torek, 27. februar 2018

Zimske "radosti"

Bela govna, tako moj oče imenuje sneg. To je pobral v tistem vicu, v katerem se Mujo priseli v Kanado in je sprva poetično vzhičen nad zimskimi lepotami. Ker pa si snežne pošiljke sledijo vsakih nekaj dni, je vedno bolj ogorčeno obupan nad snegom, plugom in kidanjem, vzporedno temu pa tudi njegovo besedišče postaja vedno bolj takšno, kot smo od Mujota pač navajeni. Na koncu precej dolge tirade revež sklene, da se bo preselil v Avstralijo.

O snegu se, kot še o marsičem drugem, z očetom nikoli nisem strinjala, kajti zima je bila od nekdaj moj čas! (Opozarjam na rabo preteklika, sklepate lahko, kaj bo sledilo.) Samo da je v hribih prvič zapadlo, sem postala Slovenka v najbolj stereotipnem smislu in kar mislim si, kako so me opravljali sosedje v starem vojaškem bloku na Vrhniki, ko sem v turobnem jesenskem dežju ali že skoraj poletni majski vročini tovorila smučke gor in dol po stopnicah in jih tlačila v svoj majceni avto: "Pa vidi je, opet ona sa skijama …"

Počasi že gre na smučeh.

Kot še marsikaj drugega se je tudi to dramatično spremenilo, odkar imam otroka. Takole so namreč videti naše zimske radosti: ko se pripeljemo na parkirišče, je najprej na sporedu maličkanje. Z Malim v naročju packam s fruhtcverglni, medtem ko se Tastarejša guga med prednjima sedežema in sem in tja z jogurtom namaže še tisti del avta, ki se bori proti popolni zapacanosti.

Ko so vsi kupčki itn. podrti, sledi faza oblačenja. Tastarejša še vedno izvaja gimnastične vaje po potniški kabini, Mali stoji v naročju pri Najdražjem in šari po nadzorni plošči (trenutno je strašno navdušen odkril, da lahko s pravo ročico prav spektakularno poškropi vetrobransko steklo). Ker nikoli ne bom znala smotrno spakirati, moram medtem iz treh ali štirih vreč, ki so v prtljažniku, naprej zvleči vse obleke, ki jih potrebujemo, in jih sortirati po kupčkih glede na uporabnika. Ker pa ni dovolj prostora za odlaganje, se kupčki seveda pomešajo, tako da na koncu vedno iščem sinovo kapo, hčerkine rokavice ipd. Ko je uvertura mimo in napoči glavno dejanje priprav, se Mali začne dreti. Oblačenje je edina stvar, ki je ne mara, zdaj pa mu moram zlepa ali zgrda nadeti tankega pajaca, topel pulover, debelega pajaca, dvoje nogavic, rokavice in še kapo. Tastarejša je naenkrat spet stara eno leto, vsaj sodeč po tem, kako (ne) sodeluje pri oblačenju. "Ue, ue!" javka in se mlahavo pretvarja, da je dojenček. Midva z Najdražjim pa izgubljava živce in sanjariva, kako fajn bi bilo imeti avtodom …

Nekje sredi tega napornega procesa se oblečeva tudi midva - Najdražji se po možnosti odloči, da bo kar v supergah! - in čas je za zimsko "veselje". Mimogrede, to je bilo zame največje razočaranje v starševstvu. Namesto idilične podobe, v kateri bi se Tastarejša, potem ko je shodila, ure in ure kotalila po snegu, se kepala, mavžala in rdečih ličk le pridirjala k nama na topel čaj in crkljanje, sem sprva dobila kričanje, tuljenje in skakanje v naročje. Šele po drugem letu je začela sprejemati vodo v vseh agregatnih stanjih kot svoj element, tako da počasi lahko prakticiramo različne discipline. A z vsemi hitro opravimo. V slabi uri so za nami učenje smučanja, sankanje, dričanje na lopati in podporni manevri. Pravzaprav nam je tokrat šlo kar dobro, Tastarejša se je celo nekajkrat sama sprehodila v klanec, da sva se spustili dol na sankah. Bolj kot utrujeni smo na koncu naveličani vsega skupaj, Mali v naročju začne sitnariti in tako se spet zapremo v zakurjeni avto, kjer se v obratni smeri ponovijo začetni manevri.

Hoja po snegu je zaenkrat še najuspešnejša disciplina.

No ja. Še vedno nisem obupala nad tem, da bom to sezono familijo zvlekla na snežne počitnice in si ob tem nekaj smučarskih uric vzela zase. Smučati bom še znala, to me ne skrbi, bolj me muči moja fizična pripravljenost. Verjetno bom na koncu tako kot neka veleslavna slovenska starleta, o kateri je bil pred leti objavljen razburljiv rumeni članek. S svojim najdražjim je bila na smučanju v Kranjski Gori, kjer sta se enkrat ali dvakrat spustila po progi, potem sta bila pa tako utrujena, da sta morala nekaj dni v hotelu samo počivati …

Slaba vest

Ta naš sistem je odlično naravnan na to, da mladim staršem (po stažu, ne po letih) vzbuja slabo vest. Predvsem mamam, ki pač z mladiči preživijo večino časa. In jih sili v to, da sistemu lažejo.

Pri meni je bilo tako že na začetku prve nosečnosti. Ginekologinji sem se gladko zlagala, da ja, seveda tabletke tiste slavne folne kisline jemljem že od začetka, čeprav sem jih v resnici začela goltati, ko sem ugotovila, da v meni raste fižolček. Morda zaradi tega mojega greha Tastarejša nikoli ne bo dosegala intelektualne veličine Stephena Hawkinga, pa kaj - tako ali tako sumim, da so frizerke v življenju srečnejše od matematičnih genijev.

Potem sem imela malček slabo vest, ko sem trebuh vlačila po hribih, saj sem z matranjem v breg menda plod prikrajšala za nujno potrebni kisik. Cela parada slabe vesti pa se je zvrstila, ko so odredili, da imam nosečniško sladkorno bolezen. Da sem zadostila zdravstvu in se hkrati ne izstradala do konca, sem razvila prefrigan sistem, kako prinašati okoli merilnik sladkorja v krvi. Saj ni bilo tako težko, vse je bila samo stvar tajminga, Tastarejša je pa potem vseeno prikukala ven čila, zdrava in čisto normalnih dimenzij. Sem pa imela slabo vest, ker sem se pri porodu tolažila s smejalnim plinom in torej nisem rodila popolnoma naravno. Hja, pa še blažev žegen je bilo vse skupaj. Še večjo slabo vest sem imela, ker porod hčerke zame ni bil orgazmično lepa izkušnja, trenutek odkritja boginje v sebi, razodetja lastne ženskosti in podobne flancarije, ampak naporno trpinčenje, ki sem ga že naslednje jutro raje kar pozabila.

Oh, koliko slabe vesti je bilo, ker z dojenčico nisem znala pravilno hendlati! Mislim, da sem jo pravilno držala približno enkrat, potem sem pa vsakem obisku zdravnice skušala blefirati, da saj to pa itak obvladam. Tudi kopati je nikoli nisem znala, kot se šika, in še zdaj ne vem, ali je oči treba brisati od zunaj navznoter ali ravno obratno.

Potem je bila tu še ortodoksna telovadba za dojenčke, s katere sem vedno šla polita kot cucek, češ kako da vse narobe delam in kaj vse je narobe s hčerko, ki naj bi bila hiper- ali hiponevemkaj in naj bi čudno zvračala levo nogo, ko se plazi, tako da bi bilo najbolje, da pridemo na individualno terapijo … Ampak vse te slabe vesti sem preslišala, se sklonila in Tastarejši ponudila roke, ko je nekje pri šestem mesecu sklenila, da bo svet raje odkrivala na dveh nogah. Samo upala sem, da me pri tej bogokletni dejavnosti ne bo videl kdo od poklicanih - saj bi mi jo socialna lahko še zaplenila, če bi me zalotila pri takem zločinu!

Vse moje dvome in slabe vesti je končala kar hčerka, in to na dopustu na enem od Kanarskih otokov. V eno roko je vzela krompir, v drugo žlico - in je, pri dobrih desetih mesecih, odkorakala po igrišču. Še ozrla se ni na naju z Najdražjim in od tistega trenutka je znala hoditi sama. Takrat sem dojela, da se vsak otrok res razvija po svojem programu, vsi tisti "če hočete dobro svojemu otroku" pa so namenjeni predvsem biznisu. Kako prav je imela Eva z odlične šole za starše, na katero sva se fijakala celo v Grosuplje, ki nas je v bistvu naučila samo tole: da moramo imeti otroka radi, da moramo poslušati zdravo pamet in da smo mi sami največji strokovnjaki za svoje otroke.

Ne, ni Mali - Tastarejša v prvem tednu hoje

Zato pri drugem otroku slabe vesti ne poznam več, ne vem pa, ali gre vse skupaj bolj gladko zaradi tega, ker sem bolj izkušena in bolj sproščena, ali pa zato, ker je sine pač manj zahteven. Bi morala imeti še tretjega, da bi videla … Pri Malem sem pozabila na naravni porod in se ne bi branila kake droge, pa sploh ni bilo treba, ker je bilo tako hitro konec (orgazmično sicer ni bilo, je bilo pa vseeno zelo zelo lepo). Ne sekiram se več, da bi že par mesecev po porodu spet morala imeti postavo supermanekenk za spodnje perilo, in nikoli ne bom fit mamica s sixpackom na trebuhu - če ga prej nisem imela, ga bom zdaj še manj! S pravilnim kopanjem in podobnimi traparijami se sploh nisem ubadala, in ko mi je sicer zlata medicinska sestra v roke vsilila DVD s prikazom pravilnega hendlinga, je bilo vse, kar sem imela od tega, nadlega, da sem morala zadevo čez par tednov vrniti. Ideja, da bi se z Malim hodila kratkočasit na kako telovadbo za dojenčke, se mi je utrnila le za hip v prvih duhamornih mesecih, a sem jo takoj pozabila, ko mi je bilo pojasnjeno, da ja, seveda lahko prideva, ampak najprej morava na uro individualne terapije. Terapije - kot da je v izhodišču z dojenčkom nekaj narobe!? Izvirni greh, očitno, ali kako se mu že reče v nekih drugih sferah. Brez slabe vesti sem Malemu, ki ne glede na svoj spol ni ravno oboževalec visenja na dojkah, pri štirih mesecih v usta rinila koščke sadja, ki jih je s slastjo sesal, in tudi s soparjeno zelenjavco in pustim mesom mladih živali se nisem dosti ukvarjala. Ko se je pri petih mesecih začel postavljati na noge, pa sem mu pač pustila, ravno tako kot sem mu pustila, da je ob opori rok odraslega prej hodil kot pa se plazil.

Mali v akciji, foto: Najdražji

In prav na valentinovo je naš Mali začel hoditi sam. Najprej na kratke proge, premišljeno in previdno. Zdaj mu brez slabe vesti pustim, da se pijansko opoteka naokrog in spoznava vogale miz ter druga nevarna mesta v hiši, čeprav se vsak tretji padec konča s strašnim "tup" v glavo (no, vsaj to skušam preprečiti). Glede na to, kako vneto vadi, bo v kratkem mojstrski hodec. Nič več slabe vesti nimam, da je prezgodaj začel, še več, z veseljem in ponosom vam ga pokažem.


(Vidite pa lahko tudi njegovo aktualno, nadvse moško strast. Brez dvoma jo je pobral od Najdražjega, ki je otroško vzhičen vsakokrat, ko na nebu zagleda letalo. Lahko si mislite, da je tega vzhičenja kar precej … Moja karierni načrt št. 1 za sina trenutno je - zaradi navdušenja nad ritmom in uglajenega vedenja - tolkalec v simfoničnem orkestru, če to odpade, se pa tudi aviacija ne zdi tako slaba možnost.)

sreda, 21. februar 2018

Zakaj Alenki ne bom vrnila zemljevida

Draga Alenka, res mi je nerodno in žal, ampak zemljevida Sicilije, ki si mi ga tako prijazno posodila, ti ne bom mogla vrniti. Stvar je taka:


Z Malim sva se ravno spravljala na njegovo dopoldansko siesto. V pritličju je vladala tišina - sumljiva, jasno - nakar sem zaslišala povzdignjeni glas Najdražjega, ki mu je sledilo pregovarjanje.

"Ne, ne, ne! To se pa ne dela! Ne moreš risati po zemljevidih!!!"

Pri Tastarejši zaenkrat vse kaže na to, da bo sledila svoji mami v šolski karieri pridne punčke. Trenutno sta ji glavni hit reševanje najrazličnejših nalog in - o, sveta pomagavka, tega pa res nima od mene - barvanje. Prav zlahka se jo zamoti tako, da ji narišeš risbico, ki jo potem vestno in precej natančno pobarva. Čisto pridna punčka pa očitno le ne bo, kajti tokrat se je s svojim najljubšim risalnim pripomočkom, flomastrom, lotila zemljevida Sicilije, ki je odprt ostal na kavču. Kar dobro ga je obdelala; z rjavo barvo je sledila črtam trajektnih linij, packa na sredi otoka menda predstavlja konjička ali nekaj takega, najimpresivnejša pa je lisa, s katero je dekorirala vrh Etne.

Zadeva je hudo neprijetna že sama po sebi, ker me ob vsakem tovrstnem uničevanju boli srce, še toliko bolj pa, ker zemljevid ni bil naš. Zato sva Tastarejšo seveda okregala. Ampak samo malo, kajti potiho se nama obema z Najdražjim malo tudi fajn zdi. Tastarejša je namreč z veliko packo okrasila točno vrh Etne, ki sem ji ga kazala kak dan prej. Kolikor poznam svojo hčerko, vem, da ni naključje, da si je izbrala tisto belo liso, in da je barvala zelo premišljeno. To pa lahko komentiram samo s stavkom ponosa, ki ga je iz kdove katerega trapastega filma, kakršne smo radi gledali v časih, ko so bile videoteke še višek tehnologije, pobral moj oče - that's my girl!

Takole pa v otroški interpretaciji vozijo trajekti.

Simpatično se mi zdi pa tudi zato, ker se zgodovina ponavlja. Ko sem bila majhna, sta imela moja, na hribe mahnjena starša nasproti postelje v spalnici velikanski plakat (vsaj takrat se mi je zdel velikanski, kar verjetno pove več o mojih tedanjih dimenzijah kot o velikosti same slike) najslavnejše švicarske gore, Matterhorna. Ob tako emblematični podobi gore tudi otroci nismo ostajali hladni. Tako prikladno je bila tam obešena, da smo si jo (verjetno pod vodstvom sestrične in bratranca, ki sta bila pač starejša in torej spretnejša pri uganjanju lumparij) pošteno privoščili in nanjo dobesedno staršema za hrbtom s flomastri narisali različne ljudi, ki so plezali ali počeli druge bedarije. Posebej legendaren je bil nek striček, ki je z enega od grebenov z dooolgo ribiško palico lovil ribe … Ampak vsaka čast mojima skuliranima staršema, ki sta od nekdaj znala ceniti in spodbujati otroško ustvarjalnost. Verjetno sta nas zaradi naše "umetnosti" le blago okrcala, še zdaj pa s ponosom povesta, kaj vse smo mladinci nakracali na tisti Matterhorn. Kolikor vem, ga nista nikoli zavrgla.

Draga Alenka, obljubljam, da se bomo za uničeni zemljevid oddolžili. Zavrgla ga pa tudi jaz ne bom!

petek, 16. februar 2018

Zadnja sicilijanska tretjina

V zadnji tretjini nam je bila Sicilija bolj vremensko naklonjena, čeprav se s silnimi spomladanskimi presežki vseeno ne moremo pohvaliti. Med vožnjo s severne obale na jug sva bila hvaležna, da sta otroka v avtu cepnila kot muhi, sicer bi slej ko prej začutila najino nervozo, ko smo se čez ok. 1200 m visok greben peljali v snežnem metežu. Kdo bi vedel, kako je tale naš fensišmensi avto opremljen za zimske razmere! Nižje se je vreme umirilo in Jerryja (navigacijsko napravo, če ste slučajno pozabili) sva vztrajno frustrirala, ko sva ignorirala njegove usmeritve na obalno avtocesto in ročno navigirala po puščobni notranjosti za Etno. Naklonilo se nam je celo nekaj hipcev sonca, tako da sem jadrno poiskala atrakcijo za obpotni postanek.

Divja obala polotoka Maddalena

Grotta della Neve pri Bronteju zahodno pod Etno se je izkazala kot odlična izbira. Sama jama ni nič posebnega, nekakšna ledenica sredi vulkanske pokrajine, ampak cesta do izhodišča je vzorno geometrično tlakovana v najboljšem italijanskem slogu čez odvratna polja lave, čez katera bi se brez nje prebijal nekaj ur in ob tem raztrgal vsaj kakšne hlače, če ne še česa drugega. Ne vem, ali je bil Mali tako navdušen nad vulkani ali samo nad tem, da ni več v avtu, ampak 300 metrov do jame je - z mojo pomočjo, kajpak - odšibal skoraj sam. Tastarejšo je nazaj grede, ko se je vreme spet začelo zimsko kujati, malo zaneslo v prefrigan manever, t. i. zaspana sem. Ugotovila je namreč, da jo Najdražji, če je na terenu res tik pred spancem, dvigne v naročje in nese, in tako zdaj vsakič, ko se ji ne da več hoditi, oznani, da je zaspana. A glede na to, da se je malo pred tem lepo spočita zbudila, ji nisva verjela, in po nekaj krikih (njenih) in moraliziranju (najinem) se je le sama sprehodila nazaj do avtomobila. Vsi sestradani smo se zatem lotili iskanja hrane in jo našli šele precej kasneje v predmestju predmestja Catanie. Bar se je imenoval Hilton (glede na opremo bi se lahko tudi Clinton) in še ni videl turistov, vsaj ne našega tipa, kar pa še ne pomeni, da je bilo s pico in njenimi izpeljankami kaj narobe. 

Grotta della Neve; žal se kar tako ne da noter

Zgledno tlakovana cesta

Naša zadnja baza je bila v mestu Avola na jugovzhodni obali in tokrat smo imeli srečo, da so apartma predhodniki zapustili le nekaj ur pred nami, tako da je bil spodobno ogret (prav zelo spet ne, tako da sem doma potem še nekaj dni hodila v kratkih rokavih, tako toplo je biti v izolirani hiši). Ampak spet nam je en dan brutalno lilo, tako da smo se lahko samo odpeljali do najjužnejše točke Sicilije, in ker sta otroka seveda spala v avtu, kaj dosti drugega kot reči "Uau!" ob pogledu na tiste valove nisva mogla. Malo sva še pomodrovala, kako blizu je od tod Afrika, in šele zvečer ob računalniku ugotovila, da bi bil ta komentar precej bolj na mestu, če bi gledala za 90 stopinj bolj proti zahodu … Ups!

Peščena plaža pod apartmajem - nič posebnega, a za otroke čisto dovolj.

Potem pa se nas je dež le toliko usmilil, da smo lahko šli v sicilijanski Grand Canyon, Cava Grande del Cassibile. Nad Avolo se namreč dviguje hecna, 500-600 metrov visoka apnenčasta planota s solidno globokimi in impresivnimi kanjoni. V "našem" je bilo od roba do dna kakih 300 višinskih metrov. Seveda se je bilo prizorom nemogoče upirati, naju je pa silno skrbelo: dol bomo že prišli, kako bo pa Tastarejša zmogla pot nazaj gor? V tak klanec je Najdražji pač ne bo mogel nositi. Po posvetu z lokalci smo torej preskočili zaklenjena vrata na začetku poti in se spustili nekako do polovice, do dna pa smo šli izmenično v dveh okrnjenih ekipah, najprej jaz z Malim, potem pa še Najdražji. Škoda, da nismo mogli spodaj, med ptički, rožami in čudovitimi kopalnimi tolmuni ostati dlje časa, a po svoje smo s tem vsaj Malemu prihranili frustracije, ko bi spet moral vodo samo gledati. Med vzponom nazaj na rob pa se je izkazalo, da so bile prejšnje skrbi odveč, Tastarejša ga je - ob mojem pravljičarskem angažiranju - zmogla brez težav. Menda ne samo zaradi obljubljenega sladoleda?!

Cava Grande

Prvi tolmun; do še lepših se nismo potrudili.

Stopnice so pa neokusno strme.

Votlina na nasprotni strani

Rezultat izleta

Jasno je bilo, da v svetu, ki mu vlada g. Murphy, ne more biti drugače, kot da bo vreme najlepše prav zadnji dan. In res je bilo, Etna se je šopirila v soncu, midva z Najdražjim pa sva se tolažila, da še sreča, da ni bilo ves čas tako, sicer bi morali še v avtu žgati klimo … Slaba tolažba, ko pa smo morali vse dopoldne te krasote zabiti za polžje počasno pakiranje (v stilu mojškre Klare - kar sva midva vtaknila v to ali ono potovalko, je podmladek takojci spet izvlekel) in letanje po Avoli v iskanju printerja za boarding-passe (v dobi spletnih kavarn je bilo to precej lažje). Nekaj uric smo si le vzeli za sprehod po dih jemajočem polotoku Maddalena in spet sem se tolažila, da še sreča, da nimamo več časa - sicer bi se samo sekirala, ker s trenutno ekipo ne moremo obhoditi vse obale … Potem pa smo le šibali na letališče, pri tem vdeli napačen uvoz na avtocesto, padli v krajši zastoj in se sekirali zaradi lučke, ki je 42 km pred ciljem in tri ure pred vzletom oznanila, da je avtu treba menjati olje. Uh! Rent-a-carja nismo priklicali, zato sva se sklenila pretvarjati, da je ta napis bolj informacijske narave in da bi, če bi bilo res kaj narobe z oljem, na armaturi vse rdeče utripalo. Očitno sva imela prav, saj smo srečno priromali do konca potovanja.

Končno Etna, spredaj Sirakuza (in kaktusi)

Obala Maddalene


Domov smo se vrnili težji za nekaj kil od vseh tistih pic - in ne, nekaj časa jih nočem videti. Bogatejši smo za nekaj nepogrešljivih besed - Tastarejša ponosno opleta okoli s frazami "ciao", "grazie", "bella bimba" in "bello bimbo". Z Najdražjim sva seveda popolnoma izčrpana, pa tudi vzhičena nad pestro lepoto Sicilije. Čez nekaj let, ko bomo zmogli malo več, se z veseljem vrnemo! Samo ne februarja ...

nedelja, 11. februar 2018

Nova najljubša beseda

Predstavljajte si: črni oblaki, siv veter, belo zasnežen rob planote, granitni monoliti in strma zelena pobočja, ki padajo proti morju. Lahko bi bila Norveška, vendar je scena postavljena precej južneje, na Sicilijo. In to na pustno nedeljo.

Pri prvih kamnih se je Najdražji še fotografsko izživljal.

Da pozimi na Siciliji lahko dežuje, sva vedela, da bo pa večino časa scalo, niti slučajno nisva pričakovala. Zato sva urno zagrabila priložnost, ko je bilo vreme samo oblačno in vetrovno, in smo se odpeljali na grebenasto planoto, ki Etno ločuje od severne sicilijanske obale. Kot ljubitelja zime se nisva ustrašila snega, ki je dan prej zapadel nekje do 1200 metrov, in strumno smo se namenili obhoditi megalite Argimusco, ki so del naravnega rezervata Bosco di Malabotta. Prav neverjetno je, da teh čudnih kamnov, postavljenih na visoki planoti le korak od neba, še niso podrobneje raziskali, tako da se ne ve, ali je antropo- in zoomorfne podobe v njih ustvarilo neko pračloveštvo ali morda samo igriva volja narave.


Orel

Vesoljec, ki moli?

Na žalost se je takoj izkazalo, da je fletni snegec v bistvu plundra, tako da je bila za sprehod med stolpi še najbolje opremljena Tastarejša. V škornjih je veselo bredla po potokih, ki so lile iz ekspresno topečega se snega na zasneženi cestici, in zajemala vodo vanje v vseh najglobljih lužah. Mali je v kengurujčku takoj zaspal in mu je bilo vseeno, midva z Najdražjim pa sva se še nekaj časa junaško trudila ohranjati suhe noge v nizkih pohodniških čevljih. Sprva je bilo zabavno in skale so seveda fantastične, potem je pa Tastarejša začela sitnariti, da je zaspana in zmatrana itn. in da naj jo Najdražji nese. Kot običajno se je navsezadnje vdal njenemu teženju, in kot zahteva gospod Murphy, mu je Tastarejša spet zaspala v naročju, na točki, kjer smo bili najdlje od avtomobila. Tako je Najdražji glasno trpel, ko sva lomastila nazaj, in spet sva ugotavljala, da bootcamp in podobne vadbe niso nič v primerjavi s skrbjo za otroke! Malo je pihalo, malo je deževalo oz. snežilo, meni se je odvezal čevelj, pa ga nisem mogla zavezati in tudi Najdražji mi, polnih rok, ni mogel priskočiti na pomoč, za veliki finale pa sva se morala, ko sva si privoščila bližnjico, splaziti še pod žičnato ograjo, pri čemer je Najdražji moral poklekniti v pol metra globoko juhico iz plundre. Mokre noge sva tako ali tako imela oba.

Najdražji s težkim tovorom


V daljavi Rocca di Novara - enkrat, čez nekaj let ...

Uf, končno avto, sva si mislila, a glej ga zlomka, čim je Najdražji Tastarejšo odložil v njen sedež, se je zbudila. Da bi zdržali do prave hrane, smo si začeli bratsko deliti tablico čokolade, in ko sem nazadnje hčerki dala dve vrstici, nama odraslima pa vsakemu eno, je bil to povod za hud histerični napad. Tastarejša je vreščala, tulila, se slinila in smrkala, da hoče več, da hoče vse, da ima premalo, da sem mami lumpa, da sem jaz kriva in tako naprej. Saj si predstavljate. In tako kako uro. Pomagalo ni prav nič, ne prošnje ne prepričevanje ne zmerjanje ne preoblačenje ne objemanje ne postavljanje v sneg, nič. Mali je pri Najdražjemu v naročju začudeno strmel in upam, da se od sestrice ni učil, kako se obnašati … Umirila se je šele, ko smo se pripeljali do prvega mesta, kjer jo je zamotil pustni karneval, ki nam je preprečil nadaljevanje vožnje.

Tudi v "našem" Basicoju - hecno mestece je stisnjeno na pobočje sredi hribovja in razen dveh trgovinic, par barov in lekarne nima ničesar, tako da nama ni jasno, od česa tu živijo - so imeli popoldne pustno zabavo. Ko smo se v apartmaju najedli in si nekoliko opomogli, je bil torej čas, da gremo žurat! Seveda nisem našla barv za obraz, ki sem jih doma vrgla nekam v prtljago posebej za ta namen, a na srečo Tastarejša najraje riše s flomastri, tako da sem ji kar z njimi na obraz narisala gasilca in gasilski avto. V skladu z mojimi risarskimi sposobnostmi nista bila posebej prepričljiva, a punca je bila čisto zadovoljna. Na to smo navrgli še njeno pelerino z gasilci in gasilske hlače (tudi te imajo na riti gasilski avto), pa je bila prav srečna, v kako dobro gasilko je našemljena. In smo šli na veselico.

S slovenskimi pustnimi zabavami sicilijanskega karnevala ne morem primerjati, ker še na nobeni nisem bila, a če vprašate mene, je bila reč kar tužna: vse je bilo nasmeteno s konfeti in pisanimi trakovi, na prikolici je stalo nekaj ogromnih lutk minijonov (milijonov, pravi Tastarejša), zraven se je pa nekaj ne prav umetelno našemljenih ljudi delalo, da jim grozno dogaja, ko so plesali na latino štanc, ki je butal iz zvočnikov. Na srečo mene nihče ni nič vprašal, Tastarejšo pa in bila je prav blaženo srečna. Opazovala je dogajanje, se pozibavala z boki in niti slučajno ni hotela kamor koli drugam. Vrhunec je žurka dosegla z vrečko konfetov, ki jo je brez reda in smisla, a s posebno posvečenostjo zmetala v zrak. Pri tem je ni zmotil niti naliv, ki je zaključil predstavo.

Pustna žurka v Basicoju

Konfeti!

Tako smo pridelali novo najljubšo besedo oz. stvar: Tastarejša se z njo še malo bori in reče "to, kar se meče v zrak", Najdražji pa s svojo prleščino pravi, da "mečemo konfetije" … Druga beseda počitnic je brez dvoma "gliser", s katerim smo se dan kasneje odpeljali na izlet na otok Vulcano. Dvomim pa, da bo v celoti izrinil lanskoletno uspešnico, ko je katamaran, ki vsak dan pripelje z Reke na Pag, v hčerkinem srčku zasedel skoraj tako visoko mesto kot gasilski avtomobili. Pogosto moramo jesti juho iz katamarana - zaenkrat le na ravni besed, kakopak. Se že veselim kosila iz gliserja s konfeti!

sobota, 10. februar 2018

Božje zadeve po sicilijansko

Kako je mogoče, da smo zamenjali apartma, pa še vseeno ostajamo "na Seciliji", naši Tastarejši ni čisto jasno. Tudi tega, zakaj smo to naredili, ne razume čisto dobro, pa čeprav ji razlagava, da je Sicilija velika in da smo želeli spoznati tudi severovzhodno obalo. A tako smo naredili in današnje dopoldne žalostno ždeli ujeti v apartmaju, ki sva ga z Najdražjim s hudimi mukami izbirala dva večera. Kot ljubitelja slikovitih italijanskih hribovskih vasic sva se odločila, da se zatečemo v eno od njih, in se odločila za čudovit apartma v stari hiši, za katerega se je na fotografijah že od daleč videlo, da ima ogrevanje na kaj drugega kot na klimo. Da nas ja ne bi zeblo! Izkazalo se je, da ima srčkano stanovanje centralno ogrevanje, ampak zdaj radiatorji že drugi dan delajo na polno, v kamniti hiši z meter debelimi zidovi je pa še vseeno mrzlo kot v hladilniku, tako da na daljnem jugu preživljamo dneve v štirih plasteh oblačil. Predvidevam, da se bo bajtura ogrela do spodobne toplote ravno ob našem odhodu.

Orjaška, nezgrešljiva cerkev v/na Tindariju

V apartmaju smo bili ujeti, ker se je vreme sprevrglo v popoln zajeb (opravičujem se za vulgarnost, žal drugega termina, ki bi ustrezno zaobjel stanje, še nisem odkrila). Preizkusili smo vse igrače, razbili eno ogromno vazo (in vse ostale okraske, ki so izključno stekleni ali keramični, umaknili nad višino Malega) in obredli vse vogale, ob pol enajstih dopoldne pa je Mali kot kuža zakoračil k vhodnim vratom in začel udrihati po njih. Ven, spustite me ven! Vsaj tako nekako se je zdelo. Kaj smo hoteli drugega, nadeli smo si vso protidežno in protimrazno zaščito, ki jo imamo s sabo, in se kot štirje gringoti spravili na sprehod po vasi. Ker smo lekarno in trgovinico stare šole, kjer je treba večino stvari ustno naročiti (kar je idealno za našo "briljantno" italijanščino), spoznali že prejšnji večer, v dežju nismo imeli dosti izbire in smo hočeš nočeš končali v cerkvi.

Ob mojih življenjskih nazorih moja otroka te objekte poznata predvsem od zunaj (običajno na kakih hribčkih), kaj se notri dogaja, pa jima je manj znano. Ko smo vstopili v veliko cerkev, je Tastarejša zato začudeno strmela, sledil pa je neizogiben pogovor o religioznih temah. Da se k oltarju ne sme, sem ji povedala, in da sme tja samo duhovnik, torej tisti gospod, ki dela v cerkvi.

"Kaj pa dela?" je vprašala.

"Mašo ima," sem ji razložila. Tastarejša je šele pred kratkim pogruntala, da tista maša, ki se omenja v zvezi s cerkvami, ni Maša s telovadbe. Vseeno je hotela vedeti, kaj je to. Najdražji, ki je v otroštvu briljiral kot "miništrant" in so ga verženske tercijalke že videle kot bodočega novega župnika, zaradi njegove kasnejše izdaje pa so kar nekaj časa potem kuhale zamero, se je ob tem umaknil v ozadje in se veselo hehetal, tako da sem ostala sama s švohcanimi razlagami, ki ne bi presegle njenega pojmovnega sveta.

"Maša je kot nekakšna predstava. Duhovnik malo govori, malo poje, pove nekakšno pravljico, drugi ljudje pa malo poslušajo, malo pojejo in malo molijo."

Tastarejša je bila navdušena. Tik pred odhodom na dopust je bila na pravi predstavi, muzikalu Pepelka, in verjetno si je predstavljala nekaj podobno atraktivnega. Vse ji pa še ni bilo jasno.

"Kaj je to 'molijo'?"

Uh. "To pomeni, da prosija Boga" - UH! - "da jim pomaga." Pa smo tam. In sem ji hitro odžebrala Sveti angel, varuh moj, da bi ji preusmerila pozornost. Pa ni šlo.

"Kaj je to Bog?"

"Nekateri ljudje verjamejo, da obstaja nek stric, ki mu rečejo Bog, in on skrbi za vse ljudi na svetu. Eni verjamejo, da je, eni pa ne."

"Jaz verjamem," je bila odločna Tastarejša, jaz pa sem modro molčala. "Kaj so pa te slikice?"

"To so svetniki." Pa smo spet tam. "Svetniki so ljudje, ki so Bogovi pomočniki. Tako kot ima recimo Dedek Mraz pomočnike palčke."

Popoldne, ko se je vreme kanček izboljšalo, smo obiskali veliko, okusno okrašeno in visoko nad morjem postavljeno romarsko cerkev v Tindariju, kjer smo naleteli na mašo. Prišli smo ravno na vrhunec dogajanja, ko so si vsi prisotni podajali roke in šibali po hostije. Mali se je obnašal strašno grdo, ko so vsi utihnili, je začel, navdušen nad akustiko v veliki dvorani, glasno komentirati dogajanje, tako da sem mu usta hitro zamašila z dudo. Tastarejša pa je, nasprotno, tiho in spoštljivo sedela na klopi (ker je bila menda zmatrana), gledala, kaj se dogaja, in poskočila, da bi tudi sama šibala "po kruhek". Prav težko mi je bilo pojasniti, da ga ne more dobiti in da je itak čisto zanič.

To navdušenje nad krščansko vero bi me skrbelo, ampak ko smo po prej omenjeni teološki debati odkorakali iz cerkve, me je Tastarejša prosila: "Še enkrat mi povej, kar si govorila prej!"

Kar malo sem se ustrašila. "A tisto o Bogu in cerkvi?"

"Ne, tisto o kaktusu."

Tako delajo otroški možgani. In sem ponovila vic o balonih, ki sta letela čez puščavo in videla kaktussssssss … in potem smo to ponavljali še vse popoldne.

Kaktusov pa tudi ne manjka.

četrtek, 08. februar 2018

Pet dni pod Etno

Počitnice na Siciliji sem si zastavila skrajno neambiciozno: počeli ne bomo ničesar in šli ne bomo nikamor, ukvarjali se bomo samo sami s sabo, pa se bomo dobro imeli. Če nam bo slučajno uspelo kar koli več od tega, bo to popoln presežek. To sem se o tistem, čemur se trudim reči POTOVANJE Z MAJHNIMI OTROKI, naučila na podlagi preteklih, občasno tudi bolečih izkušenj, in zdi se mi, da formula kar uspešno deluje. Z drobno opombico, kajpak - za pot sem si vseeno omislila Rotherjev pohodniški vodnik, ampak tur, daljših od dveh ur, v njem sploh nisem gledala …

Foto: Najdražji

Pakiranje za pot sem od nekdaj sovražila, ker se takrat moj urejeni, organizirani jaz spremeni v brezglavo kokoš, ki leta iz enega prostora v drugega in z eno roko meče skupaj stvari, z drugo si čečka na list, kaj še mora zmetati, z mislimi je pa že čisto drugje. Zdaj, ko pakiram za tri namesto za enega (še vedno računam, da bo Najdražji zase spakiral sam, čeprav to običajno pomeni, da gre na pot z dvoje gatami in da spi v moji joga trenirki), je scena še veliko hujša! Vseeno smo se s še sprejemljivo količino zakonskih prepirov spravili od doma, prej še za silo popravili moj zob (ki se mu je prav žvižgalo za to, da me čaka še ogromno dela pred odhodom, da zunaj sneži, da je petek popoldne in da za Malega nimam razpoložljivega varstva), uspešno prenočili v apartmaju pri zgovorni finski "razočarani gospodinji" v Proseku, se na tržaškem letališču naložili na Ryanairovo letalo, ob pogledih na dramatično zasneženo Etno gladko pristali na spomladansko topli Siciliji in uspešno polovili vseh dvaintrideset ali koliko že kosov prtljage. Do sem je šlo torej vse gladko.

Ryanair je, kar se tiče prtljage pri potovanju z otroki, kar velikodušen.

Zapletlo se je šele tam, kjer ponavadi se - pri najemu avtomobila. Ker je bila cena tako ugodna, sva slutila, da naju bodo opetnajstili, konkretno izvedbo tega lisičenja je pa tako ali tako nemogoče predvideti. Skratka, na kreditni kartici bi Najdražji kot voznik moral imeti 800 EUR limita, da si ga rent-a-car vzame za garancijo. Tako je pisalo v drobnem tisku. Najdražji si je limit preventivno povišal na 900 EUR, nikoli se ne ve. Banka mu je sicer vzela 1 EUR za strošek odobritve, a naju to še ni preveč skrbelo. Avtomobilski agent pa je mirno oznanil, da potrebuje 900 EUR garancije, ker smo se odločili višji razred vozila. Toliko jih ni mogel vzeti, ker jih Najdražji ni imel, in agent je milostno poskusil še z 899 EUR, pa tudi ni šlo. Ne, z moje kartice pa ne more vzeti, to pač ne gre. Potem sva začela midva nervozno kričati eden na drugega in na agenta, Mali v mojem naročju je začel, ves polulan, mencati in sitnariti, Tastarejša pa je nekje s kupa prtljage sitnarila, da bi šla v apartma in da noče biti več tukaj. Po nekoristnem klicu na banko in globokem zajetju sape sva se odločila, da vzameva ponujeni super paket dodatnega zavarovanja, ki naju bo stal sto evrov več, kot sva mislila, zaradi tega pa je bil rent-a-car zadovoljen zgolj s 700 EUR garancije. Pa razumi, kdor lahko. (Takoj zatem se je izkazalo, da je imel Najdražji na kartici še 894 EUR - očitno je banka pobrala še pet evrov za kdove kakšne stroške.) Skratka, kar nekaj lekcij za tovrstne transakcije v prihodnosti.

Naš avto je prav nobel ford focus, ki se, kadar stojimo na mestu, sam ugasne in spet prižge. Za naju kmetavza, navajena na robustne škatle brez dodatne opreme, je to znanstvena fantastika in zdi se mi, da Najdražji kar malo večkrat daje v prosti tek, kot bi sicer. Vseeno zame vožnja ni prav poseben užitek, Malega z lupinico namreč lahko namestiva samo na zadnji sedež, kar pomeni, da se vsi trije potniki drenjamo zadaj in da se lahko zbašem ven šele, ko so vsi ostali že na svežem zraku. Ampak če verjamete ali ne, v tej klavstrofobični stiskalnici se nama z Malim uspe celo dojiti! Drugi problem pri avtu pa je, da ga moramo menda vrniti čistega. Mislim, da smo mi prag še sprejemljive čistoče v njem presegli že po prvi uri uporabe, z vsakim obiskom plaže ali mlatenjem grisinov pa postaja vedno bolj domačno svinjski.

Naša nobel makina
"Udobje" na zadnjem sedežu

Jerry, naš nekoliko arhaični navigacijski pripomoček, je, kot se rado zgodi, takoj zatajil, saj nisem našla kabla za napajanje, pa še pravega naslova ni imel notri. S pomočjo navodil iz e-pošte se nam je vseeno uspelo pripeljati v Santo Tereso di Riva na severovzhodni obali in, glej ga zlomka, v iskanju mikrolokacije smo ustavili točno pred vhodom v naš apartma. To je pravzaprav hiška sredi najočarljivejšega, najokusnejšega vrta, kar sem jih videla, vseeno pa smo tudi z njo imeli nekaj porodnih krčev. Temperatura v njej je postala sprejemljiva za bivanje šele po drugem dnevu nenehnega kurjenja dveh klimatskih naprav in enega s sabo prinesenega kaloriferja. Vzpostavitev obljubljene internetne povezave je zahtevala posredovanje v Angliji živečega Carla, ki stanovanje oddaja prek Airbnbja, saj raje pišem mejle v angleščini, kot pa se pogovarjam z njegovo taščo v svoji švohceni italijanščini (saj vem, saj vem …), najbolj špasno pa je bilo tretji večer, ko je nenadoma zmanjkalo elektrike. Otroka sta bila k sreči že zapakirana vsak v svojih sanjah, midva pa nisva vedela, ali je mrk posledica viharja zunaj ali preobremenitve z vsemi klimami itn. Ker se do jutra ni zgodilo nič, sem vendarle morala po italijansko poklicati gospo taščo in uspelo mi je razumeti, da je glavna omarica za elektriko zunaj. Najdražji se je potem z omarico, ki jo je našel na čudovitem vrtu, kratkočasil kar nekaj časa, preizkušal vse možne kombinacije stikal in si razbijal glavo, zakaj se v naši hiški ne zgodi nič, potem pa je le prišla gospa soseda in naju razsvetlila, da je drezal v napačno omarico. Prava je bila na drugi strani hiške.

Tako smo se nekako navadili na hiško in tudi nekarizmatična Santa Teresa di Riva nam je prirasla k srcu. Poleg krasnega vrta je tu, le na drugi strani ceste, dolga plaža z odličnim črnim peskom. Najboljša stvar pa je par križišč odmaknjena kitajska svaštarnica. Ta nam je rešila prvi dan, ko je bilo - v nedeljo popoldne - vse drugo zaprto, tu pa smo dobili adapter za vtičnico, da smo lahko vklopili kalorifer, in vžigalnik za prižiganje plinskega štedilnika. Kitajce smo potem obiskovali vsak dan in kupovali same "pomembne" reči za približno en evro: pripomoček za pasiranje hrane (a obstaja kak enobesedni izraz za to?), žogo za Malega, plastelin za Tastarejšo, svinčnik in milnate mehurčke (Tastarejša je odločila, da je to darilo za sestrično in bratranca, a po pričakovanjih je že popoldne nastal problem, ker se ga je hotela polastiti, in smo položaj lahko izkoristili za lepo, malček naporno vzgojno lekcijo), zvežčiče in svinčnike in nazadnje celo bralno lučko za kar dva evra! Še dobro, da nismo tu ostali več časa, ker bi nazadnje tam zapravljali že tudi več kot deset evrov!

Na Monte Gorno

Ob reki Alcantara, zgoraj Castiglione di Sicilia

Luštna bizantinska cerkev, foto: Najdražji

Vreme zaenkrat še ni bilo na naši strani - če bi bilo po naših željah, bi bilo deset stopinj več in devetdeset odstotkov oblakov manj, tako pa Etne še nismo prav dosti videli in jo bomo zaradi zimskih razmer raje prihranili za naslednjič. Smo pa zlezli na Monte Gorno, enega od njenih mini kraterčkov, in se pri tem na prav kratki turici uspeli tako izgubiti, da smo lazili po strmem vulkanskem brezpotju. Odkrivali smo pesek in kamenčke na severozahodnem robu Mesinske ožine, se ob rečici Alcantara sprehodili do zlato zasanjane bizantinske cerkvice sredi vinorodne doline pod Etno in srečno pretentali nepričakovan naliv, da smo lahko v mraku preganjali mačke po uličicah visoko postavljene Castelmole. Hecno, pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem bila tu prvič, se mi je Sicilija zdela tako brezvezna, da sem večino pozabila. Od takrat pa sem prepotovala kar dobršen del sveta in se toliko omedila, da se samo čudim njenim lepotam in raznolikosti. Vsaj tu, na severovzhodu, so očarljive gorske vasice, zavite ceste, strma pobočja, dolge plaže in seveda ogromen vulkan. Ko bomo malo starejši in bo tudi malo lepše vreme, nam tu res ne bo dolgčas. Recimo čez dvajset let.

Piknik z jagodami ob Mesinski ožini; foto: Najdražji

Castelmola; foto: Najdražji

Vespe so v Italiji še vedno zakon, no, tale je pa že videla boljše čase; foto: Najdražji

Zato pa tokrat bolj štejejo druge stvari. Nenehne domislice, s katerimi nas bombardira Tastarejša, njeni večni zakaji in prefriganost, s katero nama vrača naša lastna doživetja, zapakirana v otroško zavite zgodbe. Pa njena sreča, ko sedi na pesku in z lopatko prizadevno polni vedro, ob tem pa vneto čeblja neke, samo njej doumljive štorije. Neumorna energija Malega pri odkrivanju sveta in njegovi prvi samostojni koraki, s katerimi se ponosno podaja od ene klopce na našem vrtu do drugega. Potovanje z dojenceljnom je še boljše kot v solo ženski zasedbi - ko jim Mali nameni svoj dvozobi nasmeh, celo najbolj mrkogledi moški med 15 in 45 letom izgubijo grimaso Stevena Seagala in mu namenijo očarljiv: "Ciao, bello!" Da ne omenjam njegovih predstav, ko s svojo črno bundo v rokah paradira po pekarni in žanje vsesplošne simpatije. Tu so še njegove frustracije, ko vidi morje - in ne more vanj. Pa njegov šok, ko sem mu v današnjem dopoldanskem sončku le slekla žabe in mu noge za hipec pomočila v hladne valove. Pa poplave, ki jih naredi v kopalnici, ko četrt ure neumorno udriha po vodi. Pa veselje obeh otrok, ko napihnemo balon. Pa svinjarija, ki ostane za nami po vsakem uspešnem obroku italijanske hitre hrane v baru/pekarni, ki jih je tu vse polno in se na srečo ne ozirajo ne na siesto ne na popolno turistično nesezono. Ne bom se čudila, če se bomo vsi vrnili domov par kil težji. Tastarejša po cele dneve razglaša "Lačna sem" in jé kot uš, zraven pa razglaša, da toliko je, ker bi rada hitro zrasla in postala gasilka. Zaenkrat res nimam srca, da bi jo prizemljila in ji pojasnila, da poleg hitre rasti obstaja tudi debelost. Še prehitro se bo začela sekirati zaradi tega.

Za nami ostaja morišče.

Veselje na plaži


Veselje z baloni, Mali se z njimi do konca izčrpa.

petek, 02. februar 2018

Pregled pri psihologinji

Naročeni sva bili ob 7.15. "Krasna" ura za ocenjevanje psihičnih sposobnosti otrok, kajne? Začuda je Mali še spal, tako da sem lahko mirno odtiholazila iz postelje še napol sredi noči in se spravila zbujat Tastarejšo. Ponavadi je to zahteven projekt, ki vključuje par minut zelo konkretnega fizičnega tresenja, preden speče bitje tiho zavzdihne in pokaže, da še živi. Danes ne. Ko sem v njeni sobi prav nediskretno glasno dvignila rolete (ker, kot rečeno, ponavadi tako ali tako sploh ne trzne), sem se obrnila in uzrla hčerko, ki je vsa budna že plezala iz postelje. Očitno je težko pričakovala napovedani sistematski pregled pri psihologinji, ki doleti triletnike.


("Stražila je," je komentiral Najdražji, ko sem mu povedala. Ojej, prav ima, torej se je vrgla po meni, jaz po svojem očetu, on pa po bogve katerem predniku. Ta nebodigatreba lastnost nas zajcev pomeni, da noči pred jutri, ko je treba zgodaj vstati, preždimo v napol budnem stanju in ves čas "stražimo", da ne bi zaspali, čeprav imamo nastavljeno vsaj eno budilko in bi bilo zaradi kratkega spanja vsekakor bolje, da bi vsaj tistih nekaj ur mirno odspali. No ja, saj nisem mislila, da bo od mene podedovala samo vse moje odlične lastnosti ...)

Brez kakršnega koli cirkusa ali pritoževanja sva se oblekli in se v slogi, miru in tišini spravili iz hiše. Polni veselega pričakovanja sva vstopili v Center za duševno zdravje našega zdravstvenega doma, katerega ime ni ravno obetalo … in videz tudi ne. V čakalnici je na steni visel en sam samcat plakat, na mizi sredi sobe pa so ležali dve ofucani otroški knjigi in leseni labirint s kroglicami. Dobrodošli, otroci, počutite se kot doma! Čez nekaj minut mi je sestra v roke hladno porinila vprašalnik z miljavžent vprašanji, ki sem ga prav hitro rešila, saj je bil zastavljen v slogu podarim-dobim: če si enkrat obkrožil NE, si moral tako narediti na vsej strani. Razmišljala sem še, ali bi ji positnarila, zakaj otroke naročajo na pregled bistrosti (vsaj tako sem pričakovala) ob uri, ko so še vsi zalimani, pa se mi je zdelo, da ne bi imelo pomena. In potem sva čakali. In čakali. In čakali. Ne, tudi naši psihologi še niso potuhtali, da se da paciente dejansko naročati na uro, ki drži. Ali pa sta zgodnja ura in nato brezplodno čakanje le del preizkušnje.

Kakor koli, Tastarejša je kar mirno čakala, listali sva po tisti patetični knjigici in ni minilo pol ure, že naju je psihologinja poklicala naprej. Končno, se je veselil najbolj brezumno materinski del mene, končno bo tudi širši družbeni sistem ugotovil, kako genialna je moja hčerka. Ha! V veliki sobi je bila na enem koncu njena miza, na sredi sobe je stala mizica z otroškim stolom, poleg nje pa je bil postavljen stol za odraslega spremljevalca, a brez "zaščite" kakršne koli mize, tako da sem sedela kot na zatožni klopi. Če je namen te postavitve, da obiskovalce ustrahuje, ji brez dvoma odlično uspeva.

In smo začele. Gospa me je najprej izprašala o morebitnih zapletih med nosečnostjo in porodom, poizvedela je o drugem otroku in tem, ali hčerka še uporablja dudo. Potem se je le posvetila Tastarejši. Najprej jo je vprašala, kako je ime njenemu bratcu in ali se kaj igrata skupaj, pa je mala pojasnila, da ne, ker ji vse podira. Mislim, da je bil to edini glagol, ki ga je uspela izustiti. Potem ji je dala preprosto šablono, v katero je morala hčerka vtakniti krog, trikotnik in kvadrat, in na papir je morala narisati krogec.

Sledila so vprašanja, ki se jih ne bi sramovali na kakem lepotnem izboru.

"Katera barva je to?" - "Rdeča."

"Kaj reče muca?" - "Mijav."

"Kaj reče kuža?" - "Hovhov."

"Kaj vozi po cesti?" - "Avto."

"Kaj leti po zraku?" - "Letalo."

"Kaj rada piješ?" - "Jabolčni sok."

"Kaj rada ješ?" - "Kruh pa klobaso pa pekoči namaz." Klobasa je v našem družinskem žargonu salama, da si ne boste mislili, da vsak dan režemo suhe klobase.

"Gospa, ocenjujem, da se vaša hčerka lepo razvija, da izkorišča svoje potenciale in da nadaljnji pregledi pri nas niso potrebni."

In to je bilo to. Po silnem čakanju sva pregled opravili v petih minutah in, ne boste verjeli, sestra mi je v roke porinila celo informativni izračun za to dragoceno storitev. Prav olajšani sva se pobrali na plano, jaz pa sem osuplo premlevala, kaj je bil namen te vaje v slogu. Iz vprašanj, na katera je Tastarejša znala odgovoriti, če malo zaokrožim, že pred dvema letoma, je gospa psihologinja potegnila vse, kar jo je zanimalo o punčki. Za to, da bi lahko odgovorila s čim več kot le eno besedo, ji ni dala niti priložnosti. Mar je naš sistem res naravnan le na prepoznavanje najmanj sposobnih?

"Kakšna smešna vprašanja, a ne," sem rekla Tastarejši, ker se mi je zdelo, da vendarle morava premleti "nepozabno" skupno doživetje. "'Kaj reče muca?' To bi še dojenčki znali odgovoriti."

"To bi še dojenčki znali odgovoriti," se je zahahljala in pridno žvečila sendvič, ki sva ga vzeli s sabo za doooolgo pot do vrtca.

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote ...