torek, 15. avgust 2017

Družinske "počitnice"

Da so narekovaji v tem primeru nujni, sva se naučila že po rojstvu Tastarejše, ko sva hitro spoznala, da ima prosti čas, preživet v povečani družini, s počivanjem kaj malo zveze in da pravi počitek pride šele, ko se v službi zavališ na stol in imaš osem ur časa "zase". No, nekaj sladkih minutk počitka sem sicer deležna tudi v najintimnejšem prostorčku hiše, ampak tudi tja po nekaj minutah zasebnosti ponavadi nekaj privrešči za mano. Postala sem že prava mojstrica enoročnega manevriranja s straniščnim papirjem!


Skratka, na vrsti so bile prve "počitnice" v četvero. Pravzaprav je bilo presenetljivo sproščujoče. Mogoče zato, ker sem že tako izkušen starš, da preprosto ne pričakujem ničesar več zase. Tudi visokoletečim destinacijam sva se odrekla in se namenila v "eksotični" Bohinj ter na avstrijsko Koroško (moj deda, nesmrtno zaljubljen v vse, kar je avstrijsko, bi ob naši frekvenci obiskov čez severno mejo žarel od ponosa). Ja, svoje čase sem blodila po koncu sveta na južni polobli, zdaj pa mi je vožnja skozi Martuljek že vrhunec eksotike! Ko sem oni dan brskala po svojem blogu iz let, ki so bila - to si zdaj že upam trditi - moj gorniški vrhunec, se mi je kar milo storilo. Aaaaah, vsa tista karnijska brezpotja in divji trentarski grebeni … Zdaj pa smo se sprehajali ob jezerih, se vozili z žičnicami in še naprej iskali najbolj atraktivna otroška igrišča.

Ampak. Če odmislimo vse moje sebične želje, ostajajo nespregledljiva dejstva, da nam je Soriška planina nudila čudovit odmik pred zaparkiranim Bohinjem, da smo se suhi sprehodili skozi Mostnico in ubežali nevihtam, da je bilo kopanje v Bohinjskem jezeru osupljivo toplo in da so otroci v živo videli belouškico (Tastarejši ni bilo čisto jasno, ali je tisto nad njo steklo ali je res samo voda), da smo sestop skozi Žagarjev graben še zmogli, da sva se z Najdražjim samo enkrat na smrt skregala, da smo Tastarejšine histerične izpade nekako preživeli in bili vsi blaženi ob nasmehih Malega, da je jezero Pressegger See prijetnejše od pričakovanj, da smo imeli najboljši apartma v Avstriji do sedaj, da smo končno obiskali koroški vintgar Garnitzenklamm, da je Najdražji odšvical na Poludnig in da sem si celo jaz lahko vzela petnajst minut za skok na vršič v glavnem karnijskem grebenu, od koder me je potem pregnal dež. Odnesli smo jo tudi samo z eno boleznijo - mojo. Mislim, da se je začela med tistim mojim skokom na vršič, kar je menda jasno sporočilo, da še ni čas za moje samouresničevanje.

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem...