sobota, 24. september 2022

Najimenitnejši pristop na Raduho?

Kakšna sreča, da nama vreme ni dopustilo uresničiti prvotnega, bolj na zahod postavljenega načrta! Kajti vzpon preko Račkih vrat v masiv Raduhe, od katerega sem imela precej visoka pričakovanja – se je izkazal za – nad vsemi pričakovanji!

Finalni del grebena. Luštno razgibano!
  
Kot običajno sem se na turo pripravila bolj površno. Če bi številne forumske zapise natančno prebrala, bi vedela, da je na poti od Račnika do Račkih vrat kar nekaj novega, tako sva bila pa presenečena, ko sva po vsem tistem švicanju v gozdno strmino prečkala novo vlako. In to ne samo enkrat, pač pa dvakrat! Rački stan je podrt, pot od tam do Račkih vrat pa začne postajati prav uživaška. Posebej zabaven je zaključek, ko se v vedno bolj sumljivem gozdu človek začne spraševati, ali ni nemara zgrešil, potem se pa – hop! – izza vogala prikaže pompozni obok.

Ker se težavam raje izogibava, kot da bi jih iskala, sva plezanje čez Vrata zamenjala za strmi gozd na levi in se hitro znašla na sedelcu, kjer se svet nepreklicno postavi pokonci. Forumski opisi najinih predhodnikov so vsi dovolj približni, da nisva čisto vedela, kakšno zahtevnost naj pričakujeva. Zato sva se čez prvi, strmejši in bolj izpostavljen del raje kar navezala. Zaradi gostote dreves in drugega zelenja ob poti kakšno ekstra varovanje itak ni bilo potrebno. Sicer pa je na tako razgibanem terenu natančen opis a) nemogoč, b) nepotreben in c) nezaželen. Celotna smer do vrha je ena sama lepota, niz skalnih plošč in blokov, izpostavljenih, a hkrati spet ne pretirano prepadnih grebenčkov, presenetljivih prehodov, postavnih macesnov in borovcev, osamelih viharnikov, prikupnih travnikov in zaplat ruševja. Možicev ali drugih oznak je malo, je pa shojeno in na zaraščenih mestih izžagano, kar iskanje prehodov zelo olajša. Tehnična težavnost ne presega II. stopnje, pa še to le na nekaj mestih, vseeno pa vsega skupaj ne gre podcenjevati. Teren je zahteven, predvsem pa je treba imeti nos za iskanje nadaljevanj. Variant je menda precej, nama pa se je v večini primerov najbolj obneslo kar, če sva se čim bolj držala (jugo)zahodnega grebena.

Na markirano pot po robu Raduhe sva vpadla ravno v nekakšni prometni konici, v preostanku sestopa čez Arto do Račnika pa nisva več srečala žive duše. Tod sva hodila prvič in vesela sem, da sva. Čeprav je pot označena, ima zelo lovski značaj ter filing in je skratka več kot greha vredna.

Zares imeniten, neskončno uživaški prehod! Niti slučajno nisem prehodila vseh slovenskih brezpotij itn., nekaj pa sem jih le, in od tega, kar poznam, lahko rečem, da vsaj zame bolj estetskega, raznolikega in neskončno užitkarskega od tega ni. Še več, domisliti se ne morem niti enega, ki bi se s tem sploh lahko primerjal. Že na nasprotni strani doline, proti Križevniku, je sicer zelo divje in sploh in oh, ampak bistveno, neprimerljivo manj lepo …

Gozdni masaker pri Račkem stanu.

Že od daleč vidni orientir na poti do ...

... Račkih vrat. Morda pa greva naslednjič čeznje.

Spodnji, bolj izpostavljeni del grebena. Varovanje tu nama ni bilo odveč,
prav bistveno pa naju niti ni upočasnilo.


Luštno!

V srednjem delu (menda že nad Pomolom, ki sva ga očitno izpustila), desni obvoz ...

Passo del gato, je rekel Najdražji.

Eden od slikovitih prehodov.

In še pogled nazaj.

Planina Arta.

Sestopna pot k Rogovilcu. Divje!


četrtek, 8. september 2022

Tarok

Naš podmladek je postal še malo bolj kleno slovenski – začeli smo igrati tarok. Glede na to, da niti človek, ne jezi se ne moremo zares odigrati, ne da bi kdo od udeleženih doživel napad joka in/ali besnila, sem kar presenečena, da nam gre pri taroku tako gladko. Sprva je bilo sicer malo naporno, a ugotovila sem, da je vseeno lažje razložiti vsa kompleksna pravila slovenskemu otroku kot pa odraslemu Špancu. Če ne drugega, je otroku lažje prenesti kup žlahtno specifičnega besedišča, kot so štih, trula, mondfang, talon, rufati, šmirati, platelc, radelc, škis in tako naprej (kar poskusite to prevesti v španščino, angleščino ali kaj drugega in bo jasno, o čem govorim). Vsaj škisa sta hitro usvojila, to jima že moram priznati; samo to jima ni jasno, zakaj o telebanih, ki jih poznamo, rada rečem, da so škisi – a ni škis vendar največji frajer?

Drugače pa je bilo sprva naporno predvsem zaradi tega, ker sva se najprej s tarokom ubadali sami s Tastarejšo. Ker sva še vseeno igrali s štirimi »igralci«, je to pomenilo, da sem morala igrati zase in za dva fantomska soigralca (oba, Flaša in Popit, sta bila samo fizično prisotna na mizi), pa še za hčerko, se razume. Verjemite mi, igrati tarok z VSEMI kartami ni mačji kašelj, po dveh igrah kombiniranja sem imela možgane že čisto prekurjene. A razburjenje za jedilno mizo je v igro hitro pritegnilo še Malega, ki je, kot je pogosto pri drugorojencih, pravila zapopadel, ne da bi mu kdo govoril o njih, samo pri rimskih številkah ima včasih še težave. Potem se je pa sčasoma od svojih hišniških opravil, ki ga ponavadi okupirajo, kadar smo doma, prikazal še Najdražji.

Po mesecu dni tarokiranja nam gre že prav dobro. Tastarejša je svoje karte že prijela v roko, medtem ko jih ima sine še vedno odprte na mizi. To igri sicer jemlje nekaj čara, je pa, če vidiš več kart, toliko lažje narediti berača. Oni dan je Mali (kakopak pod starševskim tutorstvom) zablestel celo s pompoznim solo brez talona ... Brez incidentov seveda ne gre. Sem in tja predvsem najmlajši igralec še izvede kak dojenčkast manever – zjoka se, ker ni rufal Tastarejše, je užaljen, ker mu ne pustimo iti tri, ali kaj podobno otročjega. A vseeno je tarok postal naša najljubša igra. Igramo ga zjutraj, preden se odpravimo od doma (na račun ene dodatne igre smo danes skoraj zamudili in Tastarejša je bila čisto preč, a preveč se vendarle ne sme pritoževati, ker je pisala gor 40 točk), zvečer, preden gremo spat, pa še kdaj vmes se Mali spravi za mizo in začne mešati karte na najbolj nefotogenični možni način – česa drugega pač še ne zmore.

Kaj naj rečem? Glede na to, da po mojem mnenju ni nobene igre, ki bi bila bolj dinamična in raznolika, hkrati pa tako ekonomična, kar se tiče opreme (en špil kart, pa je), me naša kvartopirska strast grozno veseli! Samo ena stvar mi gre na jetra … Poglejte naš trenutni rezultat na fotografiji in vse vam bo jasno. Ampak ker smo s tarokiranjem šele začeli, ni hudič, da bom enkrat tudi jaz imela malo manj sreče v ljubezni!



Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...