ponedeljek, 13. april 2020

Spet divjinski vzhod MOL-a

Koronadnevnik, 31. dan samoizolacije


Tole s samoizolacijo v podnaslovu je seveda mišljeno vedno bolj ironično, kajti ob trenutnih butalskih omejitvah, za katere se nobeden od umnežev glav na oblasti niti ne potrudi, da bi jih utemeljil – kaj šele, da bi jih prepričljivo utemeljil! – je samoto v naši občini ljubljanski pač skrajno težko najti. Tako so bila v nedeljo opoldne pod jančarskim masivom parkirišča polna iskalcev sonca, svobode, smisla in borelije (vsaj slednje v okolici Ljubljane trenutno ne bi smelo biti pretežko najti). Po domače predvsem piknikarjev. Mi smo šli še korak dlje, v bistvu tako daleč, kot še smemo, ne da bi nam bilo treba po nepotrebnem izkašljati 450 ali koliko že evrov (saj ne vem, a se globa za prekršek plača po familiji ali po glavi).

Odkrili smo prav fletno dolino Gostince, kjer si predstavljam, da poleti mrgoli komarjev, zdaj pa nas je razveselil prijeten potoček, ki sta ga mladiča nemudoma usvojila in vanj zmetala kanonado kamenja. V nadaljevanju smo srečali še kar nekaj »plažic« in mostičev, tako da smo do sotočja grap Lepa draga potrebovali precej več časa kot večina sprehajalcev, pohodnikov in kolesarjev, ki jih je bilo do sem še kar nekaj. A čim se je neoznačena potka čez Seten brdo postavila pokonci, smo bili tako rekoč sami. Tastarejša je v strmem borovničevju sicer malo vzdihovala, Mali pa je k sreči prvič v tem tednu zaspal, tako da smo gladko prišli do dolgoveznega slemena z gozdno cesto, na kateri so se od nikoder vzele celo nekakšne markacije in nas brez pretresov, zanimivosti ali žive duše na poti pripeljale na menda najvišji vrh MOL-a. Če se družinski arhivi ne motijo, sem bila zdaj tu zgoraj šele drugič. No, pa je vse za nekaj dobro!

Moja super pametna ura je pokazala, da je za nami že šest kilometrov hoje, zato smo prilagodili prvotni plan in Najdražjega poslali po avto, sama pa sem mladiča odpeljala po cesti oz. markirani poti proti Besnici. Na razglednih travnikih pri koči na vrhu ljudi ni manjkalo (menda smo zgrešili samega Borata P.), nižje pa smo spet srečevali le še posamezne skupine. Ker se nam na lepem ni več mudilo, sta si mladiča dala duška in v jančarskih hostah imela ogromno dela s palicami in podobnimi objekti, ob katerih bi gozdni pedagogi zadovoljno ploskali. Mali si je nakopal toliko dela, da ga kar nismo dobili v avto, ko je Najdražji pridrvel naokrog po nas. V resnici nakopal – avtomobilčke, s katerimi je ril po umazanem pesku na prelaziču, je tako napolnil s svinjarijo, da sva jih doma oba z Najdražjim čistila in stresala več kot četrt ure, preden so bili primerni za nadaljnjo uporabo. Ker je prav tista vozila zvečer nujno potreboval v banji, kakopak.

Pa še epilog zgodbe o samoti: na enem od stranskih vrhov masiva Rašice smo imeli danes sicer blažen mir, a nenadoma sta se iz goščave vzela dva ultramaratonsko izgledajoča gospoda in molče oddrvela mimo nas skozi džbunje. Nič takšnega, toda nekaj minutk zatem sta prihitela z nasprotne strani in spet šibala mimo. Videti sta bila malo scagana, a osredotočena. Preden sta izginila, nam je le uspelo izvedeti, da sta se lotila izziva, ki je možen samo v koronadobi – prehoditi oz. preteči celotno mejo ljubljanske občine. Menda je je za dvesto kilometrov …

Prva "plaža" tik ob avtu.
Prtljago sta si spakirala kar v papirnate vrečke.

Naslednja "plaža".

Atrakcija: most (in ne, ne spuščamo otrok v vodo).

Proti Lepi dragi.

Strmi del vzpona. Če ne bo pozebe,
bo čez kak mesec tule vijoličasto razvratno!

Trenutno prevladuje živo zelena.

Na dolgoveznem slemenu do Janč smo se zabavali po svoje.

Dom na Jančah z dodatki.

Travniki pod domom. Iskalcev sonca je bilo kar nekaj.

Gozdna pedagogika. Saj dosti drugega zdaj tako ali tako ne moremo početi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...