nedelja, 27. oktober 2013

Zahodni greben Reißkofla (2371 m)


Pred štirimi leti sem se že izmikala meglicam na grebenu Reißkofla v Ziljskih Alpah, tokrat pa naju je na avstrijsko stran pognal megleni pokrov, ki se je držal Primorske in vztrajno prodiral na sever. Zanimal naju je Reißkoflov zahodni greben, do katerega sva kar naporno prigarala od izhodišča na približno 1000 metrih pri Reißkofelbadu. Za bivakom se začne, in čeprav je pot markirana je precej pustolovska: nekaj jeklenic, nekaj skrotja, nekaj sumljivih škrbinic, predvsem pa veliko prečenja po krušljivih poličkah v severni steni. Večjo srečo kot pamet sva imela - kaj lahko bi se zgodilo, da bi tudi tu pred tedni vrglo toliko snega kot ponekod v Julijcih, in potem bi severno lego pošteno preklela ... Tako pa sva se je z veseljem držala. Res ni bilo sonca, ampak tudi viharnega vetra, ki naju je metal z zahodnega grebena, ne! Na vrh sva torej priplezala z užitkom in sestopila po zanimivem vzhodnem grebenu, spotoma pa skočila še na Kleiner Reißkofel. Med dinamičnim sestopom so naju temačne megle že čisto pogoltnile, ampak nama je bilo že čisto vseeno. Prav fajn divji je tale Reißkofel, čeprav je vneto pomarkiran, midva pa sva si dokazala, da znava iti v hribe tudi kam drugam kot samo v Italijo ...

sobota, 19. oktober 2013

Triglavsko jesensko gledališče na Mišelj vrhu


Dan prej smo čisti presežek jesenske estetike vpijali v Karnijcih, ampak ker se na Primorskem bolj kot macesni bohotijo borovci, je bilo treba po dozo macesnovskega zlata na eno najbogatejših najdišč, v bohinjske konce. Mišelj vrh je idealno gledališče za jesenske dni, saj je prav v središču arene vrhov, ki so bili v soboto vsi po vrsti precej oblegani. Edina nevšečnost je, da je presneto daleč. Mi smo se do Velega polja sprehodili s Konjščice (ki je v takih barvitih jesenskih jutrih zame eden najlepših krajev ... na svetu, če si lahko dovolim nekaj patetike). Meandri potočka na Velem polju so bili že očarljivo zamrznjeni, jezerce pa ravno prav spokojno. Pot na Mišelj vrh ni markirana, a je dobro uhojena, gosto omožičena in lepo sledljiva. Na prijetnem grebenu do vrha smo morali popaziti, malo zaradi sunkov vetra, malo pa zaradi osamljenih zaplat snega, ki ga je sicer v Mišeljski in Velski dolini ter na severnih straneh že kar spodobno. Vseeno pa ni bilo tako mrzlo, da si na vrhu ne bi privoščili nekaj minut razgledov ...

Sestop po isti poti je bil dolgovezen, smo pa odkrili prijetne stare poti z Velega polja proti Toscu, obilje macesnov in celo nekaj (že rahlo rahitičnih) borovnic. Nazaj na Studorski preval je v poznem popoldnevu vedno tako daleč, ampak vedno tako lepo ... In k avtu smo se vrnili celo še pred temo, kar je nekoliko razočaralo naše sanje o polni luni.

petek, 18. oktober 2013

Strmi Pisimoni (1880 m)


Po norem garanju zadnjih nekaj tednov ni bilo pretežko odpovedati vseh manj perečih petkovih obveznosti in se pridružiti žlahtni ekipi na "prazniku zlatih macesnov", kot ga je imenovala glavna organizatorka Urša. Sicer je bil izkupiček, kar se tiče macesnov, uboren (videli smo vsega tri, so bili pa zlati), ker na primorski strani pač prednjačijo borovci. Ampak praznik je bil pa vseeno: praznik svinjske strmine (se opravičujem, ampak z bolj vljudnim izrazom tega ni mogoče opisati) iz Ovedassa na Monte Pisimoni, praznik slabega spomina (tu sem hodila pred 12 leti, pa se nisem spomnila ničesar, prav ničesar!), praznik najlepših možnih razgledov z vrha in neštetih jesenskih fotografij. Pot 423 na vrh je nezahtevna, a izjemno slikovita in še bolj naporna, ura, preležana na toplem vrhu, je bila nebeška, sestop na severno stran terja nekaj pazljivosti na strmih poraščenih pobočjih, prečka na poti 450 je kar smotano poraščena, za Punto Force Diame se pa začne slikovita uživancija po strmi, a mehki poti vse do Rovereda v dolini Bele. Od tam do avta v Ovedassu je bilo po cesti samo 20 minut. Božansko - zlati macesni pa so tako ali tako prišli na svoj račun takoj naslednji dan ...

nedelja, 13. oktober 2013

Čas za Muzce


Jesen je čas za razgledne, sončne, travnato-skalnate grebene, in tako je po sobotnem deževju nastopil čas za Muzce. Ko sva v hladnih jutranjih oblakih rinila gor po markirani poti 737 čez impresivni kras s prelaza Karnica, je sicer vse delovalo kaj klavrno. Greben je bil sem in tja v megli, tako da sva se komaj opogumila, da sva po sveže poprhanih travah zlezla za rdečimi pikami na Viliki Rop (1869 m). Zaradi švohotne vidljivosti, ki je svet delala še strmejši, kot je, sva se celo varovala. Ampak tam zgoraj se je gledališče okrog naju naenkrat odprlo, svet je postal sončen in lep, nadaljevanje dneva pa jesenska pravljica. Sestop z Vilikega Ropa naenkrat ni bil več prav nič strašen. Zaradi površne pripravljenosti sva se težavnejšemu delu vzhodnega grebena Muzcev izognila po zabavnih podih na severni strani, malo pred koto 1798 m pa sva se na greben vrnila. Stare rdeče pikice so naju previdno (na obe strani je kar odrezano), a vriskaje popeljale na Zajavor. Sestop z njega do Sv. Ane je bil udobno hiter. Edino razočaranje dneva je bilo, da cesta s Karnice v Učjo ni prevozna zaradi plazu, tako da sva se morala domov vrniti po gorenjski strani. Sva pa zato vsaj še enkrat uzrla na sveže pobeljeni Kanin v sončnem zahodu ... in kaj bi bilo lahko lepšega za konec vikenda?

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem...