Mali prebliski

Koronadnevnik, 41. dan samoizolacije

Malega zvečer v postelji precej švunka, preden zaspi. Možgani mu letajo sem in tja po kucljih, po katerih nabiramo klope, medtem ko se jaz poleg njega z ne preveč truda delam, da spim. In iz njih prileti marsikaj.

O sreči

»Mami! Mami!!! Mamiiii!!!«
»A?«
»A lahko tako naredimo, ko bo konec koronavirusa, gre samo ati v službo? Ti pa ostaneš doma z nama.« Me veseli, da so vsaj eni srečni v karanteni.

O domači kuhinji

»Mami! Mami!!! Mamiiii!!!«
»A?«
»A lahko ti ne več kuhaš kosila?«
»Zakaj pa ne?«
»Ne bi več jedel.«
»Kaj pa, ko naredim pico?«
»Pico pa bi.«
»Kaj pa makarone?«
»Makarone bi.«
»Pa njoke?«
»Njoke bi.«
»Pa pire krompir?«
»Pire tudi. Samo kosila ne bi.« Saj ga čisto razumem. Po rekordnem številu dni moje kuharije imam tudi jaz dovolj te ponudbe.

O željah

Ta je pa od kosila, ko ga je odnašalo v drugo smer: »A lahko, potem ko to pojemo, nekam gremo?«
»Kam bi pa šel?«
»Do reke Save ali pa na Mali vrh Rašice …«
»… ali pa na Rašico ali Šmarno goro?« sem ga dopolnila, ker sem imela malo več ambicij.
»Ja,« se je strinjal.
O, moj miško ... Kakšen balzam za moja ušesa! »Seveda.« Seveda! Seveda!!! Vsaj nekaj dobrega je od te karantene. Moje vlaganje v gozdno pedagogiko počasi že brsti.

In rezultat - ne več zgodnjespomladansko razpoloženi travniki pod Rašico.