sobota, 25. april 2020

Polovička

Koronadnevnik, 45. dan samoizolacije


Danes smo imeli dober dan. Tastarejša je praznovala polovičko – pet let in pol. Saj iz tega ne bi delali spektakla, ampak trenutno smo veseli vsake spremembe, tako da si je prislužila kolačke z jagodami. Spekla sem jih dvojno porcijo, da bi zdržali še vsaj do drugega dne, a neuspešno. Tudi jagod in borovnic sem iz Mercatorja, kjer je bila danes z izjemo mask, s katerimi je večina strašila naokoli (izjema je bilo nekaj posameznikov, ki bi se pa, vsaj po videzu sodeč, covida-19 res morali bati), običajna živce parajoča gneča, prinesla dvojno dozo, a jih zvečer ni bilo več. Pri tem pa mislim, da sva midva z Najdražjim dobila po eno jagodo. Vsak. 

Ena svečka je dovolj za res blažen nasmeh!

Z današnjim dnem so se začele prvomajske počitnice, ki jih bom tokrat prvič v življenju preživela doma. Seveda pa ne mislim čisto doma. Popoldne smo se spet zatepli v vzhodno ljubljansko vukojebino, dolino Gostince, in se imeli nepričakovano krasno. Ljudi je bilo bistveno manj kot pred dvema tednoma, očitno precejšen delež populacije čisti in vzdržuje vikende v drugih občinah ali pa skrbno pazi, da se ne udeležuje piknikov. Zato se tudi ni preveč prašilo, ko smo hodili in kolesarili po prašnem makadamu do konca doline in spet nazaj. Razgledov in naporov ni bilo, prepričana pa sem, da se je mladičema Gostinca usedla globoko v srce: na prvi »plaži« smo samo metali palice, na drugi smo kako uro kopali kanale, postavljali mostičke in skakali čez potočke, na naslednji postaji smo se igračkali okrog mostu. Mali je večino blagega vzpona predrvel na svojem poganjalcu in spotoma prevozil prav vsako lužo. Vrhunec pa je zabava doživela na neugledni razširitvi, kjer se cesta konča. Sine se je vrgel v najbolj prahast prah in z nekaj traktorčki iz svojega nahrbtnika ustvaril pravo gradbišče, za finale pa sta oba mladinca rila in pacala po blatnem potočku.

Mali je večino ture, ki se je je vendarle nabralo za slabih sedem kilometrov, preživel v mokrih nogavicah. V vodo je seveda načrtno zagazil že ob prvem stiku. Čevlje pa mu je uspelo tako nablatiti, da nesnage verjetno nikoli ne bomo več dobili ven. Doma sta mladiča preostanek večera preživela v prehranjevanju. Kaj lepšega kot večerja, pri kateri vsi tako hlastno žremo, da za nekaj sladkih trenutkov zavlada celo tišina?

Postaja št. 2: kanali in mostički.

Naš vozni park pod moškima zadnjicama.

Malo vode, veliko blata in par traktorjev. Kaj lepšega?

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...