nedelja, 05. april 2020

Divjina pred domačim pragom

Koronadnevnik, 24. dan samoizolacije


Najvišje vzpetine naše občine so na njenem vzhodnem robu, ki ga prav slabo poznam. Edina izjema je Debni vrh, kjer sem se že tolikokrat izgubila, da znam zdaj najti pot celo v temi brez svetilke (preverjeno!). Toda prejšnji teden smo tam neslavno obrnili tik pod vrhom, ker je bila tolikšna gneča, da sem se celo jaz začela počutiti koronaogroženo. A spotoma mi je v oči padel dolg greben, in ker na njem ni uradno markirane poti, smo se ga lotili v okviru ta dolge nedeljske ture. Čisto po regelcih – znotraj zaukazanih mej in omejitev.

Pa se je ta naš znotrajobčinski sprehodič sprevrgel v resno pustolovščino. Grebenček je bil sicer čudovit in po petih kilometrih je Tastarejša pri prvi kmetiji zadovoljno komentirala: »Tole danes je pa res samo sprehod.« Duša nedolžna seveda ni slutila, da se bomo samo urico kasneje prebijali ob prvinskem potočku, se izogibali močvaram, skakali čez tolmunčke in se plazili pod podrtimi drevesi. Samo še do ovinka, sem nas tolažila, saj sem iskreno verjela, da se bo tam z desnega brega v dolino spustil kolovoz, ki naj bi nas nato ob strugi pripeljal nazaj v civilizacijo. A za ovinkom ni bilo nič in za naslednjim tudi ne in potka je bila vedno švohnejša in vedno bolj močvarasta, dolina pa vedno ožja in temačnejša, drevesa v njej pa vedno bolj podrta. Še nekaj časa smo se trudili, potem pa nas je zadela kruta resnica, da je zemljevid pač v zmoti. Tudi če je tod kdaj vodil kolovoz, ga je divjina že zdavnaj pohrustala.

Pragozdnega sestopa do civilizacije se niti slučajno nisva želela iti, še posebej ne z dvema mladičema in še prav posebej ne v koronadobi, zato smo jo ubrali iz doline. Kar je pomenilo gor, na nam še nepoznani vzhodni greben, na katerem smo ob začetku ture od daleč videli cesto. Na zemljevidu je sicer ni, ampak kot smo se lahko prepričali, tale naš zemljevid ne ve dosti. Med 150 višinskimi metri vzpona po strmem, drsečem borovničevju sva se z Najdražjim pozabila dreti na podmladek, da ne smeta ničesar prijeti. Verjeto zato, ker sva imela preveč dela, da sva se za nohte grabila za drevesa, korenine in grmičke ter se vlekla gor. Se mi pa zdi precej verjetno, da terena v časovnem oknu nekaj ur pred nami ni nihče okužil s covidom 19, tako da se menda nismo preveč pregrešili. Mali se je itak pustil nositi, Tastarejša je pa nenačrtovani vzpon odlično prenesla, zagnano je plezarila navzgor in veselo čebljala, češ kako se gremo raziskovalce. Prešvicani, a vsaj mirnega duha smo prilezli na vrh čisto spodobnega petstotaka, na katerem skoraj ni človeške sledi – in to par kilometrov iz prestolnice. Nekaj deset metrov pod vrhom smo vendarle ugledali gozdno cesto, ki smo se je nadejali, in zavriskali, kot se šika v takih primerih. Rešeni smo!

Japajade. Kajti po kratkem spustu se je izkazalo, da cesta pride s planote in obstane pri stebrih daljnovoda. Poti v dolino pa ni bilo. Hitro smo skovali plan B: Najdražji je sestopil čez drn in strn ter oddirjal po avto, jaz pa sem z mladičema po sicer udobni, a nadležno vzpenjajoči se cesti odmarširala nazaj proti planoti. Mali je najprej še tečnaril, naj ga tovorim in mu hkrati pripovedujem zgodbice o pošasti Mici, a nekako mi ga je uspelo preusmeriti na zastavljanje ugank, kar mi vendarle pušča malo več sape. Tastarejša je pa vneto korakala sama in ni niti pisnila – do trenutka, ko sem jo pohvalila, kako dobro hodi in kako je gotovo že utrujena. Ampak takrat res že ni bilo več daleč do stika s civilizacijo, kjer smo se vrgli na tla in počakali na Najdražjega, da se je pripeljal naokrog po nas.

V priljubljanskem sredogorju smo v petih urah počasne, a vztrajne hoje natolkli slabih 600 metrov vzpona oz. skoraj 12 kilometrov, kar je za našo Tastarejšo verjetno dolžinski rekord. Mali se je zmrdoval, punca pa je v avtu brez oklevanja požrla še tiste skromne skorjice kruha, ki so nam ostale. Sklepam pa lahko, da od nje sicer zahtevamo čisto premalo, kajti takle četrtmaraton je zmogla brez težav!

Kot ste morda opazili, v zapisu nisem navedla konkretnih zemljepisnih imen. Saj ne, da moj blog prebirajo množice, ampak vsaj uvodni grebenček bi sebično želela obdržati tako malo obiskanega, kot smo ga našli mi. Po drugi strani pa bi vam lokacijo džungle in neuspešnega sestopnega grebena mirne duše lahko razkrila. Ne verjamem, da bi ob morebitnem obisku tam srečali kar koli več od dolgouhega zajca, ki smo ga splašili mi.

Barve pomladi na poti.

Očarljivi grebenček.

Zgoraj je tudi lepo.

Ob potoku navzdol je najprej vodil spodbuden kolovoz ...

... potem je postalo malo bolj športno ...

... in nazadnje smo ven plezali po strmem goščavju.

Razen divjih živali in kakega (zelo zagretega)
borovničarja sem verjetno ne pride nihče.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Šolanje na daljavo

V spomladanskem koronskem valu nam je bilo s šolanjem na daljavo prizaneseno. Ena od vzgojiteljic nam je parkrat sicer poslala nekakšne nalo...