petek, 4. november 2022

Poletna jesen na Cresu

Creško-lošinjski arhipelag imamo v naši familiji radi in očitno ga bomo imeli še malo raje, saj bomo, kot kaže, v prihajajoči morski izvensezoni tam preživeli kar nekaj prostih dni. Prvega odhoda v apartma v Zaglavu na zahodni obali Cresa smo silno veselili kljub vsej čudovitosti slovenske jeseni – tako zelo veselili, da ga nismo zamaknili kljub temu, da sva z Malim v ranem jutru pred odhodom prebudila krmežljavo zdravstveno osebje na Metelkovi in se kako urico kasneje odmajala domov, bogatejša za dve steklenički antibiotika. Diagnoza angine na dan odhoda na dopust bi še pred par leti pomenila resno, že skoraj predločitveno zakonsko krizo: Najdražji bi bil ves iz sebe, da z bolnim otrokom se pa ja ne gre na pot, jaz bi cvilila in tugovala, nesrečna kot moja pokojna Slavi, kadar smo jo morali kam pripeljati v mačji škatli, in navsezadnje bi se vseeno spravili na toplo, a bi se oba odrasla vlačila naokrog kot dve megli z žalostnima frisoma … (Govorim iz izkušenj.) A razmerja v družini so se od tedaj precej spremenila, po domače povedano, ob najmanjšem namigu, da bi morda z morjem kak dan počakali, sta oba mladiča začela zganjati tak cirkus, da jaz do cviljenja in tugovanja sploh nisem prišla! Preživeli smo torej neverjetno poleten teden na Cresu in samo nagravžni sirup, ki ga je moral jemati sine, nas je spominjal na kakršne koli zdravstvene zaplete.

Največ dela smo imeli z raziskovanjem neposredne okolice Zaglava, turističnega naseljca v pretežno razpadajočem stanju, ki je bilo ob našem prihodu presenetljivo živahno, po 1. novembru pa smo ostali malodane sami. Obalo smo prečesali na obe strani, prevohali plaže in oblezli vse bližnje čeri. Mladiča sta pri tem tako suverena, da sta nama gladko zdivjala naprej. Tudi če bi želela, ju ne bi mogla dohajati, tako da sva pač vdano šibala za njima in se držala za glavo, nad kakšnimi globočinami sta lezla brez vsakršnega varovanja ali vsaj starševske roke v neposredni bližini … Sončni zahodi na tej strani otoka so posebno doživetje (če le ni megle), tik pred zdajci pa nam je na veliko srečo Najdražjega uspelo ujeti tudi parado mimoplavajočih delfinov. Izpustili nismo niti par obveznih točk, kot so Beli, Lubenice in Osor z Osoršćico, dejansko pa smo imeli največ dela z neverjetno poletno jesenjo, ki so nam jo naklonile podnebne spremembe. Nič ne rečem, segrevanje ozračja in z njim povezane tegobe so strašljive, a ko smo na začetku novembra brez pretirane drame čofotali po Jadranskem morju, smo neprijetne skrbi za prihodnost gladko odmislili!

Zame je bilo največje odkritje tokratnega dopusta obstoj Vie Apsyrtides, nekakšne transverzalne poti, ki v 11 etapah prečka Cres, Lošinj in Ilovik od severa proti juga (ali morda tudi obratno, kaj pa vem). Mi smo prehodili samo del od zaselka Vidovići nad Martinšćico do našega domka, ampak to, kar smo videli, je bilo preprosto čudovito! V dveh urah hoje po skrbno očiščenih in vneto markiranih starih mulatjerah smo srečali zelene lokve, nepreštevne lese, kvarnersko gole planjave, opuščene bunkerje in mehke borove gozdove, vsi skupaj pa so bili krasen aperitiv pred konkretnejšimi jedi s tega menija. Te bodo pač počakale na naslednje dopuste.

Obala proti Martinšćici.

Zadaj nezgrešljiva Osoršćica.


Beli.


"Jamske slikarije" ob plaži pod Belijem.

Obvezne Lubenice. Najdražji ni Superman,
samo brisačo suši ...

Na plaži Sv. Ivana smo bili pod meglo, kopati se je pa vseeno dalo!


Sv. Mikul na Osoršćici. Zgoraj je lepo, pot iz Podgore je pa bolj ali manj tečna.

"Višinska" idila v Vidovićih.

Oznake Vie Apsyr... (poti z nezapomnljivim imenom, skratka).

Vseeno je jesen.

Na slemenu.

Ostanki nečesa - verjetno vojaškega?

Čudovit borov gozd.

Tastarejšin spomin na čudovit večer z igrivim psičkom na plaži.

Vseeno je jesen. In jesen nas je nazadnje pregnala domov.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...