petek, 18. oktober 2013

Strmi Pisimoni (1880 m)


Po norem garanju zadnjih nekaj tednov ni bilo pretežko odpovedati vseh manj perečih petkovih obveznosti in se pridružiti žlahtni ekipi na "prazniku zlatih macesnov", kot ga je imenovala glavna organizatorka Urša. Sicer je bil izkupiček, kar se tiče macesnov, uboren (videli smo vsega tri, so bili pa zlati), ker na primorski strani pač prednjačijo borovci. Ampak praznik je bil pa vseeno: praznik svinjske strmine (se opravičujem, ampak z bolj vljudnim izrazom tega ni mogoče opisati) iz Ovedassa na Monte Pisimoni, praznik slabega spomina (tu sem hodila pred 12 leti, pa se nisem spomnila ničesar, prav ničesar!), praznik najlepših možnih razgledov z vrha in neštetih jesenskih fotografij. Pot 423 na vrh je nezahtevna, a izjemno slikovita in še bolj naporna, ura, preležana na toplem vrhu, je bila nebeška, sestop na severno stran terja nekaj pazljivosti na strmih poraščenih pobočjih, prečka na poti 450 je kar smotano poraščena, za Punto Force Diame se pa začne slikovita uživancija po strmi, a mehki poti vse do Rovereda v dolini Bele. Od tam do avta v Ovedassu je bilo po cesti samo 20 minut. Božansko - zlati macesni pa so tako ali tako prišli na svoj račun takoj naslednji dan ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem...