Jadranskem morju, smo neprijetne skrbi za prihodnost gladko odmislili!

Zame je bilo največje odkritje tokratnega dopusta obstoj Vie Apsyrtides, nekakšne transverzalne poti, ki v 11 etapah prečka Cres, Lošinj in Ilovik od severa proti juga (ali morda tudi obratno, kaj pa vem). Mi smo prehodili samo del od zaselka Vidovići nad Martinšćico do našega domka, ampak to, kar smo videli, je bilo preprosto čudovito! V dveh urah hoje po skrbno očiščenih in vneto markiranih starih mulatjerah smo srečali zelene lokve, nepreštevne lese, kvarnersko gole planjave, opuščene bunkerje in mehke borove gozdove, vsi skupaj pa so bili krasen aperitiv pred konkretnejšimi jedi s tega menija. Te bodo pač počakale na naslednje dopuste.

Obala proti Martinšćici.

Zadaj nezgrešljiva Osoršćica.


Beli.


"Jamske slikarije" ob plaži pod Belijem.

Obvezne Lubenice. Najdražji ni Superman,
samo brisačo suši ...

Na plaži Sv. Ivana smo bili pod meglo, kopati se je pa vseeno dalo!


Sv. Mikul na Osoršćici. Zgoraj je lepo, pot iz Podgore je pa bolj ali manj tečna.

"Višinska" idila v Vidovićih.

Oznake Vie Apsyr... (poti z nezapomnljivim imenom, skratka).

Vseeno je jesen.

Na slemenu.

Ostanki nečesa - verjetno vojaškega?

Čudovit borov gozd.

Tastarejšin spomin na čudovit večer z igrivim psičkom na plaži.

Vseeno je jesen. In jesen nas je nazadnje pregnala domov.


Formula za srečo

Scenarij 1: Sončna sobota, slaba napoved za nedeljo. Tastarejša ima sredi popoldneva plesni nastop. Familija srečno stanuje doma, mama pa ko...