torek, 28. april 2020

Sprememba

Koronadnevnik, 48. dan samoizolacije


Samo da se menja, pa makar i na gore. Saj ne, da nam je kaj zares hudega, ampak Mali je bil ob današnji spremembi vremena vzhičen. V najmočnejšem nalivu je šel na teraso v kozarček lovit vodo z balkona. Za našega mačka, je utemeljeval svoj projekt. Med kasnejšim biciklističnim krogom pa se mu je uspelo zasvinjati od glave do pet. Mislim, da samo plaval ni v lužah, od ostalega pa je poskusil vse.

»Risanke bom gledal, ampak do noči bom pa tukaj,« je med drvenjem skozi n-to lužo obelodanil svoje načrte za preostanek dneva. Hm, če bi se življenje zares odvijalo po otroških željah, bi znalo biti zanimivo …

Še dobro, da je korona. Na zaprtem parkirišču pred Rogovilcem so prvovrstne luže!

Tole niti ne izgleda tako grozno.
Ampak roke je namakal v blato šele potem.

Prvi sladoled v sezoni.

Pa še ena sprememba je bila danes. Privoščili smo si prvi sladoled v tej sezoni. In še zadnja sprememba: od otroških porcij sem si izborila točno pol žličke za degustacijo, vse ostalo sta mladinca zmazala sama. Pha, naj si naslednjič kar sama prekladata svoja bicikla, jaz si bom pa omislila svoj sladoled!

sobota, 25. april 2020

Polovička

Koronadnevnik, 45. dan samoizolacije


Danes smo imeli dober dan. Tastarejša je praznovala polovičko – pet let in pol. Saj iz tega ne bi delali spektakla, ampak trenutno smo veseli vsake spremembe, tako da si je prislužila kolačke z jagodami. Spekla sem jih dvojno porcijo, da bi zdržali še vsaj do drugega dne, a neuspešno. Tudi jagod in borovnic sem iz Mercatorja, kjer je bila danes z izjemo mask, s katerimi je večina strašila naokoli (izjema je bilo nekaj posameznikov, ki bi se pa, vsaj po videzu sodeč, covida-19 res morali bati), običajna živce parajoča gneča, prinesla dvojno dozo, a jih zvečer ni bilo več. Pri tem pa mislim, da sva midva z Najdražjim dobila po eno jagodo. Vsak. 

Ena svečka je dovolj za res blažen nasmeh!

Z današnjim dnem so se začele prvomajske počitnice, ki jih bom tokrat prvič v življenju preživela doma. Seveda pa ne mislim čisto doma. Popoldne smo se spet zatepli v vzhodno ljubljansko vukojebino, dolino Gostince, in se imeli nepričakovano krasno. Ljudi je bilo bistveno manj kot pred dvema tednoma, očitno precejšen delež populacije čisti in vzdržuje vikende v drugih občinah ali pa skrbno pazi, da se ne udeležuje piknikov. Zato se tudi ni preveč prašilo, ko smo hodili in kolesarili po prašnem makadamu do konca doline in spet nazaj. Razgledov in naporov ni bilo, prepričana pa sem, da se je mladičema Gostinca usedla globoko v srce: na prvi »plaži« smo samo metali palice, na drugi smo kako uro kopali kanale, postavljali mostičke in skakali čez potočke, na naslednji postaji smo se igračkali okrog mostu. Mali je večino blagega vzpona predrvel na svojem poganjalcu in spotoma prevozil prav vsako lužo. Vrhunec pa je zabava doživela na neugledni razširitvi, kjer se cesta konča. Sine se je vrgel v najbolj prahast prah in z nekaj traktorčki iz svojega nahrbtnika ustvaril pravo gradbišče, za finale pa sta oba mladinca rila in pacala po blatnem potočku.

Mali je večino ture, ki se je je vendarle nabralo za slabih sedem kilometrov, preživel v mokrih nogavicah. V vodo je seveda načrtno zagazil že ob prvem stiku. Čevlje pa mu je uspelo tako nablatiti, da nesnage verjetno nikoli ne bomo več dobili ven. Doma sta mladiča preostanek večera preživela v prehranjevanju. Kaj lepšega kot večerja, pri kateri vsi tako hlastno žremo, da za nekaj sladkih trenutkov zavlada celo tišina?

Postaja št. 2: kanali in mostički.

Naš vozni park pod moškima zadnjicama.

Malo vode, veliko blata in par traktorjev. Kaj lepšega?

torek, 21. april 2020

Mali prebliski

Koronadnevnik, 41. dan samoizolacije


Malega zvečer v postelji precej švunka, preden zaspi. Možgani mu letajo sem in tja po kucljih, po katerih nabiramo klope, medtem ko se jaz poleg njega z ne preveč truda delam, da spim. In iz njih prileti marsikaj.

O sreči


»Mami! Mami!!! Mamiiii!!!«
»A?«
»A lahko tako naredimo, ko bo konec koronavirusa, gre samo ati v službo? Ti pa ostaneš doma z nama.« Me veseli, da so vsaj eni srečni v karanteni.

O domači kuhinji


»Mami! Mami!!! Mamiiii!!!«
»A?«
»A lahko ti ne več kuhaš kosila?«
»Zakaj pa ne?«
»Ne bi več jedel.«
»Kaj pa, ko naredim pico?«
»Pico pa bi.«
»Kaj pa makarone?«
»Makarone bi.«
»Pa njoke?«
»Njoke bi.«
»Pa pire krompir?«
»Pire tudi. Samo kosila ne bi.« Saj ga čisto razumem. Po rekordnem številu dni moje kuharije imam tudi jaz dovolj te ponudbe.


O željah


Ta je pa od kosila, ko ga je odnašalo v drugo smer: »A lahko, potem ko to pojemo, nekam gremo?«
»Kam bi pa šel?«
»Do reke Save ali pa na Mali vrh Rašice …«
»… ali pa na Rašico ali Šmarno goro?« sem ga dopolnila, ker sem imela malo več ambicij.
»Ja,« se je strinjal.
O, moj miško ... Kakšen balzam za moja ušesa! »Seveda.« Seveda! Seveda!!! Vsaj nekaj dobrega je od te karantene. Moje vlaganje v gozdno pedagogiko počasi že brsti.

In rezultat - ne več zgodnjespomladansko razpoloženi travniki pod Rašico.

ponedeljek, 20. april 2020

Lov za zakladom

Koronadnevnik, 39. dan samoizolacije


Od našega lanskega kampističnega fiaska je ostajala odprta uganka spalnih vreč. Neznano kam so izginile tri spalke s precejšnjo čustveno vrednostjo – ena od Najdražjega in dve moji. Preiskala sva vse kotičke v hiši, kjer bi lahko bile, in tudi tiste, kjer ne bi mogle biti. Vse je kazalo na to, da so tri spalke postale davek naših selitev v preteklih letih. Samo dejstvo, da so bile pogrešane vse tri skupaj, je vlivalo žarek upanja, da jih nismo kje pozabili, pač pa smo jih nekam nadvse varno spravili.

39. dan samoizolacije v kombinaciji s hladnim, oblačnim vremenom je bil dan D. Najdražji se je opogumil in se podal v lov za zakladom (mišljeno precej dobesedno, ne nazadnje nobena od teh spalk ni bila iz Decathlona). Za kopanje po globinah najnižjega dela našega podstrešja je potreboval precej poguma in potrpežljivosti, a trud se je obrestoval. Ko smo se mi trije vrnili s prijetnega pohajkovanja po bregovih naše hišne reke, nas je Najdražji pričakal prašen, prešvican, in kar je najpomembneje, zmagoslaven. Vse tri spalke so počitnice na podstrešju preživele v najbolj temačnem kotičku ropotarnice, a udobno zapakirane v dovolj zračni vreči, da niti preveč ne smrdijo.

Samo še večji šotor nabavimo, pa smo pripravljeni na počitnice. Pa magari na vrtu, če bo treba.


nedelja, 19. april 2020

Vikend kriza

Koronadnevnik, 38. dan samoizolacije


Med tednom nam gre. Urnik imamo ustaljen, prek dneva se igramo doma in ždimo na vrtu, v kar skušam vplesti nekaj malega dela, popoldne pa je čas za takšne ali drugačne sprehode po Črnučah, savskih bregovih in rašiškem hribovju. In se še kar gladko pretolčemo do vikenda. Takrat pa zame nastopi kriza! Težko se spravim iz postelje, ko pa vem, da je vse, kar nas čaka, igranje doma in ždenje na vrtu, pa sprehodi po Črnučah, savskih bregovih in rašiškem hribovju …

A ker nam drugega ne preostane, preživimo tudi to. V soboto smo recimo odkrivali zahodne robove ljubljanske občine in našli čisto prijetno sprehajališče na Medanskem in Staneškem hribu. Zelo zeleno, kar je markirano, je res zgledno vzdrževano, vse skupaj pa ni prav obljudeno. Zvezda dneva je bil Mali. V neki točki smo se usmerili na zemljepisne uganke in preverjali, kaj o preštevilnih krajih, kjer se vlačimo, si mladina sploh zapomni. Izkazalo se je, da presenetljivo veliko, samo zadeve se jima v možganih malo drugače povezujejo. Za Malega sem recimo prihranila vprašanje o porečju Save, saj mu moram kar naprej razlagati, katere reke se združujejo in kam potem tečejo: »Kateri dve reki se združita, da nastane reka Sava?«

Do Save Bohinjke mu ni zneslo, za ono drugo pa je izstrelil: »Sava Prdolinka!« Režali smo se do večera.

Razgledišče nad motelom Medno.

Tale "BOR MES" nam je pa dal vetra. Sem morala prav pogledati na zemljevid,
da smo dešifrirali, kaj naj bi to pomenilo.

Razpela in križi so skoraj na vsakem prelaziču na grebenu, tako da sem morala Tastarejši kar naprej razlagati,
kaj je to, zakaj ima J. K. krvava kolena in tako naprej.

V skladu z rahljanjem omejitev je tudi v naši dnevni sobi začela nastajati trgovina.
Je bila pa odprta samo dva dneva, ker je potem ena od souporabnic prostora odredila zaprtje ...

V nedeljo pa spet Janče z okolico. Borovničeva pot se nam je pred dvema tednoma dovolj dopadla, da smo jo ponovili. Tokrat je gozd bistveno bolj zelen. Za »energijo« smo imeli s sabo rafaelote, ki se Tastarejši tako priležejo, da bi se kar naprej ustavljala, češ da »rabi energijo« … Problem smo rešili z mojo pametno uro, ki sem ji jo dala na roko, da je preverjala, ali smo že prehodili en kilometer, ko je bil čas za naslednjo dozo goriva.

Od kmetije Tomaž pred Vnajnarji, kjer se Borovničeva pot poslovi od slemena in zavije levo dol h Gradolskemu potoku, smo tokrat sestopili na besniško stran. Odsek po asfaltni cesti je bil tečen, k sreči pa smo dokaj hitro lahko pobegnili na drugo stran potoka. Tam lokalno turistično društvo ureja sprehajalno potko po dolini. V zgornjem delu je stezica še srčkana in majčkena in podmladku je bila grozno všeč. Da smo prišli nanjo, smo potok kar prebredli. Mali je bil zelo zagnan, da bi to naredil kar sam, a mu tega po hladni, drseči in smrdljivi vodi žal nisva mogla dovoliti. Pa je še kar športno prenesel. Nato pa sta letela dol po stezici, ob brzičicah, mlinčkih in čez blatne močvarice, da je bilo veselje. Navsezadnje se jima je komaj poznalo, da smo prehodili dobrih deset kilometrov. No, če odmislim, da je na zadnjem travniku Tastarejša zmazala tri kose kruha, Mali pa je pojedel – ne, požrl – dva, od tega enega s pašteto. Da kaj takega sploh da v usta, si ni mislil nobeden od nas.

Drugače so pa ta konec tedna sprostili omejitve za lastnike nepremičnin v drugih občinah, ki smejo opravljati vzdrževalna dela na svojih objektih. Enim od naših sosedov se je v stanovanju na morju v zadnjem mesecu nabralo toliko prahu in pajčevin, da so morali tam ostati še čez noč, bolj domiseln del moje družine pa se je odpeljal v eno od naših alpskih dolin nahranit klope, ki mrgolijo na njuni parceli. Po dolgih letih odsotnosti so bili revčki gotovo sestradani.

Pri Tomažu je trenutno rajsko lepo. Škoda samo, da je tale makadam nepričakovano prometen.
Vsi lokalci ga imajo za moto rekreacijo

Po asfaltni cesti v Besnico.

Pri tejle brvi se trenutno začne sprehajalna potka. Ni nas bilo dovolj v hlačah, da bi jo prečkali ...

... zato smo se odločili za drugo možnost.

Mlinčki, tolmunčki in blatne lužice. Za Malim smo morali prav leteti.

Zapornica in zadnji travnik pred Besnico.

sreda, 15. april 2020

Koronasranje

Koronadnevnik, 34. dan samoizolacije

Opravičujem se za vulgarnost, mišljeno je dobesedno. Mali je oznanil: »Bom zagradil vrata, da ne bo mogel nobeden noter zaradi koronavirusa.« Pred kuhinjska vrata je nagrmadil kup krame, nato sta tja zvlekla še kahli in … pravo koronasranje – v dvosedu!

Sicer pa smo sredi koronas*** tudi metaforično, brez prepričljivih argumentov še vedno ujeti v mejah občin. Saj vlada je sila pozorna do državljanov in previdno popušča omejitve, po novem znotraj lastne občine dopuščajo balinanje ter igranje tenisa in golfa!!! Ljudske množice se seveda radostimo … Mali je pa pri zajtrku milo izjavil: »Jaz pa ne bi mel več te občine …« Jaz tudi ne.


ponedeljek, 13. april 2020

Spet divjinski vzhod MOL-a

Koronadnevnik, 31. dan samoizolacije


Tole s samoizolacijo v podnaslovu je seveda mišljeno vedno bolj ironično, kajti ob trenutnih butalskih omejitvah, za katere se nobeden od umnežev glav na oblasti niti ne potrudi, da bi jih utemeljil – kaj šele, da bi jih prepričljivo utemeljil! – je samoto v naši občini ljubljanski pač skrajno težko najti. Tako so bila v nedeljo opoldne pod jančarskim masivom parkirišča polna iskalcev sonca, svobode, smisla in borelije (vsaj slednje v okolici Ljubljane trenutno ne bi smelo biti pretežko najti). Po domače predvsem piknikarjev. Mi smo šli še korak dlje, v bistvu tako daleč, kot še smemo, ne da bi nam bilo treba po nepotrebnem izkašljati 450 ali koliko že evrov (saj ne vem, a se globa za prekršek plača po familiji ali po glavi).

Odkrili smo prav fletno dolino Gostince, kjer si predstavljam, da poleti mrgoli komarjev, zdaj pa nas je razveselil prijeten potoček, ki sta ga mladiča nemudoma usvojila in vanj zmetala kanonado kamenja. V nadaljevanju smo srečali še kar nekaj »plažic« in mostičev, tako da smo do sotočja grap Lepa draga potrebovali precej več časa kot večina sprehajalcev, pohodnikov in kolesarjev, ki jih je bilo do sem še kar nekaj. A čim se je neoznačena potka čez Seten brdo postavila pokonci, smo bili tako rekoč sami. Tastarejša je v strmem borovničevju sicer malo vzdihovala, Mali pa je k sreči prvič v tem tednu zaspal, tako da smo gladko prišli do dolgoveznega slemena z gozdno cesto, na kateri so se od nikoder vzele celo nekakšne markacije in nas brez pretresov, zanimivosti ali žive duše na poti pripeljale na menda najvišji vrh MOL-a. Če se družinski arhivi ne motijo, sem bila zdaj tu zgoraj šele drugič. No, pa je vse za nekaj dobro!

Moja super pametna ura je pokazala, da je za nami že šest kilometrov hoje, zato smo prilagodili prvotni plan in Najdražjega poslali po avto, sama pa sem mladiča odpeljala po cesti oz. markirani poti proti Besnici. Na razglednih travnikih pri koči na vrhu ljudi ni manjkalo (menda smo zgrešili samega Borata P.), nižje pa smo spet srečevali le še posamezne skupine. Ker se nam na lepem ni več mudilo, sta si mladiča dala duška in v jančarskih hostah imela ogromno dela s palicami in podobnimi objekti, ob katerih bi gozdni pedagogi zadovoljno ploskali. Mali si je nakopal toliko dela, da ga kar nismo dobili v avto, ko je Najdražji pridrvel naokrog po nas. V resnici nakopal – avtomobilčke, s katerimi je ril po umazanem pesku na prelaziču, je tako napolnil s svinjarijo, da sva jih doma oba z Najdražjim čistila in stresala več kot četrt ure, preden so bili primerni za nadaljnjo uporabo. Ker je prav tista vozila zvečer nujno potreboval v banji, kakopak.

Pa še epilog zgodbe o samoti: na enem od stranskih vrhov masiva Rašice smo imeli danes sicer blažen mir, a nenadoma sta se iz goščave vzela dva ultramaratonsko izgledajoča gospoda in molče oddrvela mimo nas skozi džbunje. Nič takšnega, toda nekaj minutk zatem sta prihitela z nasprotne strani in spet šibala mimo. Videti sta bila malo scagana, a osredotočena. Preden sta izginila, nam je le uspelo izvedeti, da sta se lotila izziva, ki je možen samo v koronadobi – prehoditi oz. preteči celotno mejo ljubljanske občine. Menda je je za dvesto kilometrov …

Prva "plaža" tik ob avtu.
Prtljago sta si spakirala kar v papirnate vrečke.

Naslednja "plaža".

Atrakcija: most (in ne, ne spuščamo otrok v vodo).

Proti Lepi dragi.

Strmi del vzpona. Če ne bo pozebe,
bo čez kak mesec tule vijoličasto razvratno!

Trenutno prevladuje živo zelena.

Na dolgoveznem slemenu do Janč smo se zabavali po svoje.

Dom na Jančah z dodatki.

Travniki pod domom. Iskalcev sonca je bilo kar nekaj.

Gozdna pedagogika. Saj dosti drugega zdaj tako ali tako ne moremo početi.

četrtek, 9. april 2020

Ribe

Koronadnevnik, 28. dan samoizolacije


Tastarejša je skakljala par korakov za mano in se na veliko hecala. »Ti bom naredila ribjo pito,« mi je zagrozila. Menda zato, ker imamo ribjo pito z repki, ki gledajo iz testa, v eni od slikanic, ki se še lep čas ne bo vrnila v knjižnico.

Ko beseda nanese na ribe in njihovo zauživanje, je moj tolerančni prag za šale nizek. Očitno me je tudi tokrat zaskrbelo – ne nazadnje je Mali že tako nabrit, da bi se slej ko prej lahko domislil kake lumparije na temo svoje roditeljice in morskega življa. Zato sem mladičema pojasnila, kako sem Najdražjemu, čim je diagnosticiral mojo averzijo do vsega, kar živi pod vodo in ima plavuti, jasno določila pravilo, da se kakršno koli podtikanje tovrstnih vsebin v mojo prehrano lahko konča samo na en način: z ločitvijo. Prav zadovoljna sem bila sama s sabo, kako domiselno sem jima zgodbo prevedla v njuno špraho, potem sem jo pa – brez kančka pameti ali empatije – nadgradila s čudovito, duhovito in sploh super foro: da bom enako naredila tudi v njunem primeru. Če mi bosta na kakršen koli način poskusila podtakniti ribe ali kaj sorodnega, bom tisti hip za vedno odšla!

Nekaj korakov je Tastarejša še skakljala za mano, potem pa je planila v najbolj iskren, najbolj obupan jok, jok, ki je izviral iz najglobljih kotičkov njene otroške dušice.

»Ti naju boš kar pustila! … Pa kje naj sploh dobiva ribe, da bi ti jih podtaknila,« je ihtela.

Ups. Lekcija zame: znotrajzakonskih for ne ponavljaj pri negodnih mladičih!

Kaj sem hotela drugega, kot da sem hčerko stisnila k sebi ter se posula s pepelom do vrha glave in še čez. Koliko so moja opravičila in pridušanja o materinski ljubezni zalegla, še lep čas ne bom izvedela, a vsaj za silo sem jo potolažila. V nadaljevanju sestopa smo sestavili cel nagravžni jedilnik s črvi, čmrlji in drisko vred, doma pa sta mi iz plastelina takoj zamesila prekrasno ribjo pito, pred katero sem seveda pridno bežala.

Sicer smo bili pa prvič skupaj na Šmarni gori, ki sem se ji zaradi strmih in razdrapanih poti v navezi z mladičema do sedaj raje izogibala. Ljudi je bilo celo manj kot običajno, povečana gostota fitnesašev in pajkičark v švohcenih fluorescenčnih supergah se je pobijala samo na odseku od razcepa Romarske in Spodnje Kuhinje do vrha. Mladiča sta bila nad Šmarko nenavadno navdušena. Niti brutalna strmina na Partizanski ju ni motila, še več, celo Mali je je dobršen del sam preplezal po skalah. Kaj bo šele, ko bodo zgoraj odprli še igrišče in hladilnik s sladoledom! Verjetno nisem edina, ki komaj čakam – pa sem daleč od tega, da bi bila ljubiteljica Šmarne gore. Prvi mesec čudaške samoizolacije pač naredi svoje.
 
Strmina na Partizanski poti ju ni niti malo motila. Po skalah je celo Mali plezal sam.

Prav hude gneče na vrhu ni bilo.

Nisem oboževalka gostiln, ampak celo mene
tile čudaški prizori ne osrečujejo.

Mestne oblasti imajo dovolj pameti, da poti ne zapirajo in se zadovoljijo s takimle opozorilom na začetku.

nedelja, 5. april 2020

Divjina pred domačim pragom

Koronadnevnik, 24. dan samoizolacije


Najvišje vzpetine naše občine so na njenem vzhodnem robu, ki ga prav slabo poznam. Edina izjema je Debni vrh, kjer sem se že tolikokrat izgubila, da znam zdaj najti pot celo v temi brez svetilke (preverjeno!). Toda prejšnji teden smo tam neslavno obrnili tik pod vrhom, ker je bila tolikšna gneča, da sem se celo jaz začela počutiti koronaogroženo. A spotoma mi je v oči padel dolg greben, in ker na njem ni uradno markirane poti, smo se ga lotili v okviru ta dolge nedeljske ture. Čisto po regelcih – znotraj zaukazanih mej in omejitev.

Pa se je ta naš znotrajobčinski sprehodič sprevrgel v resno pustolovščino. Grebenček je bil sicer čudovit in po petih kilometrih je Tastarejša pri prvi kmetiji zadovoljno komentirala: »Tole danes je pa res samo sprehod.« Duša nedolžna seveda ni slutila, da se bomo samo urico kasneje prebijali ob prvinskem potočku, se izogibali močvaram, skakali čez tolmunčke in se plazili pod podrtimi drevesi. Samo še do ovinka, sem nas tolažila, saj sem iskreno verjela, da se bo tam z desnega brega v dolino spustil kolovoz, ki naj bi nas nato ob strugi pripeljal nazaj v civilizacijo. A za ovinkom ni bilo nič in za naslednjim tudi ne in potka je bila vedno švohnejša in vedno bolj močvarasta, dolina pa vedno ožja in temačnejša, drevesa v njej pa vedno bolj podrta. Še nekaj časa smo se trudili, potem pa nas je zadela kruta resnica, da je zemljevid pač v zmoti. Tudi če je tod kdaj vodil kolovoz, ga je divjina že zdavnaj pohrustala.

Pragozdnega sestopa do civilizacije se niti slučajno nisva želela iti, še posebej ne z dvema mladičema in še prav posebej ne v koronadobi, zato smo jo ubrali iz doline. Kar je pomenilo gor, na nam še nepoznani vzhodni greben, na katerem smo ob začetku ture od daleč videli cesto. Na zemljevidu je sicer ni, ampak kot smo se lahko prepričali, tale naš zemljevid ne ve dosti. Med 150 višinskimi metri vzpona po strmem, drsečem borovničevju sva se z Najdražjim pozabila dreti na podmladek, da ne smeta ničesar prijeti. Verjeto zato, ker sva imela preveč dela, da sva se za nohte grabila za drevesa, korenine in grmičke ter se vlekla gor. Se mi pa zdi precej verjetno, da terena v časovnem oknu nekaj ur pred nami ni nihče okužil s covidom 19, tako da se menda nismo preveč pregrešili. Mali se je itak pustil nositi, Tastarejša je pa nenačrtovani vzpon odlično prenesla, zagnano je plezarila navzgor in veselo čebljala, češ kako se gremo raziskovalce. Prešvicani, a vsaj mirnega duha smo prilezli na vrh čisto spodobnega petstotaka, na katerem skoraj ni človeške sledi – in to par kilometrov iz prestolnice. Nekaj deset metrov pod vrhom smo vendarle ugledali gozdno cesto, ki smo se je nadejali, in zavriskali, kot se šika v takih primerih. Rešeni smo!

Japajade. Kajti po kratkem spustu se je izkazalo, da cesta pride s planote in obstane pri stebrih daljnovoda. Poti v dolino pa ni bilo. Hitro smo skovali plan B: Najdražji je sestopil čez drn in strn ter oddirjal po avto, jaz pa sem z mladičema po sicer udobni, a nadležno vzpenjajoči se cesti odmarširala nazaj proti planoti. Mali je najprej še tečnaril, naj ga tovorim in mu hkrati pripovedujem zgodbice o pošasti Mici, a nekako mi ga je uspelo preusmeriti na zastavljanje ugank, kar mi vendarle pušča malo več sape. Tastarejša je pa vneto korakala sama in ni niti pisnila – do trenutka, ko sem jo pohvalila, kako dobro hodi in kako je gotovo že utrujena. Ampak takrat res že ni bilo več daleč do stika s civilizacijo, kjer smo se vrgli na tla in počakali na Najdražjega, da se je pripeljal naokrog po nas.

V priljubljanskem sredogorju smo v petih urah počasne, a vztrajne hoje natolkli slabih 600 metrov vzpona oz. skoraj 12 kilometrov, kar je za našo Tastarejšo verjetno dolžinski rekord. Mali se je zmrdoval, punca pa je v avtu brez oklevanja požrla še tiste skromne skorjice kruha, ki so nam ostale. Sklepam pa lahko, da od nje sicer zahtevamo čisto premalo, kajti takle četrtmaraton je zmogla brez težav!

Kot ste morda opazili, v zapisu nisem navedla konkretnih zemljepisnih imen. Saj ne, da moj blog prebirajo množice, ampak vsaj uvodni grebenček bi sebično želela obdržati tako malo obiskanega, kot smo ga našli mi. Po drugi strani pa bi vam lokacijo džungle in neuspešnega sestopnega grebena mirne duše lahko razkrila. Ne verjamem, da bi ob morebitnem obisku tam srečali kar koli več od dolgouhega zajca, ki smo ga splašili mi.

Barve pomladi na poti.

Očarljivi grebenček.

Zgoraj je tudi lepo.

Ob potoku navzdol je najprej vodil spodbuden kolovoz ...

... potem je postalo malo bolj športno ...

... in nazadnje smo ven plezali po strmem goščavju.

Razen divjih živali in kakega (zelo zagretega)
borovničarja sem verjetno ne pride nihče.

petek, 3. april 2020

Prva žrtev v družini

Koronadnevnik, 22. dan samoizolacije


Trije tedni so naokrog in danes je v naši družini padla prva žrtev koronadobe – moji lasje. Za frizerja se je z velikim entuziazmom javil Najdražji. O dogajanju sem bila med operacijo na vrtu obveščena prek pomenljivih zvokov, ki jih je spuščal nadebudni frizer in niso vlivali upanja: vzkliki navdušenja, ko je pogruntal, kako mora prijeti lase med prste, zgrožen smeh ali iz globin srca pobegle kletvice. Mladiča sta na trampolinu takoj odprla konkurenčni salon. Do pravih škarij se nista dokopala, sta pa že z vodo, s katero sta si močila glavo, povzročila dovolj hude krvi v družini.

»Pa saj si še kar okej,« me je zvečer kritično ocenil Najdražji. In če to pride iz njegovih ust, gre za konkreten kompliment! Potem je sicer začel naštevati in je prepoznal kakih šest mest, kjer me bo moral še malo popraviti, ampak jaz sem z rezultatom čisto zadovoljna. Pravijo mi sicer, da je sreča, da se ne morem videti od zadaj. Pa saj je vseeno, do takrat, ko bomo spet pripuščeni med ljudi, bo na glavi spet goščava …

Prej in potem.

četrtek, 2. april 2020

Neznosna lahkost rutine

Koronadnevnik, 21. dan samoizolacije


Kako zlahka se človek navadi rutine! Niso še trije polni tedni naokrog, pa smo že utečeni v novem življenju. Kar še zdaleč ne pomeni, da nam je všeč, a nekako smo se sprijaznili z Groundhog Dayem, v katerega se zbudimo vsako jutro in je na nek čudaški način celo čudovito brezstresen. Budilka zjutraj ne zvoni, nikamor se nam ne mudi, ničesar ni treba načrtovati, pritiski služb so razumevajoči, nobene robe ni treba pakirati za mini počitnice tu ali tam, deca novi režim obvladajo do potankosti in se, sodeč po njihovem vedenju, počutijo varno in zadovoljno … Skoraj bi lahko zapisala, da je prava milina, samo stalno grožnjo negotovosti, poneumljajoče pravičniški pritisk javnosti, zamaskirane obraze, ki se solistično sprehajajo sredi polja, zoprni občutek nesvobode, ko študiramo, kje točno se konča naša občina, in bombardirajočo grozo iz medijev in politike, za katero ne veš, ali nevarnost manipulativno napihuje ali podcenjuje – no, samo vse to je treba odmisliti, pa se imamo prav fajn!

Naša trenutna rutina je približno takšnale:

8.00-8.30: Zbujanje in crkljanje v postelji.

9.00: Najdražji ima prvi spletni sestanek. S krajšimi premori, med katerimi preverja, v kakšnem stanju je podmladek, dela do kosila.

9.00-10.00: Jutranja doza risank za mladiča (trenutni uspešnici sta Zajček Bine in Pujsa Pepa), jaz v tem času popravljam domače naloge študentov.

10.00-11.00: Igranje in pospravljanje.

11.00-13.00: Selitev na vrt. Dnevna skrbnica ekipe se mojstri v kuharskih spretnostih. Koronadoba jim koristi!

13.00-14.00: Kosilo in igranje po obroku.

14.00-17.00: Zračenje v mejah ljubljanske občine.

17.30-20.00: Moj večerni šiht. Preostanek ekipe se igra, prehranjuje in kratkočasi z večerno porcijo risank.

20.20-21.10: Umivanje in ostale večerne obveznosti.

21.10-21.40: Skakanje po postelji + branje knjig + prepiri o tem, čigava knjiga bo prej na vrsti.

22.00: Mladiča spita (in Najdražji tudi). Začne se moja nočna izmena.

23.30: Najdražji se zbudi in se (optimistično!) privleče delat.

1.00: Čas za posteljo. Svojo knjigo mi uspe brati približno deset minut, preden me zmanjka. Če me seveda ne preganjajo koronastične skrbi. No, vsaj to vem, kako bo potekal naslednji dan!

Cukrček današnjega jutra. Mali je bil ves iz sebe, ko sem ga prvič poslala umit roke, in šele naknadno sem dojela,
zakaj je bil tako preč. Skrbelo ga je, da se mu bo lak pobrisal!

Po včerajšnjem porazu na Debnem vrhu, kjer smo srečali več ljudi kot kadar koli v zadnjih tednih skupaj, smo danes odkrivali zelene kotičke bližje Črnučam.

K24, družinska varianta

Po lanskem uspešnem zaključku poletja s  štiridnevnim pohodom od Bohinja prek Komne do Tolmina smo si bili enotni, da bomo tudi letošnjo se...