nedelja, 11. avgust 2013

Moraliziranje na Monte Pelmu (3168 m)


Dolomiti so uau. Lepi. Visoki. Fotogenični! Veličastni! Mogočni!! Sanjski!!! Res je lepo strmeti v tako vpadljive vrhove nad zelenimi travniki in poseljenimi dolinami ... Ampak. So pa tudi zvezdniški. In posledično silno zafolkani. In večinoma sem še vsakič, ko sem lezla kam gor, ugotovila, da od blizu niti niso tako zelo lepi.

Za Monte Pelmo velja vse od zgoraj napisanega. Od daleč je pravi maneken in tudi od blizu ni tako slab, če odmislim sprana prodišča, drobir, ki skale spreminja v drsalnice in ga je po celem hribu čez glavo, in od preštevilnih rok zlizane oprimke. Normalni pristop nanj je prav fajn. Midva sva šla iz malček sovražne vasice Zoppe di Cadore do koče Venezia na južni strani po impresivni Ballovi polici čez spodnja ostenja. V nadaljevanju sem se zaradi družinskih zgodb, povezanih s Pelmom, bala duhamornih melišč, dejansko pa se pot dovolj razgibano vzpne skozi sistem krnic, čez lahek skalni prag in po razglednem grebenčku do vrha. No, mogoče ni tako zanimiva, samo jaz sem bila - na svoj 9. zaporedni dan v hribih - dovolj dobro uhojena, da sem imela vso pot dovolj sape in dela z neumornim čvekanjem ... Verjetno so me imeli vsi na gori dovolj.

Jaz pa njih. Kajti ob množicah, ki sva jih srečevala, sva se spraševala, kdo je tu čudak: midva, opremljena s čeladami, plezalnimi pasovi, kratko vrvjo in celo cepinom (zadnja dva sta k sreči ostala v nahrbtniku), ali vsi ostali, ki so tekali navkreber s petlitrskimi nahrbtnički, najekstremnejši med njimi pa so si samo vetrovke navezali okrog pasu in to je bilo to? Za več kot 1200 metrov vzpona od koče? Na vrhu, ki je visok skoraj 3200 metrov? Čelade sva videla samo še na glavah treh Slovencev in dveh Čehov, in čeprav mi je večino ture opletala na nahrbtniku, me nihče ne bo prepričal, da na precej nadstrešeni Ballovi polici ni bila koristna in celo nujna. Jaz sem se v glavo butnila več kot enkrat, in ob globinah pod sabo si res ne bi želela, da bi se mi ob tem zvrtelo.

Ne glede na malo šolo (po najinem mnenju) slabe prakse pa sva bila po desetih urah pri avtu prav zadovoljna. Dan je bil čudovit za take pristope ... In še bolj zadovoljna sva bila, ko sva se domov cijazila skozi precej bolj blaženo samotne Karnijce! Dolomiti bodo verjetno morali še počakati.

petek, 9. avgust 2013

Oceani granita: treking pod Piz Badilom


Pred pravim dopustom, do katerega je kar pretežko odštevati dneve, je moja od dela zblojena glava nujno potrebovala odklop. Upoštevajoč različne olajševalne (prevoz in družba, ki je bila delno na voljo, dostopnost literature in zemljevidov, zaradi čudne zime neizpolnjena ledeniško-granitna hrepenenja) in oteževalne okoliščine (koliko dni odsotnosti od svojega najdražjega še prenesem ...), je bil tako izbran pet-do šestdnevni treking med Švico in Italijo, katerega glavni zvezdnik je slavni granitni orjak Piz Badile, čeprav ima seveda kar dobro konkurenco svojih kompanjonov. Pot sem malo začinila po svojem okusu in moja granitna lakota je bila kar dobro potolažena. Dejansko sem imela oceanov granita, čez katere sem hodila, na koncu že čez glavo, in sem bila prav vesela zelenih gozdov in "običajne" poti, po kateri sem lahko samo hodila, ne da bi morala biti ves čas zbrana.

PRELUDIJ

Vožnja z Alenko v peklenski sopari v prelepo, v mojih spominih žal nekolikanj grenko (zaradi soteskarske nesreče, ki nam je tu začinila vikend pred nekaj leti) Chiavenno severno od jezera Como. V nabito polni kamp so naju komaj še stisnili, popoldne pa sva po vertikali obhodili mogočni slap Acquafraggia. Edini na poti sva bili v crocsih oz. japonkah, a vseeno sva po tistih stopnicah plezali bolj suvereno od večine drugih obiskovalcev.

1. DAN

Hladno jutro na prelazu Maloja (1805 m) v znameniti dolini Bregaglia. Med položnim vzponom na Passo del Muretto (2562 m) me je prevzelo pravo trekinško vzdušje - zaradi granita, ki me je ponesel v lanske Pireneje, ali zaradi težjega nahrbtnika kot običajno? Po malo hojeni, zahtevni poti sva s pogledi na Disgrazio v prvem planu prečili proti vzhodu in spotoma splezali na ne čisto enostavni, a lepo razgledni in prijetno topli Monte del Forno (3214 m). Brez verig, ki so speljane čez vršno steno, ne bi šlo. Pretežno po snegu sva sestopili do koče Capanna del Forno (2574 m), ki čepi visoko nad ledenikom Forno, največjim v tej gorski skupini. Fotogeničen večer je bil posebej zanimiv zaradi aperitiva, ki nam je bil postrežen pred večerjo. Mene je tisti deci vina seveda tako zadel, da sem se morala za četrt ure uleči ...

2. DAN

Za dobro jutro zahteven spust v dolino in prečkanje ledenika Forno. Po priporočilih literature brez vrvi ali derez - so nori ti Švicarji! Zahteven in precej strm vzpon na prelaz Pass de Casnil Dadent (2914 m). Nerodno sva se skobacali na vršič severno od prelaza in vse višje cilje pustili za naslednje življenje. Na oni strani prelaza, med slikovitim spustom s pogledi na Monte Cantun, se je Alenka poslovila in se šla posvečat svojim dopustniškim planom, jaz pa sem preživela ležeren večer v polni koči Albigna (2333 m) nad istoimenskim umetnim jezerom. Polni plezalcev, ki tod obirajo granitne vršiče, in žal polni vonjav - v naši spalnici je nekdo velikodušno razobesil smrdljive nogavice in dobro napojeno švic majico. Lahko noč!

3. DAN

"Strašna", dvojna etapa, ob kateri so moji sogovorniki v koči spoštljivo zmajevali z glavo. Jezero Albigna sem morala obiti, splezati prek sitne grape, zasute z ogromnimi kosi snega, vzdihovati ob Cimi di Castello in odsopihati na ozki, neudobni prelaz Passo Cacciabella (2895 m). Spust na drugo stran je čisto prava ferata z verigami, lestvami in napeto vrvjo, ki je bila precej koristna na dolgem snežišču. Pod steno pa strma granitna mora, naporen spust čez granitne kamne do koče Sciora (2120 m). Še sreča, da sta nad njo blestela Piz Cengalo in Badile, zaradi katerih je bila hoja bolj ustavljanje, vzdihovanje in fotografiranje. Po petih urah sem bila pri koči in nadaljevala s triurno etapo, ki je običajno predvidena za naslednji dan. Pot do naslednje koče, Il Viale (Viäl), je uradno zaprta, toda oskrbnik Sciore mi je zatrdil, da je prehodna. In res je. Podor, zaradi katerega so jo zaprli, je velik, a položen in neproblematičen, pravzaprav ne dosti drugačen od drugih podorov, ki sem jih prečkala vsak dan ... Potem pa skozi krnice in po slikoviti zeleni polici na čudovito rebro, kjer se začne znameniti severni raz Badila. Večer pri gostoljubnih tetah v bližnji koči Sasc Füra (1904 m) je bil prijeten in predvsem zabeljen z veliko porcijo makaronov - končno sem se pošteno najedla, res je bil že čas, če za polpenzion plačujem po 50 evrov!

4. IN 5. DAN

Vreme se je začelo kvariti in ob sedmih zjutraj sem že vedrila. Med številnimi vedrenji in telefoničnimi vremenskimi napovedmi iz domovine sem le prišla pod prelaz Passo della Trubinasca (2701 m) in se čezenj histerično, pa tudi tehnično težje od pričakovanj (kar konkretno plezanje) prevalila na italijansko stran, v dolgo dolino Codera. Ta je ena od mojih top 5 alpskih dolin (ne sprašujte, katere so ostale): zgoraj granitna morja pod Badilom, nižje opuščene planine z roji metuljev in s plantažami orjaških gozdnih jagod ter slastnih borovnic, na eni strani granitni stolpi, na drugi bolj brezpotniški vrhovi ... In v to čudovito dolino cesta ne pride, čeprav v njej vse leto živijo ljudje. Tu se pa res ne bi branila meditirati kak teden ...

V silno prijazni koči Brasca sredi doline sem preživela dve mirni noči. Začuda v polni spalnici ni prav nobeden smrčal. Drugi dan je sicer večinoma deževalo in moja tura se je ustavila pri bivaku Valli pod velikanskim granitnim balvanom. Po poti sem s hlačami in čevlji ožela vse trave, sem pa obrala tudi vse jagode, ki sem jih videla. Prav ležerno je bilo in fante iz Brasce lahko samo priporočim - le tistih štirih kosov kuhane govedine, ki so bili za večerjo glavna jed (brez prilog!), jim ne morem odpustiti. No, odkupili so se z božanskim tiramisujem.

6. DAN

Štiriurni sestop med vasicami in gozdiči Codere bi bil malo hitrejši, če ne bi imela toliko obpotnega prehranjevanja. In potem sem bila naenkrat v vroči dolini v kraju Novate Mezzola.

FINALE

Javni prevoz je funkcioniral brez težav in zvečer sem bila vsa prešvicana (po celem tednu brez tuša!), a vsaj najedena (po vseh sadnih in energetskih ploščicah končno konkretna hrana za malico) v Benetkah, kjer me je čakal najljubši prizor teh počitnic. Mogoče je patetično, ampak povem vam, da se je bilo dosti lažje iti solo trekinge, ko sem bila samska. Tako pa cel teden ni bilo lepšega od nasmejanega obraza mojega najdražjega ... In odpeljala sva se v karnijsko-dolomitski sončni zahod!

Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...