sobota, 19. oktober 2013

Triglavsko jesensko gledališče na Mišelj vrhu


Dan prej smo čisti presežek jesenske estetike vpijali v Karnijcih, ampak ker se na Primorskem bolj kot macesni bohotijo borovci, je bilo treba po dozo macesnovskega zlata na eno najbogatejših najdišč, v bohinjske konce. Mišelj vrh je idealno gledališče za jesenske dni, saj je prav v središču arene vrhov, ki so bili v soboto vsi po vrsti precej oblegani. Edina nevšečnost je, da je presneto daleč. Mi smo se do Velega polja sprehodili s Konjščice (ki je v takih barvitih jesenskih jutrih zame eden najlepših krajev ... na svetu, če si lahko dovolim nekaj patetike). Meandri potočka na Velem polju so bili že očarljivo zamrznjeni, jezerce pa ravno prav spokojno. Pot na Mišelj vrh ni markirana, a je dobro uhojena, gosto omožičena in lepo sledljiva. Na prijetnem grebenu do vrha smo morali popaziti, malo zaradi sunkov vetra, malo pa zaradi osamljenih zaplat snega, ki ga je sicer v Mišeljski in Velski dolini ter na severnih straneh že kar spodobno. Vseeno pa ni bilo tako mrzlo, da si na vrhu ne bi privoščili nekaj minut razgledov ...

Sestop po isti poti je bil dolgovezen, smo pa odkrili prijetne stare poti z Velega polja proti Toscu, obilje macesnov in celo nekaj (že rahlo rahitičnih) borovnic. Nazaj na Studorski preval je v poznem popoldnevu vedno tako daleč, ampak vedno tako lepo ... In k avtu smo se vrnili celo še pred temo, kar je nekoliko razočaralo naše sanje o polni luni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem...